VSRS Sklep VIII Ips 64/2013

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ponovno zavrglo tožbo, s katero je tožnica zahtevala, da se ugotovi, da je bila v delovnem razmerju za nedoločen čas s polnim delovnim časom na delovnem mestu svetovalec, da je obvestilo o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 3. 2011 nezakonito, da ji je dolžna tožena stranka ponuditi v podpis pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas s polnim delovnim časom za delovno mesto svetovalec, ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja od 1. 4. 2011 do 31. 5. 2011, jo za ta čas prijaviti v socialna zavarovanja, obračunati in izplačati pripadajoče plače ter izplačati odškodnino namesto reintegracije v višini 7.077,55 EUR. Ugotovilo je, da je bil tožnici sklep z dne 11. 4. 2011, s katerim je bila njena zahteva za transformacijo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas zavrnjena, vročen dne 18. 4. 2011. Vendar tožnica navedenega sklepa ni izpodbijala, pač pa je dne 19. 4. 2011 vložila pritožbo na Komisijo za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS (v nadaljevanju: Komisija), kot da bi šlo za molk organa, dne 20. 5. 2011 pa je vložila tožbo, v kateri prav tako ni izpodbijala navedenega sklepa. Sklep je tako postal dokončen in pravnomočen, zato sodno varstvo v zvezi s priznanjem delovnega razmerja na podlagi petega odstavka 24. člena Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji) ni dovoljeno.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s presojo, da je sklep z dne 11. 4. 2011 postal dokončen in pravnomočen, saj tožnica zoper ta sklep ni vložila pritožbe na Komisijo. Posledično niso bile izpolnjene procesne predpostavke za vložitev tožbe in je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo tožbo na podlagi drugega odstavka 42. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) v zvezi s prvim odstavkom 274. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Molk organa ni nastopil, ker je tožena stranka o tožničini zahtevi odločila v zakonsko določenem roku petnajst dni (drugi odstavek 24. člena ZJU).

3Zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje je revizijo vložila tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je možnost pritožbe izkoristila in je zato odločitev nižjih sodišč napačna. Sklep tožene stranke z dne 11. 4. 2011 je prepozen in posledično brezpredmeten. Odpravljen je bil dne 12. 4. 2011, zato stališče sodišča, da je bil sklep izdan v predpisanem roku in molk organa ni nastopil, ni utemeljeno. Meni, da bi morala tožena stranka s pomočjo komunikacijskih kanalov zagotoviti, da bi odločitev tožnico sploh dosegla, torej bi morala zagotoviti pravočasnost svoje odločitve tako, da bi sklep odpravila na dan izdaje. Stališče sodišča o pravočasnosti izdaje sklepa in nenastopu molka organa je v nasprotju z načelom pravne varnosti oziroma v nasprotju z načelom pravne države, kot ga je razlagalo Ustavno sodišče Republike Slovenije v svojih številnih odločbah. Te odločbe se sicer nanašajo na zastaralne roke v kazenskih postopkih in postopkih o prekrških, vendar so na podlagi analogije uporabne tudi v primeru rokov instrukcijske narave. Ob upoštevanju zavzetega stališča bi bila možnost zlorab večja, saj bi organ po poteku daljšega časovnega obdobja sprejel odločitev, ki bi veljala za pravočasno, naslovnik odločitve pa bi bil v vmesnem času v negotovosti. Na ta način institut molka organa ne bi dosegel svojega namena, oziroma bi bil celo povsem nepotreben. Tožnica zato meni, da je molk organa nastopil takoj po poteku roka iz drugega odstavka 24. člena ZJU in je zato tožena stranka sklep izdala prepozno, sploh glede na to, da ga je odpravila šele naslednji dan. Nastopila je fikcija, kot da je bila zahteva tožnice ex lege zavrnjena in čeprav je tožena stranka naknadno o zahtevi odločila po vsebini, to ne more vplivati na nastop fikcije. Ker je molk organa že nastopil, je odločitev tožene stranke brezpredmetna oziroma neobstoječa. Takšna razlaga izhaja iz smisla instituta molka organa in namena zakonodajalca. Ko pravni subjekt z opravo določenega dejanja zamudi, nastopi prekluzivni učinek zakonskega roka. Nižji sodišči se do teh argumentov tožnice nista opredelili, poleg tega pa višje sodišče ni argumentirano obrazložilo odstopa od ustaljene prakse Ustavnega sodišča RS glede instituta roka. Kot dodatno tožnica navaja, da je v pritožbi po vsebini izpodbijala tudi sklep, ker je pritožbo naslovila na izdajatelja sklepa v skladu s pravnim poukom iz sklepa.

4Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5Revizija ni utemeljena.

6Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7Revizija zgolj pavšalno sodišču druge stopnje očita bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pri čemer ne pojasni, kako naj bi se odražala formalna pomanjkljivost sodbe sodišča prve stopnje ali izpodbijane sodbe, niti zakaj ju ni mogoče preizkusiti. Zaradi narave revizije kot izrednega pravnega sredstva takšno splošno oziroma zgolj formalno sklicevanje na revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki ni vsebinsko konkretizirano in obrazloženo, ne zadošča, da bi revizijsko sodišče izpodbijano sodbo v tej smeri preizkušalo.

8Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9Iz dejanskih ugotovitev (na katere je revizijsko sodišče vezano) izhaja, da je tožena stranka tožnico dne 11. 3. 2011 obvestila, da se ji delovno razmerje za določen čas izteče z dnem 31. 3. 2011, zato je tožnica na toženo stranko dne 25. 3. 2011 naslovila zahtevo za priznanje obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas. Tožena stranka je zahtevo tožnice kot neutemeljeno zavrnila s sklepom z dne 11. 4. 2011 (št. 1002-23/2008/24), ki ga je odpravila dne 12. 4. 2011, tožnici pa je bil vročen dne 18. 4. 2011. Nato je tožnica dne 19. 4. 2011 vložila pritožbo na Komisijo, kot da bi šlo za molk organa in dne 20. 5. 2011 tudi tožbo. Tožnica niti v pritožbi niti v tožbi sklepa tožene stranke ni izpodbijala.

10Tožnica zmotno navaja, da ima rok, ki ga določa drugi odstavek 24. člena ZJU prekluzivne učinke, zaradi česar naj bi bil sklep tožene stranke z dne 11. 4. 2011, ki je bil odpremljen 12. 4. 2011, prepozen in posledično brezpredmeten. Citirana določba res določa, da je rok za izpolnitev obveznosti oziroma odpravo kršitve 15 dni, vendar določbe ni mogoče razumeti na način, da če delodajalec o zahtevi ne odloči oziroma ne izpolni obveznosti ali ne odpravi kršitve v predpisanem roku, izgubi možnost odločanja oziroma kasnejše izpolnitve obveznosti ali odprave kršitve. Rok, ki ga zakon postavlja delodajalcu, je po svoji naravi lahko le instrukcijski rok in njegova prekoračitev ne pomeni, da je kasnejša odločitev ali izpolnitev obveznosti oziroma odprava kršitve nezakonita ali celo neobstoječa. Odločitev delodajalca, v konkretnem primeru sklep, je zavezujoča (in se lahko razveljavi ali spremeni samo v postopku s pravnimi sredstvi), ne glede na to, ali odloči v petnajstdnevnem roku ali po poteku tega roka. Odločitvi Komisije je v vsakem primeru podvržen sklep delodajalca, ne glede na to, ali je odločil v petnajstdnevnem roku ali po poteku tega roka (1). Ker je v obravnavanem primeru tožena stranka o zahtevi tožnice meritorno odločila in je bil sklep o njeni odločitvi tožnici vročen že 18. 4. 2011, se tožnica ob vložitvi pritožbe na Komisijo dne 19. 4. 2011 ni mogla več uspešno sklicevati na molk organa, ampak bi lahko izpodbijala le navedeni sklep.

11Ob navedenem pomenu roka za odločitev o zahtevi javnega uslužbenca za izpolnitev obveznosti ali odpravo kršitev določbe 24. člena ZJU o možnosti pritožbe na Komisijo niso brezpredmetne. Z možnostjo vložitve pritožbe, če delodajalec v petnajstdnevnem roku ne odloči, lahko javni uslužbenec prepreči, da o njegovi zahtevi sploh ne bi bilo odločeno. Vendar se lahko javni uslužbenec v svoji pritožbi na molk organa sklicuje le, če vse do vložitve njegove pritožbe (in odločitve o njej) delodajalec o njegovi zahtevi sploh ni odločil oziroma izpolnil uveljavljane obveznosti ali odpravil napadene kršitve.

12Ker tožnica sklepa z dne 11. 4. 2011, ki ji je bil vročen pred vložitvijo pritožbe z dne 19. 4. 2011, v pritožbi ni izpodbija, sta nižji sodišči pravilno zaključili, da je le-ta postal dokončen in pravnomočen. Zato sodno varstvo ob upoštevanju petega odstavka 24. člena ZJU ni dovoljeno in sta tožbo na podlagi drugega odstavka 42. člena ZDSS-1 v zvezi s prvim odstavkom 274. člena ZPP utemeljeno zavrgli.

13Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

---.---

Op. št. (1): V zadevi VIII Ips 212/2011 z dne 4. 6. 2012 je sodišče zavzelo stališče, da če Komisija ne odloči v roku, daje zakon javnemu uslužbencu možnost vložitve tožbe v tridesetih dneh od poteka roka za odločitev komisije za pritožbe, kar pa ne pomeni, da je to edini rok, v katerem lahko vloži tožbo. Sodni presoji je v vsakem primeru podvržen tudi sklep komisije za pritožbe, ne glede na to, ali komisija odloči v tridesetdnevnem roku ali po poteku tega roka. Zato ima javni uslužbenec pravico vložiti tožbo v roku tridesetih dni od vročitve sklepa komisije, tudi če ta ni odločila v roku. Ne gre za to, da bi se s kasnejšo odločitvijo komisije za pritožbe javnemu uslužbencu odprl nov rok za vložitev tožbe, ampak za to, da zakon javnemu uslužbencu v primeru prekoračitve roka iz drugega odstavka 39. člena ZJU daje dve možnosti za vložitev tožbe.