VSM sodba I Cpg 183/2013

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je dolžna tožena stranka (v nadaljevanju toženec) tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) v roku 8 dni plačati znesek 2.445,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 9. 2006 dalje do plačila (I. točka izreka). Tožencu je nadalje naložilo, da je dolžan tožnici v roku 8 dni povrniti pravdne stroške v višini 202,73 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Zoper tako prvostopno odločitev se po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje toženec s pritožbenim predlogom na spremembo izpodbijane prvostopne sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka v celoti, podrejeno pa predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Uvodoma izpostavlja, da se ne strinja s prvostopno odločitvijo, da je za prometno nesrečo v celoti odgovoren poljski voznik tovornega vozila ter da toženec ni uspel z zatrjevanjem o sokrivdi tožnice (pravilno: njene zavarovanke). Navaja, da je zaradi razjasnitve dejanskega stanja že v odgovoru na tožbo predlagal zaslišanje tujega voznika kot drugega udeleženca nezgode, saj bi bilo po mnenju pritožnika že zaradi načela kontradiktornosti primerno, da se zaslišita oba udeleženca prometne nezgode. Sodišče prve stopnje navedenega dokaza ni izvedlo z obrazložitvijo, da je od škodnega dogodka preteklo preveč časa, samo zaslišanje pa ne bi doprineslo prav ničesar k razjasnitvi dejanskega stanja, temveč bi samo podaljšalo postopek. Pritožnik takega prvostopnega stališča ne sprejema ter izpostavlja, da je sodišče dolžno ugotoviti dejansko stanje pravilno in popolno, česar pa ni storilo, zato se toženec tudi pritožuje. Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje drugega udeleženca nezgode zaslišati pred postavitvijo izvedenca cestno prometne stroke, šele nato bi lahko izvedenec izdelal mnenje. Ker prvostopno sodišče ni tako ravnalo, je ostalo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno, zato se toženec z izpodbijano odločitvijo ne more strinjati. Sicer pa naj bi iz izvedenskega mnenja, čeprav izvedenec ni imel vseh podatkov, izhajala (so)odgovornost zavarovanke tožnice. Poljski voznik tovornega vozila se je namreč zaradi zapore na cesti moral preusmeriti iz voznega na prehitevalni pas, vozila na prehitevalnem pasu pa so morala upoštevati „sistem zadrge“ in vozilom, ki so vozila po voznem pasu, omogočiti vključevanje na prehitevalni pas tako, da so vozila s primerno hitrostjo. Iz mnenja izvedenca izhaja, da bi lahko zavarovanka tožnice od trenutka, ko je zaznala nevarno situacijo, z zaviranjem v sili ustavila, v kolikor bi vozila 80 km/h, torej je izvedenec tako hitrost ocenil kot primerno hitrost. Ne glede na to, kje je bil postavljen prometni znak, ki je hitrost omejeval na 80 km/h, bi morala zavarovanka tožnice po mnenju pritožnika upoštevaje prometne znake, ki so opozarjali na zaporo na cesti oz. na preusmeritev vožnje, voziti s tako - primerno hitrostjo, vozila pa je s hitrostjo najmanj 94,6 km/h. Pritožnik graja tudi nepravilnost prvostopne stroškovne odločitve. Priglaša pritožbene stroške.

3Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Glede na sporno vrednost v obravnavani zadevi je lahko sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo izdalo v postopku v sporu majhne vrednosti (prvi odstavek 495. člena ZPP). Na procesne posebnostih tega postopka je prvostopno sodišče pravdni stranki med postopkom poučilo (list. št. 197 – 198 spisa). Po določbi prvega odstavka 458. člena ZPP v zvezi s 480. členom istega zakona se sme odločba, s katero je končan spor v postopku v sporu majhne vrednosti, izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, na kar so bile stranke postopka v pravnem pouku k sodbi tudi opozorjene. Omenjena omejitev pritožbenih razlogov tako pomeni, da pritožbeno uveljavljanje pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dopustno, pritožbeno sodišče pa je pri presojanju dopustnih pritožbenih razlogov in ob uradnem preizkusu vezano na dejanske ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje.

6Opisane omejitve pritožbenih razlogov in posledično pritožbenega preizkusa toženec v svoji pritožbi ni upošteval, zato bo v nadaljevanju odgovorjeno zgolj na v postopku v sporu majhne vrednosti dopustno pritožbeno grajo, v ostalem pa le opozorjeno na prekoračitev dopustnih pritožbenih razlogov.

7V obravnavani zadevi je tožnica od toženca terjala povrnitev še spornih 50 % odškodnine za premoženjsko škodo, ki jo je iz naslova prometne nesreče z dne 5. 6. 2006 izplačala svoji zavarovanki (medtem ko je za ostalih 50 % po toženčevem delnem plačilu tožbeni zahtevek med postopkom umaknila). Toženec se je navedenemu plačilu zoperstavljal z zatrjevanjem 50 % odgovornosti zavarovanke tožnice za navedeno prometno nesrečo. Sodišče prve stopnje je po izpeljanem dokaznem postopku zaključilo, da sokrivda zavarovanke tožnice ni podana, saj z vožnjo ni soprispevala k povzročitvi škodnega dogodka, katerega povzročitelj je poljski voznik tovornega vozila, ki je zamenjal vozni pas, ne da bi se predhodno prepričal, ali lahko to stori, in ustrezno nakazal spremembo vožnje. Toženec take prvostopne odločitve ne sprejema, pri čemer v svoji pritožbi prvenstveno izpostavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, na katerem temelji izpodbijana prvostopna odločitev, kar naj bi bilo posledica neizvedbe predlaganega dokaza z zaslišanjem drugega udeleženca prometne nesreče. Navedeni pritožbeni razlog pa, kot že zgoraj obrazloženo, v postopku v sporu majhne vrednosti ni dopusten. V tem postopku je tako sodišče druge stopnje vezano na na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje. Šteti ga mora za resničnega in pravilnega ter le še preizkusiti, ali je bilo nanj pravilno uporabljeno materialno pravo. Tako je ravnalo sodišče druge stopnje tudi v obravnavani zadevi.

8Zato sodišče druge stopnje tudi ni moglo slediti nadaljnji pritožbeni graji, da naj bi namreč iz v postopku na prvi stopnji pridobljenega mnenja izvedenca (cestnoprometne stroke) izhajala soodgovornost zavarovanke tožnice. Zaključek o (so)odgovornosti (deljeni odgovornosti) za nastalo škodo je pravni zaključek, ki ga lahko sprejme le sodišče in ne izvedenec. Res pa je, da sodišče prve stopnje tak zaključek sprejme na podlagi pravno relevantnega dejanskega stanja, pri ugotavljanju katerega si lahko pomaga tudi s postavitvijo ustreznega izvedenca, katerega mnenje mora vestno in skrbno presoditi posebej in v povezavi z drugimi dokazi (8. člen ZPP), enako kot vsak drugi dokaz. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje na podlagi izvida in mnenja med postopkom postavljenega izvedenca za raziskavo prometnih nezgod ugotovilo hitrost vožnje zavarovanke tožnice v trenutku, ko je zaznala nevarno situacijo (najmanj 94,6 km/h), in v trenutku trčenja vozil (najmanj 52 km/h), kakor tudi, da na tehnični način ni mogoče ugotoviti prekoračitve hitrosti zavarovanke tožnice (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 12). Pritožbena graja, da naj bi izvedenec kot primerno hitrost vožnje ocenil 80 km/h (kar je zavarovanka tožnice prekoračila), tako meri na pravilnost prvostopnega razumevanja pridobljenega izvedenskega mnenja, s čimer ponovno nedopustno izpodbija pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, torej uveljavlja v postopku v sporu majhne vrednosti neupošteven pritožbeni razlog. Poleg tega pa je ta pritožbena navedba tudi protispisna, saj izvedenec v svojem mnenju v pritožbi izpostavljenega stališča (da bi bila primerna hitrost vožnje zavarovanke tožnice 80 km/h) izrecno ni zavzel niti takega stališča v svojem mnenju ni nakazal.

9S pritožbenimi navedbami, da bi morala zavarovanka tožnice upoštevaje prometne znake, ki so opozarjali na zaporo na cesti oz. na preusmeritev vožnje, voziti s primerno hitrostjo, ki bi vozilom, ki so vozila po voznem pasu, omogočila vključevanje na prehitevalni pas po sistemu zadrge, pritožnik smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava zaradi neugotovljene sokrivde zavarovanke tožnice. Sodišče druge stopnje pa nasprotno zaključuje, da „primerna hitrost“ vožnje zavarovanke tožnice vendarle ne pomeni, da bi morala le-ta po prehitevalnem pasu avtoceste voziti tako (počasi), da bi lahko preprečila prav vsako, celo nenadno in nenakazano izsiljevanje vključevanja na vozni pas, po katerem je sama, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, pravilno vozila. Prvostopni zaključek, da v obravnavani zadevi ni podana sokrivda zavarovanke tožnice, je po vsem obrazloženem pravilen in utemeljen.

10Slediti tudi ni mogoče pritožbeni graji nepravilnosti prvostopne stroškovne odločitve. Sodišče prve stopnje je tožencu, ki je v pravdi v celoti propadel, naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožnice. Izpodbijana prvostopna odločitev temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP, ki kot edino merilo povrnitve pravdnih stroškov uzakonja merilo končnega uspeha v pravdi (korigirano zgolj z načelom krivde – 156. člen ZPP). Neutemeljeno je zato toženčevo pritožbeno zavzemanje, da bi mu moralo sodišče prve stopnje priznati povrnitev stroškov pritožb, s katerimi je toženec uspel med postopkom (v postopku zoper sodbo, ki jo je sodišče prvič izdalo v obravnavani zadevi, in z dvema pritožbama zoper sklep o nagradi izvedencu). Glavni razlog, da sodišče med postopkom o njih še ni odločilo, temveč jih je kot nadaljnje pravdne stroške pridržalo do izdaje končne odločbe, kot v svoji pritožbi izpostavlja pritožnik, je ravno v tem, da v skladu z izrecnim zakonskim določilom (prvi odstavek 154. člena ZPP) delijo usodo uspeha končne odločitve, zato sodišče o njih med postopkom, ko končni uspeh še ni bil znan, ni moglo odločiti. Zaradi končnega toženčevega neuspeha v obravnavani zadevi, pa mu jih sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi povsem utemeljeno ni priznalo v povrnitev.

11Ker sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih kršitev, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 442. in 480. členoma istega zakona), je sodišče druge stopnje pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi s 442. in 480. členoma istega zakona).

12Toženec, ki s pritožbo ni uspel, krije v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona sam svoje stroške pritožbenega postopka.