UPRS sodba III U 482/2011

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Koper zavrnila zahtevo tožeče stranke za priznanje statusa vojnega veterana, vpis v evidenco vojnih veteranov in izdajo izkaznice vojnega veterana.

Tožeča stranka je na podlagi 3. alinee 2. člena v zvezi z 21. členom Zakona o vojnih veteranih (v nadaljevanju ZVV) dne 19. 2. 2010 vložila zahtevek za priznanje statusa vojnega veterana, za vpis v evidenco vojnih veteranov in izdajo izkaznice vojnega veterana, kot osebi, ki je bila v času delovanja med NOV mlajša od 15 let. Ker tožeča stranka ni razpolagala z javnimi listinami, ki jih določa 26. člen ZVV in je bila v času vojne mlajša od 15 let so bile v postopku smiselno uporabljene določbe 24. člena Zakona o vojnih veteranih v povezavi s 145. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). V postopku je tožeča stranka izjavila, da je v času 2. svetovne vojne živela v vasi A. skupaj z mamo, staro mamo in starim očetom ter stricem. Oče je maja 1944 padel v partizanih. Iz vasi, v kateri so vsi vaščani sodelovali s partizani, je prenašala pošto vaškim odborom v kraj B., C. in D. Odbornike je tudi seznanjala o premikih sovražnih enot in skrbela za hrano, ki so jo vaščanke kuhale za partizane. Navedene naloge je opravljala kontinuirano od začetka leta 1943 pa do konca vojne. V postopku so bile zaslišane tudi predlagane priče. Priča E.E. je povedala, da je tožečo stranko v času vojne videvala z mamo na njivi, kot najmlajšega od otrok v družini. V zvezi s sodelovanjem tožeče stranke z NOV pa ni vedela povedati ničesar. Priča F.F. je povedala, da je sama predajala pošto v postojanki blizu vasi, vendar s tožečo stranko ni imela stikov. Povedala pa je, da je tožeča stranka prenašala pošto tako, kot so to počeli tudi ostali otroci v vasi. Iz notarsko overjenih izjav prič G.G. in H.H. pa izhaja, da je tožeča stranka sodelovala v NOB in po svojih zmožnostih prenašala hrano in pošto, tako kot so to počeli vsi otroci v vasi.

Po posredovanju celotne dokumentacije Združenju protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper je le to odgovorilo, da ne razpolaga z podatki o delovanju tožeče stranke v času NOV, ker so kraji delovanja tožeče stranke izven njihovega območja, zato tudi ne podaja nobenega mnenja.

Po izvedenem upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka v času 2. svetovne vojne pomagala pri prenašanju pošte in hrane v okviru svojih zmožnosti kot otrok osmih oziroma devetih let in sicer v domačem okolju, to je v vasi A. in njeni bližnji okolici. Ob upoštevanju celotne situacije in vseh okoliščin predvsem pa starost tožeče stranke ter dejstva, da je prenašala pošto in hrano v domačem okolju je bila v skladu s tretjim odstavkom 26. člena Zakona o vojnih veteranih zahteva tožeče stranke za priznanje statusa vojnega veterana, zavrnjena.

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je z odločbo št. 13001-603/2011 z dne 14. 11. 2011 zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je odločitev v izpodbijani odločbi zmotna, ker temelji na napačno ugotovljenem dejanskem stanju, napačni uporabi materialnih predpisov ter predstavlja nezakonit poseg tako v njen pravni položaj kot v njene človekove pravice in temeljne svoboščine. Navaja, da Zakon o vojnih veteranih v 1. členu določa, da je vojni veteran oseba, ki je v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo opravljala za obrambo Republike Slovenije vojaško dolžnost ali katero od drugih dolžnosti s področja obrambe in zaščite. V tretji alinei 2. člena ZVV pa je določeno, da je vojni veteran tudi borec ali drug udeleženec NOV, ki mu čas udeležbe v NOV do 15. 5. 1945 po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju štet v pokojninsko dobo v dvojnem ali dejanskem trajanju ali mu je bilo na tej podlagi podeljeno državno odlikovanje oziroma, ki udeležbo v NOV dokaže z drugo javno listino. V 26. členu ZVV pa je med drugim določeno, da za osebo, ki je bila v času prebitem v okoliščinah za priznanje statusa vojnega veterana mlajša od 15 let, ne veljajo določbe, ki se nanašajo na dokazovanje udeležbe v vojni z odločbo ali drugo javno listino, temveč o zahtevi za priznanje statusa vojnega veterana odloči upravna enota z odločbo.

Glede na navedene določbe ZVV in dejansko stanje je odločitev Upravne enote Koper, da njenega sodelovanja ni mogoče poimenovati kot aktivno sodelovanje v NOV, saj se kot otrok osmih oziroma devetih let ni mogla zavedati svojih dejanja, nelogična in nejasna. ZVV kot pogoj za pridobitev statusa vojnega veterana namreč določa aktivno sodelovanje upravičenca v NOV, pri tem pa ne določa pogoja minimalne starosti za pridobitev statusa vojnega veterana. Kot že povedano je sodelovala v boju proti okupatorju tako, da je vaškim odbornikom prinašala pošto, hrano in pijačo ter jih seznanjala o premiku sovražnih enot s tem pa v vojni sodelovala v takem obsegu, kot lahko sodeluje osem oziroma devet-letni otrok. Kljub svoji mladosti se je dobro zavedala pomena svojih nalog, njeno sodelovanje pa je bilo odraz njene zavestne odločitve. Zavedala se je tudi nevarnosti svojih dejanj saj je v NOB izgubila očeta, ki ga je v letu 1944 ubil nemški okupator, ki je požgal tudi domačo hišo.

Glede na vse navedeno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponoven postopek, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja na pravnih in dejanskih ugotovitvah, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I. izreka:

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe podala pravilne razloge za svojo odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja:

Pravna podlaga za priznanje statusa vojnega veterana tožeči stranki je Zakon o vojnih veteranih, ki pa sam neposredno ne vsebuje kriterija, po katerem bi pristojni upravni organ presojal, ali je oseba preživela zatrjevani čas v okoliščinah iz 3. alinee 2. člena za priznanje statusa vojnega veterana, ob ugotovitvi, da je bila v tem času mlajša od 15 let. V 3. alinei 2. člena ZVV je namreč določeno, da je vojni veteran borec in drug udeleženec NOV Slovenije, ki mu je čas udeležbe v NOV do 15. 5. 1945 po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vštet v pokojninsko dobo v dvojnem ali dejanskem trajanju. Skladno s četrtim odstavkom 26. člena ZVV pa mora upravna enota odločiti o zahtevi za priznanje statusa vojnega veterana osebi, ki je bila v času prebitem v okoliščinah za priznanje statusa vojnega veterana, mlajša od 15 let in osebe, ki je v vojaški agresiji na Republiko Slovenijo v času od 26. 6. 1991 do 18. 7. 1991 opravljala naloge ali dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije, o katerih se po tedaj veljavnih predpisih ni vodila uradna evidenca, ali se le ta ni ohranila, odloči z odločbo. Ker v tem primeru ni izpolnjena predpostavka iz 3. alinee 2. člena ZVV, to je priznan čas udeležbe v NOV do 15. 5. 1945 po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vštet v pokojninsko dobo v dvojnem ali dejanskem trajanju, je treba pri ugotavljanju ali tožeča stranka izpolnjuje pogoje za priznanje statusa vojnega veterana (1. člen, 3. alinea 2. člena in četrti odstavek 26. člena ZVV) uporabiti 141. člen Temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju, ki določa, da se kot posebna doba z dejanskim trajanjem šteje čas, ko je zavarovanec do 15. 5. 1945 aktivno sodeloval v narodno osvobodilnem gibanju in dalj časa stalno opravljal posamezne naloge oziroma dolžnosti ali delo v odborih, zavodih ali organizacijah narodno osvobodilnega gibanja ali je to delal po njihovih nalogah, ne glede na to, ali je opravljal to delo na osvobojenem ali na neosvobojenem ozemlju. Dejanja, ki jih je opravila tožeča stranka v času NOV pa po presoj sodišča ne zdržijo primerjave s kriteriji iz 141. člena Temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju, po katerih se je udeležencem 2. svetovne vojne priznavala posebna doba po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Ob upoštevanju navedenega tožeča stranka torej ni izkazala, da izpolnjuje pogoje za izdajo odločbe v skladu s 3. alineo 2. člena Zakona o vojnih veteranih.

Ob upoštevanju vsega navedenega je sodišče tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo, saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

K točki II. izreka:

Ker je sodišče tožbo zavrnilo, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.