VSL sodba I Cp 593/2013

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ustavilo postopek glede plačila 177,68 EUR, toženi stranki pa na račun tožeče stranke naložilo plačilo avtorskega honorarja v višini 235,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 7. 2011 dalje do plačila. V preostalem je tožbeni zahtevek zavrnilo, tožeči stranki pa naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 300,84 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti sodbi, ki jo izpodbija v zavrnilnem in stroškovnem delu, se je pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu tako spremeni, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa predlaga, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je materialnopravno napačno stališče sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo uporabo Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 2006 (Ur. l. RS, št. 138/2006, v nadaljevanju Pravilnik 2006), saj ta ne določa nove tarife, temveč le valorizira tarife iz Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 1998 (Ur. l. RS, št. 29/1998, v nadaljevanju Pravilnik 1998). Pravilnik 1998 je namreč v 11. členu določal, da se vrednost tarife letno usklajuje skladno z uradno objavljenimi podatki o indeksu cen na drobno in da se vrednost tarife lahko spreminja tudi v krajših obdobjih, če indeks rasti cen na drobno preseže 10% od začetka koledarskega leta. Na podlagi javno objavljenih podatkov o indeksu rasti cen na drobno in Pravilnika 1998 bi si lahko vsakdo izračunal vrednost tarife za vsako posamezno leto. Odobritev Urada RS za intelektualno lastnino se ni nanašala samo na tarifno prilogo, pač pa tudi na normativni del pravilnika. ZASP-B (Ur. l. RS, št. 43/2004) pa je dal moč skupnega sporazuma celotnemu Pravilniku 1998, torej tudi njegovemu 11. členu. Pravno podlago za rast tarifnih vrednosti zato predstavlja 11. člen Pravilnika 1998, ki bi ga sodišče prve stopnje moralo upoštevati. Za revalorizacijo zneskov v skladu z 11. členom Pravilnika 1998 ni potrebno dodatno soglasje Urada RS za intelektualno lastnino, niti njihova javna objava. Sodišče prve stopnje je tako protiustavno in protizakonito odklonilo uporabo Pravilnika 2006 in napačno uporabilo tudi Pravilnik 1998. Materialnopravno pravilno sta pravico do valorizacije tarif priznali tudi sodbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 4292/2009 in I Cp 2471/2010. Odločba Vrhovnega sodišča II Ips 160/2011, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, je v nasprotju z odločitvijo Ustavnega sodišča, ki je v odločbi I-I-149/98 z dne 28. 6. 2001 jasno navedlo, da imajo splošne določbe Pravilnika potrebno soglasje po drugem odstavku 153. člena ZASP.

Zmotna je nadalje presoja sodišča prve stopnje, da tožnik ni upravičen do plačila civilne kazni zaradi kršitve avtorskih pravic. Nanje namreč kaže dejstvo, da toženec ni pridobil pravic za javno priobčitev glasbenih del, ki so se izvajala na koncertih, in da je posredoval nepopolne obrazce, saj ni navedel podatkov o bruto honorarju izvajalcev ter jih ni dopolnil niti po večkratnih dopisih tožnika, prihodek od vstopnine pa je prikazal nerealno nizko. Pri tem se sodišče ni opredelilo do vseh zatrjevanih okoliščin, zato je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ob tem je sodišče zmotno uporabilo določbo 14. člena Pravilnika, saj navedeni člen ureja način evidentiranja podatkov o prihodkih, kar ni v povezavi z dolžnostjo prijave prireditve. Dolžnost posredovanja popolnih seznamov vseh uporabljenih del tako ureja 4. člen Pravilnika, ki uporabnikom nalaga posredovanje popolnih seznamov vseh uporabljenih del in osnov za obračun avtorskega honorarja. Sankcija kršitve te obveznosti je odklonitev izdaje dovoljenja za uporabo varovanih del, kar pomeni, da toženec v konkretnem primeru takšnega dovoljenja ni imel. Drži sicer ugotovitev sodišča, da je obračun avtorskega honorarja mogoče izračunati tudi brez podatka o bruto znesku izvajalca, vendar pa tak izračun ni v skladu z veljavnimi področnimi predpisi. Odločitev o možnosti izbire osnove za obračun honorarja namreč ni prepuščena uporabniku, temveč tožeči stranki. Sodišče ob tem namreč očitno spregleda, da je bil toženi stranki v konkretnem primeru zaradi neposredovanja podatkov o bruto honorarju avtorjev odmerjen nižji honorar, česar se je dobro zavedela tudi tožena stranka sama. Toženec se ukvarja z organizacijo raznih prireditev, zato se od njega upravičeno pričakuje, da je seznanjen z določbami ZASP in da pozna svoje obveznosti. Okoliščina, da je pravočasno poslal prijavo in seznam prireditev, toženca ne more ekskulpirati od plačila civilne kazni, saj so določbe ZASP, ki jih je toženec nedvomno namerno kršil, veliko bolj pomembne od tistih določb ZASP, ki jih je spoštoval. Zaradi navedenega namernega ravnanja toženca je tožnik upravičen do civilne kazni v višini 200%. Tudi ustaljena sodna praksa (npr. Odločbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 65/2012, I Cp 787/2011, I Cp 1572/2011 in ostale) je namreč potrdila, da uporaba avtorskega dela brez predhodnega dovoljenja S. predstavlja kršitev izključnih pravic z vsemi posledicami. Tožene stranke ne razbremenjuje niti negotovost glede veljavnosti pravilnika, saj oba pravilnika vsebujeta enake določbe glede posredovanja popolnih podatkov za obračun avtorskega honorarja. Sodišče je v zvezi s preklicem pogodbe pravdnih strank tudi nekritično sledilo navedbam toženca, ob tem pa ni upoštevalo trditev tožnika, ki je večkrat poudaril, da si je tudi sam prizadeval k sklenitvi nove pogodbe o določitvi medsebojnih pravic in obveznosti. Do enostranskega preklica prvotne pogodbe je prišlo, ker tožena stranka ni redno plačevala svojih obveznosti. Do navedenih trditev se sodišče ni opredelilo, zato je podana absolutna bistvena kršitev pravdnega postopka.

Na pritožbo tožeče stranke je odgovorila tožena stranka in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Glede plačila nadomestila za uporabo avtorskih del:

Sodišče prve stopnje je ravnalo prav, ko se je pri odločanju o višini zahtevka oprlo na tarifno prilogo iz Pravilnika 1998 in tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja, da bi moralo uporabiti tarifno prilogo iz Pravilnika 2006. V Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP-UPB-2, Ur. l. RS, št. 44/2006), ki je veljal v trenutku objave Pravilnika 2006, je določeno, da kolektivne organizacije sklepajo z reprezentativnimi združenji uporabnikov skupne sporazume o pogojih in načinih uporabe teh del ter višini nadomestil za njihovo uporabo, za primer nesklenitve skupnega sporazuma pa je ob soglasju obeh strank predvidena odločitev arbitraže. Za prehodno obdobje do sprejema zgoraj navedenega skupnega sporazuma je ZASP-B v prehodnih določbah (26. člen) določal, da se tarife organizacij, ki veljajo na dan uveljavitve tega zakona, obravnavajo kot veljavni skupni sporazumi o tarifi. Na dan uveljavitve ZASB-B je bil v uporabi Pravilnik 1998 in njegova tarifa, ki se je štela za veljavni skupni sporazum, sklenjen z reprezentativnimi združenji uporabnikov. Za veljavno sprejetje Pravilnika 2006 skupaj s tarifnim delom bi bilo potrebno soglasje reprezentativnih združenj, tožnik pa je po ugotovitvah sodišča prve stopnje Pravilnik 2006 sprejel enostransko. Ker akt, ki ga je sprejel tožnik, ni bil sprejet po postopku, predvidenim s tedaj veljavnim zakonom, ne more imeti učinka skupnega sporazuma, ki je bil po tedaj veljavni zakonski ureditvi podlaga za zaračunavanje nadomestila za uporabo avtorskih del (enako izhaja tudi iz razlogov odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 160/2011 z dne 15.9.2011). Sodišče prve stopnje je torej ravnalo pravilno, ker je uporabo Pravilnika 2006 zavrnilo sklicujoč se na exceptio illegalis. Pravilnik ni bil sprejet na zakonit način, zato ga sodišče ni smelo uporabiti. S tem ni v ničemer poseglo v pristojnost Ustavnega sodišča, kot to zmotno navaja tožnik v pritožbi.

Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da določbe 11. člena Pravilnika 1998, ki je predvidevala valorizacijo tarifnih vrednosti, ni mogoče uporabiti iz razloga, ker ta spada v normativni del pravilnika, ki ni bil sestavni del veljavne tarife, zato z uveljavitvijo ZASP-B ni postal sestavni del skupnega sporazuma. Takšno stališče je v sodbi II Ips 160/2011 z dne 15.9.2011 sprejelo Vrhovno sodišče in s tem pritrdilo večinski sodni praksi, ki je možnost uporabe navedene določbe zavračala, v nasprotju z manjšinsko sodno prakso, ki je njeno uporabo dopuščala. Sodna praksa je bila glede materialnopravnega vprašanja, ali je mogoče uporabiti določbo 11. člena Pravilnika 98, namreč neenotna, Vrhovno sodišče pa je na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti z že citirano sodbo opravilo vlogo poenotenja sodne prakse.

Glede obveznosti plačila civilne kazni:

Na podlagi tretjega odstavka 168. člena ZASP lahko upravičenec v primeru, če je bila pravica iz tega zakona kršena namerno ali iz hude malomarnosti, zahteva plačilo dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila za tovrstno uporabo, povečanega do 200%, ne glede na to, ali je zaradi kršitve pretrpel kakšno premoženjsko škodo ali ne. Skladno s četrtim odstavkom 168. člena ZASP pri odločanju o zahtevku za plačilo civilne kazni in odmeri njene višine sodišče upošteva vse okoliščine primera, zlasti pa stopnjo krivde kršilca, velikost dogovorjenega ali običajnega plačila ali nadomestila ter preventivni namen civilne kazni.

V obravnavani zadevi je tožnik zahtevano plačilo civilne kazni utemeljeval z navedbami, da je toženec avtorska dela izvajal brez predhodno pridobljenega dovoljenja, da po izvedbi koncertov tožeči stranki kljub pozivom ni posredoval potrebnih podatkov za obračun avtorskega honorarja in tega tudi ni plačal. Pritožba zmotno meni, da se sodišče ni opredelilo do vseh zatrjevanih okoliščin. Sodišče je namreč presojalo vsako od očitanih kršitev ZASP in v zadostni meri obrazložilo, zakaj tovrstne kršitve v konkretnem primeru ne utemeljujejo zahtevka po plačilu civilne kazni. Zatrjevani absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP tako nista podani.

Sodna praksa je že zavzela stališče, da je podlaga za prisojo civilne kazni podana tudi v primeru kršitve materialnih avtorskih pravic, ko toženec ni posredoval sporeda del in podatkov, potrebnih za ugotovitev višine plačila, ter kljub pozivu kolektivne organizacije pred vložitvijo tožbe ni plačal ustreznega nadomestila za uporabo avtorskih del (npr. sklep II Cp 5215/2007 z dne 30.4.2008 ter sodba in sklep VSL I Cp 1572/2011 z dne 15.6.2011). Vendar pa pritožnik spregleda, da v konkretnem primeru, za razliko od zgoraj navedenih primerov, toženec ni kršil dolžnosti iz prvega odstavka 159. člena ZASP. Iz (neizpodbijanih) ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da je toženec vse prireditve pravočasno prijavil, po njihovi izvedbi pa pravočasno poslal njihove sporede ter posredoval vse podatke razen bruto honorarjev, in da mu tožnik računov ni poslal, čeprav je imel možnost izračunati višino honorarja na podlagi razpoložljivih podatkov (glede na število obiskovalcev ali na podlagi prihodka od prodanih vstopnic). Toženec tako ni nasprotoval obveznosti plačila nadomestila za uporabo avtorskih del kot taki, med pravdnima strankama pa je obstajal spor o višini dolžnega nadomestila, ki je izviral tako iz nesoglasij glede tarife, ki naj se uporabi za ugotavljanje višine, kot tudi iz nesoglasij glede same osnove za obračun nadomestila. Kot izhaja iz obrazložitve prvostopenjske sodbe, je toženec tako upravičeno odklanjal plačilo po tarifi iz Pravilnika 2006 oziroma v valorizirani vrednosti tarife iz Pravilnika 1998. Okoliščina, ki jo izpostavlja pritožba – da toženec ni plačal niti nadomestila v višini nevaloriziranih zneskov po Pravilniku 1998 – sama za sebe ne more predstavljati temelja za prisojo civilne kazni. Ob dejstvu, da je tožnik ves postopek vztrajal na stališču, da je upravičen do višjega zneska nadomestila, ni nobene podlage za sklep, da se tožnik v primeru plačila nadomestila po Pravilniku 1998 ne bi poslužil sodnega varstva.

Pritožba nadalje zmotno meni, da že sama neizpolnitev sodelovalne dolžnosti, tj. posredovanje podatkov o bruto honorarjih posameznih izvajalcev del, utemeljuje izrek civilne kazni. ZASP sicer opredeljuje dolžnost obveščanja uporabnikov, vendar v tem okviru ne določa dolžnosti posredovanja kakršnihkoli finančnih podatkov (prvi odstavek 159. člena). Uporabljiv ni niti 82. člen ZASP, ki sicer govori o pravici do vpogleda v evidence z namenom ugotovitve, kakšen dohodek je bil ustvarjen iz uporabe avtorskih del, saj na podlagi te določbe ni mogoče enoznačno sklepati, da ima tožnik pravico zahtevati podatek o honorarjih izvajalcev. Ti namreč za uporabnika predstavljajo odhodek in ne dohodka (1). Zahteva po predložitvi spornih podatkov ne izhaja povsem enoznačno niti iz določb ZASP, ki določajo kriterije za določitev primerne tarife (primerjaj 156. člen v besedilu, ki je veljal po uveljavitvi novele ZASP-B in po uveljavitvi novele ZASP-D). Ker je izračun obračuna avtorskega honorarja v skladu s 1. točko tarife iz leta 1998 mogoč tudi iz drugih podatkov (bodisi prihodek bodisi pavšalni znesek po številu obiskovalcev), tožena stranka pa je tožeči tovrstne podatke pravočasno posredovala, ne gre za kršitev materialnih avtorskih pravic iz ZASP, ki bi utemeljevala civilno kazen. Pritožba se zmotno sklicuje tudi na 4. člen Pravilnika, ki uporabnikom nalaga posredovanje popolnih seznamov vseh uporabljenih del in osnov za obračun avtorskega honorarja. Kršitev slednjega namreč ne more predstavljati podlage, ki bi vodila v izrek civilne kazni, saj je le-ta mogoč le v primeru kršitev avtorskih pravic, opredeljenih z zakonom. Tožnik nadalje ni prerekal trditev toženca, da si je po prenehanju Pogodbe o neizključnem prenosu pravic ter ureditvi medsebojnih pravic in obveznosti ves čas prizadeval k sklenitvi nove pogodbe. Ob tem sodišče tožniku ni očitalo pasivnosti pri sklepanju nove pogodbe, neprerekano prizadevanje toženca pa je utemeljeno upoštevalo pri presoji morebitnega namernega kršenja avtorskih pravic.

Po povedanem pritožbeni očitki niso utemeljeni, kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo, zato je pritožbo zavrnilo, sodbo sodišče prve stopnje pa potrdilo (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je posledica dejstva, da tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispevala k reševanju zadeve na pritožbeni stopnji. Odgovor na pritožbo tako ni bil potreben strošek in ga krije tožena stranka sama.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

(1)Takšna razlaga zakonske določbe izhaja tudi iz sodne prakse (npr. Odločba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 925/2012 z dne 16. 1. 2013)