82. člen ZASP

Zgolj dvom v pravilnost višine zneskov in možnost seznanitve z ustaljeno sodno prakso pa ne zadostuje za ugotovitev obstoja kvalificirane oblike toženkine krivde. Še posebej ne zato, ker je toženka tekom postopka opozarjala, "da je v nekem trenutku pričela prejemati račune za mesečno nadomestilo v znatno višji mesečni vrednosti, pri čemer je tožnico prosila za pojasnilo na katero ni dobila odgovora, račune je zavračala - brez odgovora, prosila naj bi za sklenitev nove pogodbe - brez uspeha." Navedena dejstva so ostala neprerekana s strani tožnice. Tožnica je nadomestilo plačevala skladno s Pogodbo 2006 in tako z rednim plačevanjem nadomestila jasno izkazala voljo in pripravljenost plačevanja, sporna je le višina. Kljub zavračanjem računov je toženka iz previdnosti še naprej plačevala s Pogodbo 2006 dogovorjen znesek nadomestila. Toženki tako ni mogoče očitati, da je s tem že kršila pravice namerno (torej, da je vedela, da plačuje premalo) oziroma iz hude malomarnosti.

Besedilo Dovoljenja, da se tožnici "dovoli kolektivno uveljavljanje pravic na že objavljenih fonogramih", v tem primeru pojasnjuje, da lahko tožnica uveljavlja kolektivno varstvo le na javno objavljenih fonogramih in ne tudi na tistih, ki sicer obstajajo in so obstajali že pred izdajo Dovoljenja, a niso (bili) javno objavljeni. Ali so bili javno objavljeni pred ali po izdaji Dovoljenja, pa ne vpliva na tožničino pravico, da po pridobitvi Dovoljenja v času trajanja pravic (132. člen ZASP) kolektivno uveljavlja pravice ob javni priobčitvi fonogramov. Za zagotavljanje enakega obravnavanja strank, konkurenčnosti med strankami in predvidljivosti je pomembno, da se za primerljive položaje uporabi enak način določanja primernega nadomestila in v naprej določene predvidljive postavke. To je še toliko bolj pomembno v primerih, kot je obravnavani, ko je pred sodiščem več primerljivih postopkov. Zato ni primerno, da bi sodišče pri odločanju o primerni višini nadomestila in parametrih za njegovo določitev upoštevalo določila Pogodbe 2006. Po prenehanju SS2006 in Pogodbe 2006 ni primerno drugače obravnavati posameznih strank, ki so imele v preteklosti (toda ne v iztoževanem obdobju) s

Besedilo Dovoljenja, da se tožeči stranki "dovoli kolektivno uveljavljanje pravic na že objavljenih fonogramih" v tem primeru le pojasnjuje, da lahko tožeča stranka uveljavlja kolektivno varstvo le na javno objavljenih fonogramih in ne tudi na tistih, ki sicer obstajajo in so obstajali že pred izdajo Dovoljenja, a niso (bili) javno objavljeni. Pri tem okoliščina, kdaj so bili fonogrami javno objavljeni, pred ali po izdaji Dovoljenja, ne vpliva na pravico tožeče stranke, da po pridobitvi Dovoljenja v času trajanja pravic (132. člen ZASP) kolektivno uveljavlja pravice ob javni priobčitvi fonogramov, vključno z javnim prenašanjem in radijsko retransmisijo. Za zagotavljanje enakega obravnavanja strank, konkurenčnosti med strankami in predvidljivosti, je pomembno, da se za primerljive položaje uporabi enak način določanja primernega nadomestila in v naprej določene predvidljive postavke. To je še toliko bolj pomembno v primerih, kot je obravnavani, ko je pred sodiščem več primerljivih postopkov. Zato ni primerno, da bi sodišče pri odločanju o primerni višini nadomestila in parametrih za njegovo določitev upoštevalo določila Pogodbe 2006. Po prenehanju SS 2006 in Pogodbe 2006 ni

Besedilo Dovoljenja, da se tožeči stranki "dovoli kolektivno uveljavljanje pravic na že objavljenih fonogramih" v tem primeru le pojasnjuje, da lahko tožeča stranka uveljavlja kolektivno varstvo le na javno objavljenih fonogramih in ne tudi na tistih, ki sicer obstajajo in so obstajali že pred izdajo Dovoljenja, a niso (bili) javno objavljeni. Pri tem okoliščina, kdaj so bili fonogrami javno objavljeni, pred ali po izdaji Dovoljenja, ne vpliva na pravico tožeče stranke, da po pridobitvi Dovoljenja v času trajanja pravic (132. člen ZASP) kolektivno uveljavlja pravice ob javni priobčitvi fonogramov, vključno z javnim prenašanjem in radijsko retransmisijo. Za zagotavljanje enakega obravnavanja strank, konkurenčnosti med strankami in predvidljivosti, je pomembno, da se za primerljive položaje uporabi enak način določanja primernega nadomestila in v naprej določene predvidljive postavke. To je še toliko bolj pomembno v primerih, kot je obravnavani, ko je pred sodiščem več primerljivih postopkov. Zato ni primerno, da bi sodišče pri odločanju o primerni višini nadomestila in parametrih za njegovo določitev upoštevalo določila Pogodbe 2006. Po prenehanju SS 2006 in Pogodbe 2006 ni

Določilo 58. člena OZ je mogoče uporabiti, če pogodba ni bila sklenjena v predpisani obliki in če sta pogodbeni stranki svoje obveznosti v celoti ali v pretežnem delu izpolnili. Torej le, če je med pravdnima strankama obstajalo soglasje volj glede bistvenih sestavin pogodbe, a to soglasje volj ni bilo izraženo v predpisani obliki, in sta pogodbeni stranki svoje obveznosti vsaj v pretežni meri izpolnili. V tem primeru nobena pravdna stranka ni trdila, da bi bila Pogodba, ki jo je tožeča stranka ponudila toženi stranki v podpis leta 2008, sklenjena - da bi o njenih bistvenih sestavinah (odmernem odstotku) med pravdnima strankama obstajalo soglasje volj. Trditveno in dokazno breme, da del njenih prihodkov ne spada v radijsko dejavnost, je na toženi stranki. Ta njena dolžnost izhaja tudi iz prvega odstavka 82. člena ZASP, ki določa, da v primeru, da je nadomestilo dogovorjeno ali določeno v odvisnosti od ustvarjenega dohodka pri uporabi dela, mora uporabnik dela voditi ustrezne knjige ali druge evidence, iz katere je mogoče ugotoviti, kakšen dohodek je bil ustvarjen.

Določilo 58. člena OZ je mogoče uporabiti, če pogodba ni bila sklenjena v predpisani obliki in če sta pogodbeni stranki svoje obveznosti v celoti ali v pretežnem delu izpolnili. Torej le, če je med pravdnima strankama obstajalo soglasje volj glede bistvenih sestavin pogodbe, a to soglasje volj ni bilo izraženo v predpisani obliki, in sta pogodbeni stranki svoje obveznosti vsaj v pretežni meri izpolnili. V tem primeru, med postopkom pred sodiščem prve stopnje, nobena pravdna stranka ni trdila, da bi bila Pogodba, ki jo je tožeča stranka ponudila toženi stranki v podpis leta 2008, sklenjena - da bi o njenih bistvenih sestavinah (odmernem odstotku) med pravdnima strankama obstajalo soglasje volj. Trditveno in dokazno breme, da del njenih prihodkov ne spada v radijsko dejavnost, je na toženi stranki. Ta njena dolžnost izhaja tudi iz prvega odstavka 82. člena ZASP, ki določa, da v primeru, da je nadomestilo dogovorjeno ali določeno v odvisnosti od ustvarjenega dohodka pri uporabi dela, mora uporabnik dela voditi ustrezne knjige ali druge evidence, iz katere je mogoče ugotoviti, kakšen dohodek je bil ustvarjen.

Pri oceni primernega nadomestila je treba upoštevati dolgotrajna pogodbena razmerja, čeprav so ta pretekla. Pogodbeno dogovorjena razmerja odražajo dejanska, saj se primernost tarife najlažje izrazi s soglasjem volj pogodbenih strank. Ker enostransko sprejeta tarifa (kolektivne organizacije z monopolnim položajem) predstavlja odstop od tega načela, je pri obravnavanju Tarife 2007 in njenih meril v povezavi s 156. členom ZASP-B, potreben restriktiven pristop. Trditveno in dokazno breme, da del ustvarjenih prihodkov ne spada v radijsko dejavnost, je na toženi stranki. Ta njena dolžnost izhaja tudi iz prvega odstavka 82. člena ZASP, ki določa, da v primeru, da je nadomestilo dogovorjeno ali določeno v odvisnosti od ustvarjenega dohodka pri uporabi dela, mora uporabnik dela voditi ustrezne knjige ali druge evidence, iz katere je mogoče ugotoviti, kakšen dohodek je bil ustvarjen.

Neredno posredovanje podatkov o prodaji učbeniškega gradiva ne pomeni takšne kršitve avtorske pogodbe, ki bi utemeljevalo odstop od pogodbe s trajajočim razmerjem, kot najhujše sankcije za kršitev pogodbe oziroma za poseg v upnikov interes. Sodišče mora upoštevati pravnomočno odločbo o prejudicialnem razmerju in o tem vprašanju ne sme ponovno niti drugače odločiti (res iudicata pro veritate accipitur - kar je ugotovljeno s pravnomočno sodbo, se šteje za resnično). Za predmetni spor je torej zavezujoče pravnomočna zavrnitev ugotovitvenega zahtevka (13. in 319. člen ZPP), da založniška pogodba za učbenik ni razvezana, kar acontrario pomeni, da je pogodba razvezana.

Neposredovanje oziroma neredno posredovanje podatkov o prodaji učbeniškega gradiva ne pomeni takšne kršitve avtorske pogodbe, ki bi utemeljevala odstop od pogodbe s trajajočim razmerjem, kot najhujše sankcije za kršitve pogodbe oziroma za poseg v upnikov interes, saj bi se tožnica z višino ustvarjenega dohodka prodaje učbeniškega gradiva lahko seznanila z vpogledom v toženčeve poslovne listine in poslovne knjige, kar mora slednji avtorju omogočiti na njegovo zahtevo. Delno neplačilo pogodbenih obveznosti bi imelo za posledico prenehanje pogodbe šele takrat, ko ne bi bilo več mogoče doseči namena pogodbe. V konkretnem primeru ima delno neplačilo avtorskega honorarja za posledico lahko le tožničin izpolnitveni zahtevek, ne pa tudi odstopa od pogodbe, kot najtežje sankcije. Zmotno je materialnopravno stališče, da velik finančni aranžma toženke pri izdaji in distribuciji učbenika z vidika razmerja med neizpolnjenimi in izpolnjenim delom pogodbe ni pravno pomemben.

Zaradi neplačila ali prepoznega plačila avtorskega honorarja civilne kazni ni mogoče izreči, ker je civilna kazen po svoji pravni naravi podobna pogodbeni kazni, ki kot sankcija zaradi neizpolnitve denarnih obveznosti ne pride v poštev.

Zakonodajalec izrek civilne kazni predvideva zgolj za namerno storjeno kršitev avtorske pravice ali kršitev iz hude malomarnosti; do s tako stopnjo krivde izvršenih kršitev avtorske pravice pa ni prišlo.

Sodišče o civilni kazni odloči upoštevajoč vse okoliščine primera, od katerih je stopnja krivde le ena in ki ne narekuje nujno izreka kazni.

Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 2006 ni bil sprejet po predpisanem postopku, zato ga ni mogoče uporabiti. Zaradi neplačila ali prepoznega plačila avtorskega honorarja ni mogoče izreči civilne kazni.

Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 2006 ni bil sprejet po predpisanem postopku, zato ga ni mogoče uporabiti. Zaradi neplačila ali prepoznega plačila avtorskega honorarja civilne kazni ni mogoče izreči, saj je ta po svoji naravi pogodbena kazen, ki pa v primeru neizpolnitve denarnih obveznosti ne pride v poštev.

Pravilnik 06 ni bil sprejet po postopku, ki je bil predviden s tedaj veljavnim zakonom, saj ga je tožeča stranka sprejela enostransko, zato ne more imeti učinka skupnega sporazuma, ki je bil po tedaj veljavni zakonski ureditvi podlaga za zaračunavanje nadomestila za uporabo avtorskih del. Izrek civilne kazni je odvisen od presoje ravnanja tožene in ne tožeče stranke.

Ker tarifa iz Pravilnika-2006 ni bila sprejeta po postopku, ki ga je zakon predvidel za sprejem sporazuma, ne more imeti pravne veljave. Ker je toženec ponudil razumne razloge za odklonitev posredovanja podatkov o bruto honorarjih izvajalcev, za sodno presojo o pravilnosti svojega stališča v sporu s tožnikom pa je imel na razpolago le možnost, da se spusti v obravnavano pravdo, ni mogoče reči, da je avtorske pravice kršil namerno ali iz hude malomarnosti.

Ker kolektivna organizacija ne zatrjuje, da bi uporabi avtorskih del nasprotovala, je uporabnik s prijavo uporabe avtorsko varovanih del zadostil obveznosti pridobitve soglasja za javno priobčitev varovanih del. Ni mogoče enoznačno sklepati, da ima tožnik pravico zahtevati podatek o honorarjih izvajalcev. Ti namreč za uporabnika predstavljajo strošek (izdatek) in ne dohodek.

Ker kolektivna organizacija ne zatrjuje, da bi uporabi avtorskih del nasprotovala, je uporabnik s prijavo uporabe avtorsko varovanih del zadostil obveznosti pridobitve soglasja za javno priobčitev varovanih del. Ni mogoče enoznačno sklepati, da ima tožnik pravico zahtevati podatek o honorarjih izvajalcev. Ti namreč za uporabnika predstavljajo strošek (izdatek) in ne dohodek.