VSRS Sklep II DoR 210/2013

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pritožbeno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnitev zahtevka utemeljilo z uporabo določb ZCes-1 in dejstvom, da je tožnik poseg v svojo nepremičnino dovolil.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna odstraniti s tožnikove parcele št. 345/4, k. o. ..., asfalt in drug gradbeni material v celotni asfaltni površini do globine 30 cm, na površino odstranjenega asfalta in drugega gradbenega materiala pa navoziti humusno prst. Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnika. Ugovor tožene stranke, da naj bi del sporne nepremičnine, po kateri poteka asfaltirana cesta priposestvovala, je zavrnilo. Ocenilo je, da sporna cesta predstavlja protipraven poseg tožene stranke v tožnikovo lastninsko pravico in upoštevaje 99. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) njegovemu tožbenemu zahtevku ugodilo.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Strinjalo se je z oceno, da tožena stranka spornega zemljišča ni priposestvovala. Odločitev pa je po njegovem mnenju zmotna, saj sodišče prve stopnje ni upoštevalo določb 5. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1) in 123.a člena ZCes-1. Kot relevantno je štelo tudi dejstvo, da je tožnik poseg v svojo nepremičnino dovolil.

3Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta M. T. in A. T. kot pravna naslednika po pokojnem B. T. vložila predlog za dopustitev revizije. V njem navajata, da gre v konkretnem primeru za pravno vprašanje glede katerega sodne prakse Vrhovnega sodišče ni. Na drugi strani pa je Ustavno sodišče RS že večkrat odločilo, da so odloki lokalnih skupnosti, ki kategorizirajo poti, ki potekajo po zasebnem zemljišču kot javne poti, v neskladju z Ustavo. Prav tako je pojasnilo, da lokalna skupnost po ugotovitvi, da je posamezna javna cesta grajena na zemljišču, ki je v zasebni lasti, zaradi tega ne sme opustiti njen kategorizacije. Od Vrhovnega sodišča pričakujeta odgovor na vprašanje, ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je sodbo spremenilo in odločitev oprlo na določila ZCes-1. Sodišče bi moralo svojo odločitev opreti na določbe SPZ, ki nudi lastniku pravno varstvo v smislu prepovedi vznemirjanja lastninske pravice. Sodišče je prezrlo določila Ustave, in sicer 33. in 69. člen. Smiselno tako določa tudi 19. člen ZJC-B, ki določa, da se lahko lastninska pravica odvzame ali omeji proti odškodnini ali nadomestilu v naravi v posebnem postopku razlastitve. Pritožbeno sodišče je storilo tudi bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V svoji odločitvi je kljub temu, da je nesporno, da sta tožnika lastnika parc. št. 345/5, k. o. ... in da po njenem vzhodnem delu poteka asfaltirana cesta, konkretno cesto smatralo za javno cesto in posledično svojo odločitev oprlo na ZCes-1. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, saj del ceste, ki poteka po nepremičnini tožnikov, ni kategoriziran kot javna cesta in tako ne predstavlja javnega dobra. Treba bi bilo uporabiti določbe 37. in 99. člena SPZ. Sporna nepremičnina je v zasebni lasti in tako ne more predstavljati javnega dobra, kljub temu, da po tem delu poteka cesta. Omejitve uporabe, uživanja in razpolaganja lastninske pravice lahko določi samo zakon (37. člen SPZ). Dejstvo je, da je tožena stranka brez ustreznega odkupa zemljišča oziroma postopka razlastitve po delu nepremičnine tožnika speljala cesto takrat, ko jo je razširila in s tem neupravičeno posegla v tožnikovo lastninsko pravico. Sporna parcela je tako ostala v lasti tožnika, tožena stranka pa zemljiškoknjižnega stanja nepremičnine po kateri poteka javna cesta ni uredila, prav tako dela ceste, ki poteka po sporni parceli ni kategorizirala kot javno cesto. Tožena stranka ni zatrjevala, da je cesta, ki poteka po tožnikovi parceli, javna pot in da jo je kot tako tožena stranka tudi kategorizirala v svojem odloku o kategorizaciji javnih poti. Kljub temu pa tožnika opozarja, da tudi če bi v konkretnem primeru sporna pot bila kategorizirana kot javna pot, se je Ustavno sodišče že velikokrat izjasnilo, da so tovrstni odloki neustavni (U-I-100/03-12, U-I-129/03, U-I-21/04, U-I-240/05, U-I-240/05, U-I-335/05, U-I-18/06 idr.). Tožnika opozarjata tudi na odločbo U-I-387/02, v kateri je Ustavno sodišče presodilo, da občina po ugotovitvi, da je posamezna javna cesta grajena na zemljišču, ki je v zasebni lasti, zgolj zaradi tega ne sme opustiti njene kategorizacije, ker je dolžna spoštovati predpisana merila za kategorizacijo javnih cest. V primeru, da cesta izpolnjuje ta merila, je občina dolžna cesto ustrezno kategorizirati in s pravnim poslom ali po razlastitvenem postopku pridobiti zemljišče, na katerem je cesta zgrajena. Iz navedbe pritožbenega sodišča, da ima tožnik pravico do odmene zaradi posega v njegovo lastninsko pravico izhaja, da sodišče sicer pritrjuje, da je prišlo do posega, vendar se tožnika ne moreta strinjati s tem, da se je sodišče preprosto zadovoljilo s tem, da je pravni prednik tožnikov dovolil poseg v svojo nepremičnino. Tožena stranka bi morala izvesti postopek za pridobitev spornega zemljišča, skladno z Zakonom o urejanju prostora. Tožbeni zahtevek je utemeljen v 99. členu SPZ. Pravni prednik tožnikov je izkazal, da je lastnik sporne nepremičnine in da je vznemirjanje protipravno. Tožena stranka za parcelo ni pridobila lastninske pravice in je tako protipravno preko parcele speljala cesto.

4Vrhovno sodišče je ocenilo, da so glede pravnega vprašanja, opredeljenega v izreku tega sklepa

,

pogoji za dopustitev revizije izpolnjeni (prvi odstavek 367.a člena ZPP), zaradi česar je revizijo v tem obsegu dopustilo.