58. člen ZPIZ-1

Delna pokojnina je samostojna pravica in kot taka je opredeljena v 58. členu ZPIZ-1. Za pridobitev te pokojnine so določeni posebni pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, da se taka pravica zavarovancu lahko prizna. Tožnica je enega od pogojev za priznanje pravice do delne pokojnine izpolnila šele v času, ko je že veljal ZPIZ-2, zato ni zakonske podlage, da bi se tožnici priznala pravica do delne pokojnine po določbah ZPIZ-1.

Tožnica je primarno uveljavljala odpravnino po 109. členu ZDR, ki ureja odpravnino, ki jo je delodajalec dolžan plačati delavcu, če mu odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ali iz razloga nesposobnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožnica do odpravnine na tej podlagi ni upravičena, ker v njenem primeru ni šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnica, kot invalid II. kategorije invalidnosti s priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom, je sporazumno pristala na spremembo dotedanje pogodbe o zaposlitvi (sklenjene za polni delovni čas) oziroma na sklenitev nove pogodbe za delo s skrajšanim delovnim časom v skladu z odločbo ZPIZ, zato odpoved prejšnje pogodbe ni bila potrebna. Tožnica tudi ni upravičena do odpravnine zaradi delne invalidske upokojitve po določbi 132. člena ZDR. Ta določba namreč velja za primere, ko se delodajalec in delavec sporazumeta o tem, da se delavec delno upokoji (ker je izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine in pravico do delne pokojnine po določbah 58. člena ZPIZ-1) in nadaljuje z delom pri delodajalcu s krajšim delovnim časom. Ne velja pa za primere, ko delavec dela krajši delovni čas v po

Ker delovnopravna in pokojninska zakonodaja opredeljujeta institut delne upokojitve, delovnopravna zakonodaja pa, da je ob delni upokojitvi oseba upravičena le do sorazmernega dela odpravnine ob upokojitvi, je po presoji Vrhovnega sodišča treba v primeru delne upokojitve določbo 7. točke prvega odstavka 44. člena ZDoh-2 razumeti tako, da se v davčno osnovo dohodkov iz delovnega razmerja ne všteva le sorazmeren znesek odpravnine ob upokojitvi, torej sorazmeren del zneska iz 10. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja, saj revidentka ni prejela polne odpravnine, ker je po delni upokojitvi nadaljevala z delom za polovični delovni čas.

Neutemeljena je trditev tožnice, da ji določba prvega odstavka 136.b člena ZPIZ-1 daje pravico do letnega dodatka. Določbe 136.b člena gledano v celoti ne dajejo te pravice vsem in avtomatično. Nekaterim na podlagi drugega in tretjega odstavka tega člena ta pravica ne gre.

Ker je bila revident ob dokončnosti odločbe z dne 1. 6. 2011 zavarovan v obveznem pokojninskem zavarovanju za polni delovni čas, mu delna pokojnina za polovični delovni čas ne more biti priznana (drugi odstavek 156. člena ZPIZ-1), saj oseba ne more biti istočasno polno zavarovana iz naslova starosti in obenem biti imetnik pravice do delne starostne pokojnine (torej iz že nastalega zavarovalnega primera).

Tožnik je bil ob dokončnosti odločbe zavarovan v obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju za polni delovni čas. To pa pomeni, da mu delna pokojnina, skladno z drugim odstavkom 156. člena ZPIZ-1, za polovični delovni čas ne more biti priznana. Posledično tudi ni pravne podlage za ugoditev tožbenemu zahtevku za odmero in izplačevanje delne starostne pokojnine, plačilo zamudnih obresti in povrnitev stroškov postopka.

Glede na prehodno določbo 417. člena v povezavi s 392. členom ZPIZ-1 je varovana zavarovančeva pravica do starostne pokojnine, ki jo je pridobil po starih predpisih, vendar je tedaj še ni uveljavil.

Oseba, ki sicer izpolnjuje ostale pogoje za pridobitev (delne) starostne pokojnine, ne more biti polno zavarovana in obenem imeti pravico do delne starostne pokojnine. Zavarovanec mora najprej urediti spremembo zavarovanja in s tem v zvezi podati zahtevo za ugotovitev lastnosti zavarovanca oziroma prijavo spremembe med zavarovanjem iz razlogov opravljanja dejavnosti odvetništva le s polovico delovnega časa, saj je ureditev ustreznega zavarovanja eden od pogojev za pridobitev pravice do delne starostne pokojnine.

Ker je bil tožnik v relevantnem času zavarovan v obveznem pokojninskem zavarovanju za polni delovni čas, mu delna pokojnina za polovični delovni čas ne more biti priznana (drugi odstavek 156. člena ZPIZ-1), saj oseba ne more biti istočasno polno zavarovana iz naslova starosti in obenem imetnik pravice do delne starostne pokojnine (torej iz že nastalega zavarovalnega primera).

Sklep Občinske skupnosti za zaposlovanje, s katerim je bil tožnik spoznan kot nesposoben za pridobitno delo, je poseben ukrep po Zakonu o usposabljanju in zaposlovanju invalidnih oseb, ne pa podlaga za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, ki bi bila v pristojnosti toženca. Pri toženčevi pravni prednici Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Republiki Sloveniji je bila vložena zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, ki je bila s sklepom zavrnjena. Kasneje tožnik zahteve za uveljavitev pravic iz invalidskega zavarovanja pri tožencu ni vložil, pač pa je pri njem uveljavljal realizacijo sklepa Občinske skupnosti za zaposlovanje, čeprav za to ni imel podlage. Zato tožnikov tožbeni zahtevek za priznanje pravice do invalidske pokojnine od dneva pravnomočnosti sklepa o priznanju invalidnosti dalje, ni utemeljen.

Tožnik je bil na dan dokončnosti izpodbijane odločbe toženca vključen v obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju na podlagi opravljanja dejavnosti v polnem delovnem času in ni uveljavljal ustrezne spremembe zavarovanja v polovični delovni čas. Zato nima pravice do delne invalidske pokojnine, čeprav je v odvetniško zbornico vpisan za opravljanje dejavnosti s polovico delovnega časa in izpolnjuje pogoja pokojninske dobe in starosti za pridobitev pravice do starostne pokojnine.

Določbe ZPIZ-1 ne izključujejo možnosti, da tudi odvetnik, ki je že pridobil pravico do starostne pokojnine, nato začel ponovno opravljati odvetniško dejavnost v polnem obsegu, kasneje pa začel opravljati dejavnost le s polovico delovnega časa in se v tem obsegu tudi zavaroval, uveljavi priznanje delne starostne pokojnine po določbi 58. člena ZPIZ-1.

Določba 178. člena ZPIZ-1 ne pomeni, da tudi odvetnik, ki je že pridobil pravico do starostne pokojnine, nato začel ponovno opravljati odvetniško dejavnost v polnem obsegu, kasneje pa začel opravljati dejavnost le s polovico delovnega časa in se v tem obsegu tudi zavaroval, lahko pridobi le pravico do izplačila polovice že pridobljene pokojnine, ne more pa zahtevati priznanja delne starostne pokojnine. Tudi druge določbe zakona ne izključujejo možnosti, da takšen zavarovanec ne uveljavlja priznanje delne starostne pokojnine po določbi 58. člena ZPIZ-1.

Tožniku je bila pravnomočno priznana in odmerjena starostna pokojnina. Izplačilo starostne pokojnine je bilo zaradi ponovnega vstopa v zavarovanje najprej ustavljeno, nato pa mu je bila priznana pravica do delne starostne pokojnine. Za odmero delne starostne pokojnine je odločilna starostna pokojnina, ki je šla tožniku na dan uveljavitve delne pokojnine, saj se po 58. členu ZPIZ-1 delna pokojnina odmeri v višini polovice starostne pokojnine, ki gre zavarovancu na dan uveljavitve delne pokojnine, glede na dopolnjeno pokojninsko dobo, pokojninsko osnovo in starost, in se potem usklajuje kot druge pokojnine.

Določba 178. člena ZPIZ-1 ne pomeni, da tudi odvetnik, ki je že pridobil pravico do starostne pokojnine, nato začel ponovno opravljati odvetniško dejavnost v polnem obsegu, kasneje pa začel opravljati dejavnost le s polovico delovnega časa in se v tem obsegu tudi zavaroval, lahko pridobi le pravico do izplačila polovice že pridobljene pokojnine, ne more pa zahtevati priznanja delne starostne pokojnine.

Neutemeljena je trditev tožnice, da ji določba prvega odstavka 136.b člena ZPIZ-1 daje pravico do letnega dodatka. Določbe 136.b člena gledano v celoti ne dajejo te pravice vsem in avtomatično. Nekaterim na podlagi drugega in tretjega odstavka tega člena ta pravica ne gre.

Predmet tožbenega zahtevka je odprava dokončne odločbe tožene stranke, s katero je bil zavrnjen predlog tožeče stranke za ugotovitev invalidnosti I. kategorije in priznanje pravic na tej podlagi. Sodišče druge stopnje ni odločalo o zahtevku, ki ne spada v sodno pristojnost, saj je na podlagi 1.a točke prvega odstavka 7. člena ZDSS-1 odločalo v socialnem sporu o pravici iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (invalidski pokojnini), odločitev o tej pravici pa je sprejelo v skladu določbo 82. člena ZDSS-1. Z opredelitvijo invalidske komisije II. stopnje v pritožbenem postopku pri toženi stranki je vzpostavljena možnost preverjanja nastanka invalidnosti glede na ugotovljeno zdravstveno oziroma medicinsko stanje zavarovanca vse do izdaje dokončne odločbe o ugotovitvi invalidnosti in pravicah na tej podlagi. Ker je možnost ugotavljanja dejanskega stanja tudi v pritožbenem postopku pri toženi stranki z opredelitvijo posebnih izvedenskih organov in sistemom le-teh v ZPIZ-1 posebej urejena, se glede tega tožena stranka neutemeljeno sklicuje na določbe ZUP. Pravice na podlagi invalidnosti, med katere spada tudi pravica do invalidske pokojnine, na podlag

Čeprav tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine in opravlja odvetniško dejavnost s polovico delovnega časa (20 ur tedensko), nima pravice do delne pokojnine, ker je v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje vključen za poln delovni čas (40 ur tedensko). Pogoj za pridobitev pravice do pokojnine je tudi prenehanje zavarovanja.

Tožnik, ki opravlja odvetniško dejavnost s polovico delovnega časa in mu je že bila priznana pravica do starostne pokojnine, ima pravico do delne pokojnine.