UPRS sodba III U 248/2012

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Prvostopni davčni organ je z izpodbijanim sklepom začel davčno izvršbo na denarna sredstva tožnice za poplačilo davčnega dolga, ki znaša po stanju na dan 1. 6. 2010, s knjiženimi plačili do 28. 3. 2011, skupaj 18 332,91 EUR, pri čemer so izvršilni naslovi razvidni iz seznama izvršilnih naslovov št. DT 42911-83/2011-2 z dne 30. 3. 2011, ki je sestavni del izpodbijanega sklepa.

Iz obrazložitve sledi, da je davčni organ izdal izpodbijani sklep v ponovnem postopku v skladu z napotki organa druge stopnje. V ponovnem postopku je davčni organ pri vpogledu v davčne evidence ugotovil, da so obveznosti iz prvotnega sklepa (št. DT 42911-03216/2010-1-17-DA za znesek 19 189,86 EUR) delno zastarale na kontu 2022 – Prispevki za zdravstveno zavarovanje od dohodka iz dejavnosti ter da je bila o tem izdana odločba. Poleg tega so bile na istem kontu poplačane obveznosti v znesku 331,49 EUR, zato je obveznost na navedenem kontu nižja od tiste iz prvotnega sklepa. Novi seznam izvršilnih naslovov je zato drugačen, saj se upoštevajo plačila in že omenjeno zastaranje.

Drugostopni davčni organ je pritožbo tožnice zoper izpodbijani sklep zavrnil kot neutemeljeno. V zvezi s pritožbenim ugovorom zastaranja obveznosti na kontu 2022 ugotavlja, da so najstarejše sporne obveznosti iz obdobja, ko so glede zastaranja veljale določbe Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP), da je ob upoštevanju 96. člena ZDavP zastaranje začelo teči po poteku leta, v katerem bi bilo obveznosti treba izterjati, da je za najstarejšo obveznost začel zastaralni rok teči dne 1. 1. 2002 ter da zato še ni nastopilo absolutno zastaranje. Nastopilo pa tudi ni relativno zastaranje navedenih obveznosti, saj iz spisov zadeve sledi, da je bil tek relativnega zastaralnega roka pretrgan z izdajo rubežnega zapisnika z dne 26. 5. 2003 in nato še z izdajo rubežnega in cenilnega zapisnika z dne 17. 8. 2006. V zvezi s pritožbenimi ugovori o nadomestni izpolnitvi pa pritožbeni organ ugotavlja, da tožnica ne zatrjuje, da bi bile obveznosti iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja plačane. Čim pa je temu tako, lahko davčni organ začne davčno izvršbo. Pri tem ima pravico, da izbere predmet, na katerega bo segel z davčno izvršbo, in sicer vse do poplačila davčnega dolga.

Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo. V tožbi zatrjuje bistveno kršitev pravil postopka in nepopolno in nepravilno ugotovljeno dejansko stanje na kontu 2021 ter zastaranje začetka izterjave za obveznosti na kontu 2022. Navaja, da se knjigovodsko stanje dolga glavnice na kontu 2021 iz seznama izvršilnih naslovov DT 42911-83/23011-2 ne ujema s stanjem glavnice iz odločbe št. DT-4297-395/2007-0605-02. Kot je razvidno iz priložene dokumentacije, je tožnica z izpolnjevanjem pogojev po obročnem plačilu del davčnega dolga odplačala. Zahtevki po posamičnih obdobjih se tako bistveno razlikujejo od zneskov iz sklepa o izvršbi, prav tako je drugačno obvestilo o knjigovodskem stanju terjatev. Poleg tega je bilo prekršeno načelo sorazmernosti, saj je bila toženi stranki v poplačilo dolga ponujena nadomestna izpolnitev še preden je izdala izpodbijani sklep. Tožeča stranka je pred izdajo izpodbijanega sklepa predlagala odpis dolga, vendar je pristojni organ njeno vlogo zavrnil, češ da ni pristojen za odločanje o odpisu. Iz priloženega seznama izvršilnih naslovov pa je razvidno tudi, da je potekel petletni rok za začetek davčne izvršbe prispevkov za socialno varnost in je torej začetek izterjave v tem delu zastaral.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. V zvezi s tožbenimi ugovori pojasnjuje, da je bilo tožnici z odločbo št. DT 4297-395/2007-0605-02 z dne 28. 12. 2007 odobreno obročno plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki so bili zaradi neplačevanja zajeti v sklepu o davčni izvršbi št. DT 42911-83/2011-1 z dne 30. 3. 2011. Znesek na sklepu se razlikuje od tistega na odločbi zaradi upoštevanega delnega zastaranja in delnega plačila dolga in ker so v sklepu zajete tudi obveznosti iz naslova prispevkov za zdravstveno zavarovanje od dohodka iz dejavnosti.

Tožeča stranka v odgovoru na odgovor tožene stranke navaja, da davčni organ s sklepom z dne 15. 4. 2011 tožnico zavede, saj izda seznam izvršilnih naslovov z dne 30. 3. 2011 po stanju dolga na dan 11. 5. 2010 s knjiženimi plačili do 28. 3. 2011 ter obračunanimi obrestmi do 1. 6. 2010. Ker gre za seznam, narejen na dan 28. 3. 2011, bi moral izkazovati stanje dolga na dan 28. 3. 2011. Ni res, da je bilo vmes kaj plačano po kontu 2021, saj je iz izpodbijanega sklepa razvidno, da so bila upoštevana le plačila in zastaranje, ki se nanašajo na konto 2022. Zato ni jasno, kateri podatki so pravilni, ali seznam izvršilnih naslovov, ki naj bi vseboval knjižena plačila do 28. 3. 2011, ali obvestilo o knjigovodskem stanju terjatev in obveznosti z dne 31. 8. 2010. Kot dokaz o plačilih naj bi bila knjigovodska kartica z dne 30. 6. 2010. Tožnica razen tega poudari, da so na kontu 2010 v glavnico enkrat že vštete obresti do izdaje sklepa z dne 28. 12. 2007 in da se v zadevnem seznamu (izvršilnih naslovov) kljub temu zaračunavajo še obresti na obresti. Iz priložene knjigovodske kartice tako sledi, da obračun obveznosti ni bil narejen pravilno in da se knjigovodsko stanje razlikuje od tistega iz izpodbijanega sklepa. Ob upoštevanju plačil ostaja po podatkih tožnice neplačanih 8 381,42 EUR skupaj z obrestmi, medtem ko se tožnici z izpodbijanim sklepom nalaga plačilo v višini 9 826,67 EUR skupaj z obrestmi. O prošnji, naj se tožena stranka poplača iz terjatve, je tožena stranka prvič odgovorila v pritožbenem postopku. V januarju 2012 pa je banka tožnici odtegnila še znesek 1 200 EUR, tako da je dolg manjši za navedeni znesek. Glede obresti se tožnica sklicuje na 30.a člen ZDavP-1A, ki določa, kako se v postopku davčnega nadzora obračunavajo obresti, ter navaja, da bi moral davčni organ v skladu s temi določbami obračunati tudi obresti v konkretnem primeru. V zvezi z obveznostmi po kontu 2022 pa navede še, da so v sklepu vključene terjatve, za katere je potekel petletni rok od dneva, ko bi bilo terjatve treba izterjati oziroma plačati, ter da bi bilo glede na petletni rok za začetek izterjave dopustno izterjati le dolg, ki je nastal po 1. 1. 2006. V zvezi z vlogo za odpis dolga (iz naslova prispevkov za zdravstveno zavarovanje) zaradi zastaranja pa tožnica ni prejela še nobenega odgovora s strani Zavoda za zdravstveno zavarovanje, zato vztraja pri vseh zahtevkih, ki jih je podala v tožbi. Predlaga tudi, da se ji povrnejo stroški postopka.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu spisov in izpodbijane določbe sodišče bistvene kršitve pravil postopka ni našlo, tožnica pa tudi konkretno ne pove, v čem naj bi bila zatrjevana bistvena kršitev. Sodišče zato zadevni tožbeni ugovor kot neutemeljen zavrača.

Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor zastaranja začetka izterjave za obveznosti na kontu 2022 iz seznama zaostalih obveznosti, ki je sestavni del izpodbijanega sklepa. Tek petletnega relativnega zastaralnega roka je bil po ugotovitvah organa druge stopnje pretrgan z izdajo rubežnega zapisnika z dne 26. 5. 2003 in nato še z izdajo rubežnega in cenilnega zapisnika z dne 17. 8. 2006. Ugotovitvam o pretrganju zastaralnega roka, ki jih vsebuje odločba druge stopnje, tožnica ne ugovarja, temveč le (ponovno in brez konkretnih utemeljitev) trdi, da je petletni zastaralni rok za začetek davčne izvršbe že potekel. Sodišče zato njenim trditvam ni moglo slediti, temveč je sledilo ugotovitvam in zaključkom organa druge stopnje. Pravilno pa drugostopni davčni organ ugotavlja tudi, da za zadevne obveznosti iz naslova prispevkov za zdravstveno zavarovanje tudi absolutni - desetletni zastaralni rok ob izdaji sklepa (30. 3. 2011) še ni potekel. Takšen zaključek je z ozirom na rok plačila posameznih obveznosti iz seznama zaostalih obveznosti (15. 5. 2001 in kasneje) in datum izdaje izpodbijanega sklepa (30. 3. 2011) namreč pravilen tudi v primeru, če se v skladu z do sedaj zavzetimi stališči tega in Vrhovnega sodišča za določitev začetka teka absolutnega zastaralnega roka upoštevajo določbe ZDavP-2 (in s tem dan, ko bi bilo davek treba plačati) in ne določbe ZDavP, ki jih je kot podlago za svoj zaključek upošteval drugostopni organ v svoji odločbi.

Tožbene navedbe, da knjigovodsko stanje dolga na kontu 2021 iz seznama izvršilnih naslovov ni pravilno, in s tem ugovor dejanske narave, tožnica prvič uveljavlja v tožbi. Prav tako so novi vsi nadaljnji ugovori tožnice, ki jih je dala v sodnem postopku v tej zvezi. V pritožbi je namreč v zvezi z obveznostmi iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje uveljavljala le nadomestno izpolnitev, ta njen ugovor pa je že davčni organ pravilno (in obrazloženo) kot neutemeljen zavrnil. In ker iz spisov ni razvidno, da bi tožnica ne mogla ugovorov v zvezi z obveznostmi na kontu 2021 uveljavljati že v davčnem postopku, ki je razen tega že ponovljen in v katerem se je seznam zaostalih obveznosti ponovno in s knjiženimi plačili do 28. 3. 2011 ponovno sestavil, je sodišče štelo njene ugovore, kolikor se nanašajo na izračun obveznosti, za nedopustno tožbeno novoto in jih kot takšnih (kot ugovorov dejanske narave) pri odločanju ni upoštevalo. Ne drži pa tudi ugovor, da je izpodbijani sklep oziroma seznam zavajajoč, oziroma da iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, da bi bila upoštevana tudi plačila, ki se nanašajo na omenjeni konto (2021). Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa namreč sledi, da so bila v novem seznamu izvršilnih naslovov, poleg zastaranja, upoštevana tudi vsa plačila, opravljena do izdaje sklepa. Enako sledi tudi iz priloženega seznama. Da so bila pri knjiženju obveznosti iz seznama upoštevana plačila, pa nenazadnje sledi tudi iz listin (knjigovodskih kartic), ki jih tožnica prilaga svoji vlogi, v kateri odgovarja na navedbe tožene stranke iz odgovora na tožbo. Plačilo zneska 1 200 EUR je bilo po navedbah tožnice opravljeno januarja 2012 in torej glede na dan izdaje izpodbijanega sklepa (30. 3. 2011) pri njegovi izdaji še ni moglo biti upoštevano.

Ker je torej po povedanem izpodbijani sklep zakonit in pravilen, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.

Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.