UPRS sodba II U 141/2012

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Slovenska Bistrica zavrnila tožnikovo prošnjo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve ali dela (1. točka izreka). Tožnik mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku 15 dni po vročitvi dokončne odločbe (2. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik kot direktor pravne osebe A. d.o.o., s sedežem na naslovu ..., zaprosil za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji iz razloga zaposlitve ali dela. Upravni organ je ugotovil, da je bilo tožniku dne 2. 3. 2011 izdano dovoljenje za zaposlitev v pravni osebi A. d.o.o. z veljavnostjo od 24. 3. 2011 do 23. 3. 2012. Dne 23. 3. 2011 je Policijska postaja Rogaška Slatina prvostopnemu organu poslala predlog za zavrnitev izdaje dovoljenja za prebivanje tožniku. V predlogu navajajo, da so dne 21. 9. 2010 v sodelovanju z Inšpektoratom za delo, Tržnim inšpektoratom in Inšpektoratom za kmetijstvo, gozdarstvo in hrano opravili nadzor nad zakonitostjo prebivanja tujcev v Republiki Sloveniji zaposlenih v PE pekarne B. d.o.o. na naslovu …. Delo je v času nadzora v pekarni opravljal državljan Kosova C., za katerega je bilo preko evidenc ugotovljeno, da mu je bilo izdano dovoljenje za prebivanje z namenom zaposlitve v podjetju A. d.o.o. Ugotovljeno je bilo, da je na naslovu podjetja A. d.o.o. ... prijavljenih vsega skupaj 24 podjetij, od tega kar 9 pekarn. Preko Policijske postaje Kranj je bilo ugotovljeno, da na naslovu Planina 1 ne obratuje nobena pekarna, upravitelj bloka pa ne ve ničesar o ustanovitvi podjetij na njihovem naslovu. C. je v razgovoru povedal, da podjetje na naslovu ... ne posluje, oziroma je ustanovljeno samo z namenom pridobitve dovoljenja za delo in dovoljenja za začasno prebivanje. Da je podjetje ustanovljeno samo za pridobitev dovoljenja za prebivanje, pa izhaja tudi iz različnih prijav prebivališč v Republiki Sloveniji tako za tožečo stranko, kot za C., ki je v tej družbi prokurist. Tožnik je imel od 24. 4. 2009 do 9. 6. 2010 prijavljeno začasno prebivališče na naslovu ..., od 11. 6. 2010 do 23. 3. 2011 pa na naslovu …. Iz registra transakcijskih računov izhaja, da ima družba evidentirano pomanjkanje sredstev za poplačilo obveznosti na računu odprtem pri D. d.d.

Iz izpiskov prometa na transakcijskem računu je prvostopni organ ugotovil, da je podjetje A. d.o.o. v juliju 2010 poslovalo s podjetjem E. d.o.o., končno stanje na računu na dan 25. 2. 2011 pa znaša 44,05 EUR. Rezervirana so sredstva v višini 77,40 EUR. Po juliju 2010 ni razvidno nobeno poslovanje na tem računu. Iz evidence AJPES je razvidno, da letno poročilo za družbo za leto 2009 kaže, da je družba v tem letu beležila bilančno izgubo v znesku 5.669,00 EUR. Dne 7. 4. 2011 je prvostopni organ od Policijske postaje Rogaška Slatina prejel predlog za izbris družbe iz sodnega registra. V skladu z 2. točko drugega odstavka 427. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) namreč obstajajo izbrisni razlogi, saj družba na poslovnem naslovu Planina 1, Kranj ne prejema uradnih poštnih pošiljk, oziroma je na tem naslovu neznana.

Od davčnega urada Kranj je prvostopni organ pridobil podatke za družbo A. d.o.o. in ugotovil, da je družba v letu 2010 predložila vse obračune plač iz naslova davka od dohodka pravnih oseb, nima dolgov, vendar pa obračunani prispevki in davčni odtegljaji še niso poravnani. Iz bilance stanja in podatkov izkaza iz poslovnega izida za leto 2010 izhaja, da znaša čisti dobiček poslovnega leta 2010 1.868,00 EUR, zaradi izgube v letu 2009 pa znaša bilančna izguba v letu 2010 3.831,00 EUR.

Upravni organ je v postopku tožnika tudi zaslišal. Iz njegove izjave izhaja, da se tožnik trenutno preživlja iz privarčevanih sredstev. Trenutno ne dela, ampak išče primerne prostore za poslovno dejavnost. V zvezi z najemom pekarne ni še ničesar uredil, ker se glede lokacije še odloča. Da ima podjetje podružnico ni vedel. Na vprašanje, kje prebiva, saj je Policijska postaja Rogaška Slatina ugotovila, da na naslovu ... ne stanuje, je odgovoril, da sedaj živi v Celju na naslovu ..., hišne št. pa ne ve, ker prebiva pri prijatelju.

Po obrazloženem prvostopni organ zaključuje, da tožnik prebiva v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve ali dela, da ima izdano dovoljenje za zaposlitev tujca brez kontrole trga dela za določen čas do 23. 3. 2012 pri delodajalcu A. d.o.o. s sedežem ... za delovno mesto poslovodje, da to podjetje ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dejavnosti, za katero je registrirano, da podjetje A. d.o.o. ne opravlja nobene gospodarske dejavnosti, ker nima ustreznega prostora, prav tako podjetje A. d.o.o. na poslovnem naslovu ... ne sprejema uradnih poštnih pošiljk, oziroma je na tem naslovu neznano, zaradi česar zoper podjetje A. d.o.o. na Okrožnem sodišču v Kranju teče postopek izbrisa iz sodnega registra brez likvidacije. Tožnik ne opravlja nobenega dela, vendar je prijavljen v zavarovanje, izdaja si fiktivne plačilne liste in odvaja oziroma plačuje prispevke za socialno in zdravstveno zavarovanje. Tožnik torej ni zaposlen in v Republiki Sloveniji vseskozi prebiva v nasprotju z namenom, za katerega mu je bilo dovoljenje izdano, to je zaradi zaposlitve ali dela. Prav tako ne prebiva na naslovu, na katerem je prijavljen, in v skladu z 12. členom Zakona o prijavi prebivališča ni prijavil spremembe prebivališča pri pristojnem organu. Iz teh ugotovitev izhaja, da tožnik v Republiki Sloveniji prebiva v nasprotju z namenom, za katerega mu je bilo dovoljenje izdano in se ne podreja pravnemu redu Republike Slovenije, zato obstaja sum, da se tudi v bodoče ne bo. Upravni organ je na podlagi navedenih ugotovitev in dokazil, ki si jih je pridobil po uradni dolžnosti in na podlagi zaslišanja stranke ter 5. alinee prvega odstavka 43. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-1) v povezavi z 32. členom in petim odstavkom 30. člena istega zakona odločil, kot izhaja iz 1. točke izreka odločbe. 2. točka izreka je utemeljena s 3. točko 31. člena ZTuj-1, ki določa, da mora tujec zapustiti državo v roku 15 dni od vročitve dokončne odločbe ali sklepa, če pristojni organ prošnjo za podaljšanje ali izdajo nadaljnjega dovoljenja zavrne, ali zavrže, ali če postopek ustavi.

Tožnik se je zoper to odločbo pritožil, Ministrstvo za notranje zadeve pa je z odločbo št. 2141-121/2011/4 (121-02) z dne 16. 2. 2012 njegovo pritožbo zavrnilo. Drugostopni organ navaja, da se je 27. 10. 2011 začel uporabljati nov Zakon o tujcih (Ur. list RS, št. 50/2011 in 57/2011), vendar pa je potrebno pri odločanju o pritožbi uporabiti pravo, ki je veljalo in se je uporabljalo v času odločanja organa prve stopnje. Izdajo dovoljenje za začasno prebivanja zaradi zaposlitve ali dela je ZTuj-1 urejal v 32. členu, kjer je v prvem odstavku določal, da se tujcu, ki želi v Republiki Sloveniji prebivati zaradi zaposlitve ali dela, lahko izda dovoljenje za začasno prebivanje, če ima delovno dovoljenje oziroma drugo potrebno dovoljenje po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev, ali izpolnjuje pogoje, ki jih za opravljanje posamezne dejavnosti določajo zakoni in drugi predpisi Republike Slovenije. Poleg izpolnjevanja pogoja veljavnega delovnega dovoljenja oziroma drugega potrebnega dovoljenja, pa je moral tujec za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje zaradi zaposlitve ali dela, izpolnjevati tudi druge pogoje, ki so bili z ZTuj-1 določeni za izdajo dovoljenja za prebivanje. Pogoji za izdajo dovoljenja za prebivanje so bili določeni v tretjem odstavku 27. člena ZTuj-1 in četrtem odstavku 27. člena ZTuj-1. ZTuj-1 je v prvem odstavku 30. člena določal namene prebivanje v Republiki Sloveniji, zaradi katerih se je tujcu ob izpolnjevanju še drugih zakonskih pogojev, lahko izdalo dovoljenje za začasno prebivanje. Eden od teh namenov, določen v 1. alinei prvega odstavka 30. člena ZTuj-1, je tudi zaposlitev ali delo tujca v Republiki Sloveniji. Dovoljenje za začasno prebivanje zaradi zaposlitve ali dela se je lahko podaljšalo pod enakimi pogoji, kot se je izdalo. To pomeni, da je moral vlagatelj za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje zaradi zaposlitve ali dela v Republiki Sloveniji izpolniti tako splošne pogoje za izdajo dovoljenja, določene v tretjem odstavku 27. člena ZTuj, kakor tudi poseben pogoj, ki je bil določen v prvem odstavku 32. člena ZTuj-1, to je pogoj delovnega dovoljenja.

Poleg tega, da je moral tujec za izdajo, kakor tudi za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje izpolniti vse pogoje iz tretjega in četrtega odstavka 27. člena ZTuj-1, pa pri tujcu tudi niso smeli obstajati razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja, ki jih je ZTuj-1 določal v 9. alinei prvega odstavka 43. člena. Tako se v skladu s 5. allineo prvega odstavka 43. člena ZTuj-1 dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, v skladu s prvo allineo prvega odstavka 43. člena ZTuj-1, pa se tujcu dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji ne izda, če niso izpolnjeni pogoji iz tretjega in četrtega odstavka 27. člena ZTuj-1, to je pogoj za izdajo dovoljenja za prebivanje, med katerimi je tudi izkazan namen prebivanja iz prvega odstavka 30. člena ZTuj-1. ZTuj-1 v petem odstavku 30. člena določa, da lahko tujec, ki mu je bilo izdano dovoljenje za začasno prebivanje za določen namen v Republiki Sloveniji prebiva samo v skladu z namenom, za katerega mu je bilo dovoljenje izdano.

Ministrstvo se je strinjalo z ugotovitvami prvostopnega organa, ki je na podlagi izpisa iz poslovnega registra AJPES ugotovil, da je tožnik vpisan kot eden od dveh družbenikov gospodarske družbe A. d.o.o., Planina 1, Kranj, kjer je tudi direktor. Za opravljanje poslovodnega dela v navedeni družbi je bilo tožniku izdano dovoljenje za zaposlitev brez kontrole trga z veljavnostjo od 24. 3. 2011 do 23. 3. 2012. Pritožnik je v postopku podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje organu prve stopnje predložil pogodbo o zaposlitvi sklenjeno med njim in gospodarsko družbo A. d.o.o., ki jo zastopa tožnik. Ta pogodba je bila sklenjena za določen čas od 25. 3. 2011 do 24. 3. 2012 za opravljanje poslovodnega dela na delovnem mestu direktorja. Kot dokazilo o zadostnih sredstvih za preživljanje je tožnik organu prve stopnje predložil plačilne liste za mesece november in december 2010 ter januar, februar in marec 2011. Policijska postaja Rogaška Slatina je prvostopni organ obvestila, da naslovu ..., na katerem naj bi bil sedež gospodarske družbe A. d.o.o. ne obratuje nobena pekarna, ima pa na navedenem naslovu sedež kar 24 različnih gospodarskih družb. Organ prve stopnje je v zvezi s tem tožnika pravilno zaslišal, tožnik pa je izjavil, da trenutno ne posluje in je bila plača, ki bi jo naj sprejel s strani te gospodarske družbe, nakazana iz njegovega transakcijskega računa. Glede na to je po mnenju drugostopnega organa ugotovitev prvostopnega organa, da tožnik kljub temu, da ima v Republiki Sloveniji izdano delovno dovoljenje in sklenjeno pogodbo o zaposlitvi v Republiki Sloveniji ne dela oziroma ne opravlja nobenega dela.

Vse navedeno pa tudi po mnenju ministrstva pomeni, da tožnik v Republiki Sloveniji ne prebiva v skladu z namenom, zaradi katerega mu je bilo izdano dovoljenje za začasno prebivanje in zaradi katerega je tudi zaprosil za podaljšanje tega dovoljenja, to je zaradi zaposlitve ali dela. Tožnik kljub temu dela ne opravlja, kar pomeni, da je prekršil določbo petega odstavka 30. člena ZTuj-1 in se tako v času svojega prebivanja v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje ni podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, kar je po mnenju ministrstva zadosten razlog za domnevo, da se tudi v bodoče ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. To pa je po 5. alinei prvega odstavka 43. člena ZTuj-1 razlog za zavrnitev izdaje dovoljenja za prebivanje tujcu.

Ministrstvo pa ugotavlja, da je v tožnikovem primeru podan tudi razlog za zavrnitev izdaje dovoljenja iz 1. alinee prvega odstavka 43. člena ZTuj-1. Iz zgoraj navedenih okoliščin namreč izhaja, da tožnik v postopku podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje ni dokazal namena prebivanja, zaradi katerega želi v Republiki Sloveniji prebivati, to je zaposlitve ali dela. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da tožnik kljub temu, da ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in da ima tudi izdano delovno dovoljenje, v Republiki Sloveniji ne dela. Ker je namen prebivanja tujca v Republiki Sloveniji iz 30. člena ZTuj-1 v skladu s četrtim odstavkom 27. člena ZTuj-1 eden od pogojev za izdajo dovoljenja za prebivanje in ker tožnik tega namena ni izkazal, oziroma dokazal, je tudi to razlog za zavrnitev izdaje dovoljenja po prvi alinei prvega odstavka 43. člena ZTuj-1. V pritožbenem postopku je tožnik predložil tudi delovno dovoljenje izdano dne 24. 6. 2011 z veljavnostjo iz 1. 7. 2011 do 30. 6. 2012 in pogodbo o zaposlitvi za določen čas, ki jo je 1 7. 2011 sklenil z delodajalcem F. d.o.o. iz Šmarjete pri Celju. Ministrstvo ugotavlja, da je bilo to dovoljenje, na podlagi katerega je tožnik tudi sklenil pogodbo o zaposlitvi, izdano potem, ko je organ prve stopnje že odločil o njegovi prošnji za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje zaradi zaposlitve ali dela in izdal izpodbijano odločbo. Zato navedenih dejstev oziroma dokazov v pritožbenem postopku ni več mogoče upoštevati (tretji odstavek 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - v nadaljevanju ZUP).

Tožnik v vloženi tožbi navaja, da je želel opravljati glavno dejavnost in je za ta namen tudi pričel iskati ustrezne poslovne prostore, žal pa so časi težki in je zaradi razmaha krize imel težave pri iskanju ustreznih poslovnih prostorov. Tožniku ne primanjkuje denarnih sredstev, želi pa si ustvariti takšno podjetje, ki bo uspešno in ki bo tudi zagotavljajo ustrezno kvaliteto proizvedenih pekovskih izdelkov. V ta namen je tožnik iskal poslovne prostore v Ljubljani in Slovenski Bistrici, ki pa jih žal do pričetka predmetnega upravnega postopka še ni uspel zagotoviti. Po mnenju tožnika je odločitev prvostopnega organa, ki je njegovo vlogo zavrnil, nepravilna, saj se je prvostopni organ pri odločanju poslužil določb ZFPPIPP, ki določajo, kakšne pogoje mora izpolnjevati gospodarska družba zato, da more poslovati v Republiki Sloveniji in da je sodišče po uradni dolžnosti ne izbriše iz sodnega registra. Upravna enota je sama odločila o tem, da naj bi tožnik kršil pravni red Republike Slovenije, ne da bi počakala na odločitev registrskega sodišča, iz katere bi bilo razvidno, ali bo družba A. d.o.o. izbrisana iz sodnega registra brez likvidacije. Tožnik še opozarja na to, da je ves čas skrbel za to, da so prispevki in davki družbe v celoti plačani, prijavljen pa je bil v sistem tako zdravstvenega, kot pokojninskega zavarovanja. Tožnik je torej kot direktor in edini družbenik družbe skrbel za zakonitost poslovanja le-te, zato ne drži, da bi tožnik kršil pravni red Republike Slovenije. Tožnik torej zatrjuje, da prebiva v Republiki Sloveniji z namenom zaposlitve ali dela in predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, zadevo vrne toženi stranki v nov postopek, priglaša pa tudi stroške tega upravnega spora.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo zavzema za to, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. V odgovoru na tožbo povzema razloge navedene v prvostopni in drugostopni odločbi in pri tem še dodaja, da je tožnik na zapisnik sestavljen pri prvostopnem organu izjavil, da v Republiki Sloveniji ne dela. Iz tega sledi, da tožnik v Republiki Sloveniji kljub izdanemu dovoljenju in sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, ni delal, to pa pomeni, da ni prebival v skladu z namenom, zaradi katerega mu je bilo dovoljenje za začasno prebivanje izdano. To pa pomeni, da je kršil določbo petega odstavka 30. člena ZTuj-1 in se ni podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, kar je bilo po določbi 5. alinee prvega odstavka 43. člena ZTuj-1 razlog za zavrnitev izdaje in tudi podaljšano dovoljenje za začasno prebivanje. Razen tega pa je ministrstvo pri tožeči stranki ugotovilo tudi obstoj razloga za zavrnitev iz prve alinee prvega odstavka 43. člena ZTuj-1. Glede na to ne drži tožbena trditev, da je prvostopni organ zavrnil vlogo tožeče stranke za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje s sklicevanjem na določila ZFPPIPP, saj je bila njegova vloga zavrnjena na podlagi določil ZTuj-1, ki je v času prvostopnega odločanja urejal podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje. Tako ni utemeljena navedba o tem, da naj bi bilo odločilno dejstvo, da družba A. d.o.o. še ni pričela ustvarjati dohodka iz svoje glavne dejavnosti.

Tožeča stranka je pri svojih stališčih vztrajala tudi v vloženi pripravljalni vlogi.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopni in drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja:

32člen ZTuj-1 določa, da se tujcu, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve lahko izda dovoljenje za začasno prebivanje, če ima delovno dovoljenje, oziroma drugo potrebno dovoljenje po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev ali izpolnjuje pogoje, ki jih za opravljanje posameznih dejavnosti določajo zakoni in drugi predpisi Republike Slovenije. Člen 43. ZTuj-1 določa razloge za zavrnitev izdaje dovoljenja za prebivanje. Tako se dovoljenje za prebivanje ne izda, če niso izpolnjeni pogoji za tretjega in četrtega odstavka 27. člena tega zakona (torej če nima potne listine, katere veljavnost je najmanj 3 mesece daljša od nameravanega prebivanja v Republiki Sloveniji, ustreznega zdravstvenega zavarovanja in zadostnih sredstev za preživljanje v času prebivanja v državi ali če ne izpolnjuje drugih pogojev, ki se po tem zakonu zahtevajo za izdajo posamezne vrste dovoljenja za prebivanje); če je tujcu prepovedan vstop v državo; če obstajajo razlogi za domnevo, da tujec po izteku veljavnosti dovoljenja ne bo prostovoljno zapustil Republike Slovenije; če obstajajo resni razlogi za sum, da utegne pomeniti nevarnost za javni red in varnost; če obstajajo razlogi za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije; če je očitno, da je bila zakonska zveza sklenjena izključno ali predvsem z namenom pridobitve dovoljenja za prebivanje; če se v postopku dovoljenja za prvo prebivanje ugotovi, da tujec že živi v Republiki Sloveniji; če se ugotovi, da prihaja z območji, kjer razsajajo nalezljive bolezni ali če se ugotovi, da je bila tujcu v zadnjih 3 mesecih pred vložitvijo prošnje za izdajo dovoljenja zavrnjena izdaja vizuma zaradi nevarnosti za javni red, varnost ali mednarodne odnose Republike Slovenije.

Kot izhaja iz določbe prvega odstavka 32. člena ZTuj-1, ki določa, da se tujcu, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela lahko izda dovoljenje za začasno prebivanje, če ima delovno dovoljenje, ima v teh zadevah upravni organ pooblastilo, da odloča po prostem preudarku. V upravnih zadevah, v katerih je organ po zakonu upravičen odločati po prostem preudarku, mora biti odločba izdana v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega mu je pooblastilo dano. Namen in obseg pooblastila določa zakon, ki vsebuje pooblastilo za odločanje po prostem preudarku (drugi odstavek 6. člena ZUP). Če je pristojni organ po zakonu upravičen zadevo rešiti po prostem preudarku, mora v obrazložitvi navesti ta zakon in razloge, zakaj je tako odločil in kako je uporabil obseg in namen prostega preudarka.

Z določitvijo obsega prostega preudarka zakonodajalec pooblasti upravni organ, da na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja uporabi veljavno pravno normo, ne da bi mu veljavni pravni red vnaprej določil vsebino konkretne odločitve. V primeru, ko je upravni organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku, je sodišče pri določbi tretjega odstavka 40. člena ZUS-1 dolžno preveriti, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je bil določen. Namen in obseg prostega preudarka pa izhajata iz določb materialnega predpisa, s katerim je bilo pooblastilo za odločanje po prostem preudarku dano. Iz obrazložitve odločbe izdane po prostem preudarku mora biti razvidno, ali je upravni organ dovolj natančno in ustrezno raziskal konkretno dejansko stanje, navedeni pa morajo biti tudi razlogi, ki so ga vodili pri odločanju po prostem preudarku. Pri opredelitvi meja in namena pooblastila za odločanje po prostem preudarku je poleg besedila določbe, ki to besedilo daje (32. člen ZTuj-1), treba upoštevati tudi druge določbe zakona, v konkretnem primeru zlasti določbe 43. člena ZTuj-1.

Upravna organa se v obrazložitvi svojih odločb sicer nista izrecno sklicevala na to, da jima je dano pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, vendar pa je po presoji sodišča iz njune obrazložitve dovolj jasno razvidno, da je njuna odločitev v mejah prostega preudarka in v skladu z namenom, za katerega jima je pooblastilo dano. Prvostopni organ je dovolj natančno in ustrezno raziskal dejansko stanje, svojo odločitev pa je izčrpno obrazložil in argumentiral, zakaj zaključuje, da so podani razlogi iz 5. in 1. alinee 1. odstavka 43. člena ZTuj-1 za zavrnitev tožnikove prošnje. Temu je sledil tudi drugostopni organ. Pri tem sta upravna organa pretehtala vse okoliščine, pomembne za presojo, v mejah pooblastila za odločanje po prostem preudarku. Meje pooblastila so določene kot vsebinski pogoj za izdajo dovoljenja za prebivanje tujca zaradi zaposlitve ali dela z 32. in 27. členom ZTuj-1. Glede tega sta upravna organa relevantne okoliščine dovolj razjasnila, v okviru namena, zaradi katerega je pooblastilo za odločanje po prostem preudarku upravnemu organu sploh dano (varovanje pravic drugih in javnega interesa), pa sta pretehtala tudi obstoj okoliščin, zaradi katerih se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda (43. člen ZTuj-1). Pri tem sta imela upravna organa v izvedenem ugotovitvenem postopku dovolj podlage za odločitev.

K zgoraj navedenemu sodišče še dodaja, da se ne strinja s tožbeno trditvijo, da sta upravna organa svojo odločitev napačno oprla na določila ZFPPIPP. Izpodbijana odločitev temelji na zgoraj citiranih določilih ZTuj-1, določila ZFPPIPP pa sta upravna organa uporabila le v prid svoji argumentaciji, ki temelji na ZTuj-1.

Izpodbijana odločitev je torej v mejah prostega preudarka in v skladu z namenom, za katerega je ta določen, pri tem pa ne gre prezreti, da sodišče po načelu delitve oblasti nima zakonskega pooblastila za presojo primernosti uporabljenega prostega preudarka.

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.