VSRS Sodba VIII Ips 128/2013

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb toženca z dne 2. 4. 2011 in 5. 7. 2011 ter novo odmero starostne pokojnine z upoštevanjem bruto zneska 3.013,21 EUR za leto 1992 pri pokojninski osnovi. Ugotovilo je, da je bila tožnici pravnomočno priznana in odmerjena starostna pokojnina z odločbo tožene stranke z dne 11. 10. 2005, zoper katero je vložila pritožbo zaradi neupoštevanja zneskov, ki jih je namenila za nakup delnic delodajalca, vendar jo je tožena stranka dne 28. 3. 2006 zavrnila. Sodnega varstva tožnica ni uveljavljala. Dne 18. 4. 2011 je vložila zahtevo za ponovno odmero pokojnine, ker v prvotni odločbi niso bila upoštevana izplačila v obliki obveznic pri tožničinem tedanjem delodajalcu za leto 1992. Tožena stranka je zahtevo zavrgla na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakon o upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 in naslednji), ker je bilo o odmeri pokojnine že pravnomočno odločeno.

2Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila obširno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter kršitve ustavnih pravic. Navaja, da načeli pravnomočnosti in retroaktivnosti nista absolutni, zlasti se sodišče ne bi smelo sklicevati na ti dve načeli v spornem primeru, ko gre za pravico, ki naj jo tožnici tožena stranka prizna za naprej. Tožnica ne zahteva ničesar za nazaj, od napačne odmere pokojnine dalje, ampak le za naprej, od vložitve ponovne zahteve. To pomeni, da ne zahteva posega v pravnomočno določeno pokojnino, pač pa na podlagi novega dejanskega stanja, ugotovitve notranjega revizorja, zahteva novo odločitev o pravici. Meni, da je sodišče napačno uporabilo 39. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji) o oblikovanju pokojninske osnove in 43. člen Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ, Ur. l. RS, 81/2000 in naslednji), ki določa, da se lahko podatki naknadno spremenijo, če pristojni organ naknadno ugotovi to spremembo. Nepravilnost pri odmerah pokojnin je bila ugotovljena, tožena stranka pa bi jih bila dolžna že po uradni dolžnosti odpraviti. Celo iz zapisnika o opravljeni reviziji izhaja, da mora tožena stranka nepravilnosti odpraviti. Ker tega ni storila, bi ji moralo to naložiti sodišče. Ne gre spregledati tudi tega, da so bili prispevki od zneskov, za katere zahteva, da se tožnici vštejejo v pokojninsko osnovo, plačani, kar tožnico postavlja v manj ugoden položaj v primerjavi z zavarovanci, ki jim je pokojnina odmerjena na podlagi plačanih prispevkov. Zato revidentka meni, da ni bilo podlage za zavrženje tožbe. S potrditvijo take odločitve je sodišče z izpodbijano sodbo poseglo v tožničine ustavne pravice in kršilo drugi odstavek 4. člena, 50. člen in 33. člen Ustave RS ter določbe EKČP. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo zahtevku oziroma razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje.

4Revizija ni utemeljena.

5Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6Revidentki je bila z odločbo tožene stranke z dne 11. 10. 2005 priznana pravica do starostne pokojnine, zoper katero ni vložila pritožbe. Odločba je postala dokončna in pravnomočna. Dne 18. 4. 2011 je vložila zahtevo za novo odmero starostne pokojnine. Zahtevala je, da se ji pri izračunu pokojninske osnove upošteva znesek, ki je bil leta 1992 namenjen za notranji odkup v okviru lastninjena podjetja, v katerem je bila zaposlena.

7Po določbi prvega odstavka 12. člena in 249. člena ZPIZ-1 se za odločanje o pravicah iz obveznega zavarovanja uporabljajo določbe ZUP, če s tem zakonom ni določeno drugače. Vrhovno sodišče je že v več odločbah zavzelo stališče, da dejansko stanje, ki je podlaga za priznanje pravic oz. za naložitev obveznosti, ne predstavljajo le dejstva, ugotovljena z odločbo, temveč vsa dejstva, ki so nastala do izdaje upravne odločbe in bi lahko predstavljala dejansko podlago za odločanje o pravici oz. obveznosti materialnega prava. Če tožena stranka pokojninsko osnovo izračuna napačno (če ne upošteva vseh prejemkov, ki so podlaga za oblikovanje pokojninske osnove), stranka napačna oz. neugotovljena dejstva lahko uveljavlja v pritožbenem postopku ali pa nova dejstva in nove dokaze – nove z vidika stranke in izpodbijane odločbe, ki so obstajali v času prvotnega odločanja, uveljavlja po pravnomočnosti odločbe z izrednim pravnim sredstvom - obnovo postopka (1).

8Tožena stranka mora pri odločbi o priznanju pokojnine in njeni odmeri odločati v izreku najprej o sami pravici do pokojnine in nato še o njeni višini. Plače, od katerih so bili plačani prispevki, v okviru pokojninske osnove predstavljajo dejansko podlago za odločitev o pravici. V obravnavani zadevi je odločilno dejstvo plačilo prispevkov v letu 1992 in ne izdaja novega obrazca M-4, ki je le dokaz o plačilu prispevkov.

9V času vložitve tožničine ponovne zahteve so toženo stranko pri odločanju zavezovala pravila ZPIZ-1, ki take ponovne odmere ne ureja. V 180. členu ZPIZ-1 je predvidena ponovna odmera le v primeru naknadno pridobljene pokojninske dobe zaradi ponovnega vstopa v zavarovanje. Celo v primeru, ko se določeno obdobje pokojninske dobe, dopolnjene pred uveljavitvijo pravice do pokojnine, ugotovi naknadno, ponovna odmera ni možna, ampak je v 181. členu ZPIZ-1 predvideno le odstotno povečanje že uveljavljene pokojnine.

10Stranka razen z izrednim pravnim sredstvom ne more doseči spremembe pravnomočne in dokončne odločbe, s katero ji je bila priznana pravica do pokojnine. Tožnica svoje pravice ni uveljavljala z izrednim pravnim sredstvom, pač pa z zahtevo za ponovno odmero (že odmerjene) pokojnine. Na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP pristojni organ zahtevo zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti; enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Ker je bilo o tožničini predčasni pokojnini pravnomočno že odločeno, ponovnega postopka na podlagi vložene zahteve ni bilo mogoče začeti. Zato je tožena stranka njeno vlogo utemeljeno zavrgla.

11Tožnica se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-828/03 z dne 14. 4. 2005, za katero že sama ugotavlja, da temelji na drugačnem dejanskem stanju, zato ne more vplivati na (drugačno) odločitev revizijskega sodišča.

12Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

---.---

Op. št. (1): Prim. sodbe Vrhovnega sodišča VIII Ips 147/2010 z dne 20. 2. 2012, VIII Ips 263/2010 z dne 20. 2. 2012, VIII Ips 116/2011 z dne 17. 4. 2012, VIII Ips 147/2011 z dne 4. 6. 2012, VIII Ips 151/2011 z dne 4. 6. 2012 in VIII Ips 149/2011 z dne 18. 6. 2012.