UPRS Sodba U 1097/2001

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 2. 4. 2001 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnice in potrdila odločbo Oddelka za upravne notranje zadeve Upravne enote A. z dne 2. 7. 1999. Organ prve stopnje je s svojo odločbo pod točko 1 obnovil postopek ugotovitve državljanstva za A. A., roj. 16. 3. 1881, ki je bil končan s pravnomočno odločbo te upravne enote z dne 19. 9. 1997. Pod točko 2 je ugotovil, da A. A. ni bil državljan Republike Slovenije in se tudi po predpisih o državljanstvu, ki so veljali na območju Republike Slovenije do uveljavitve Zakona o državljanstvu RS od 28. 8. 1945 dalje in do smrti ni štel za jugoslovanskega državljana. Pod 3. točko pa je s svojo odločbo odpravil in v celoti nadomestil pravnomočno odločbo Upravne enote A z dne 19. 9. 1997. Tožena stranka v svoji obrazložitvi navaja, da je bil A. A. državljan Kraljevine Jugoslavije in na dan 6. 4. 1941 domovinsko pristojen v slovensko občino B. Toda na dan 28. 8. 1945 na podlagi 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ ni postal državljan FLRJ. Navaja, da v zadevi ni sporno, da je že pred 4. 12. 1948 živel v tujini, saj je bil skupaj s svojo družino leta 1946 izseljen v Avstrijo. Kot dokaz o nemški narodnosti pa je organ prve stopnje pravilno upošteval izjavi zaslišanih strank, ki se nanašata na pogovorni jezik A. A. Imenovani pa je bil tudi vpisan v seznam izseljenih Volksdeutscherjev. Tožena stranka zaključuje, da so bili utemeljeni razlogi za uporabo 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ. Tožnica v tožbi navaja, da je bil obnovljen postopek v zadevi ugotovitve državljanstva za A. A., s to odločbo je bila nadomeščena odločba z dne 19. 9. 1997, po kateri se je imenovani štel za državljana LR Slovenije in jugoslovanskega državljana od 28. 8. 1945 do 11. 2. 1946, ko mu je državljanstvo prenehalo zaradi smrti. Tožnica meni, da v obnovljenem postopku niso bili predloženi nikakršni novi dokazi, ki bi lahko pripeljali do tega, da bi se že pravnomočna odločba o ugotovitvi državljanstva nadomestila z novo. Kot nov dokaz pa nikakor ne more biti nek seznam izseljenih Volksdeutscherjev, na katerega se sklicuje tožena stranka. Navaja, da je sam seznam vsekakor premalo in bi ta dokaz moral biti prikazan z izjavo kakšne priče ali pa listino podpisano s strani A. A. Navaja, da je vlogo za denacionalizacijo vložila hčerka B. B., ki je tožničina mati, ki je umrla in je tožnica edini dedič. Odločba tožene stranke pa je nezakonita tudi zato, ker napačno razlaga materialni predpis in to novelo Zakona o državljanstvu FLRJ z dne 4. 12. 1948, ki v svojih prehodnih določbah ne določa retroaktivne veljave tega zakona. Pokojni se je štel za jugoslovanskega državljana, ne glede na to, da je bil njegov pogovorni jezik nemški. Tožnica poudarja, da je v tem času cela B. kotlina govorila nemški jezik. Tožnica predlaga, da se tožbi ugodi in izpodbijana odločba spremeni tako, da se A. A. prizna jugoslovansko državljanstvo na dan 28. 8. 1945 oziroma da se zadeva vrne prvostopnemu organu v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je njena odločitev pravilna, zato predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Državni pravobranilec je kot zastopnik javnega interesa prijavil udeležbo v tem upravnem sporu.

Tožba je utemeljena.

Iz upravnega spisa izhaja, da je bila odločba tožene stranke vročena tožnici dne 25. 5. 2001. Tožnica je vložila tožbo na razveljavitev te odločbe na Ministrstvo za notranje zadeve, tožba je bila oddana priporočeno na pošto dne 21. 6. 2001 in vložena v roku 30 dni, ki ga je pravilno navedla tožena stranka v pravnem pouku na svoji odločbi. Tožena stranka je tožbo poslala na tukajšnje sodišče dne 3. 7. 2001. Sodišče šteje, da je tožba vložena pravočasno, ker je mogoče opisano ravnanje tožnice pripisati njeni očitni pomoti (3. odstavek 27. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS). Organ prve stopnje je pod točko 1 svoje odločbe z dne 2. 7. 1999 odločil o obnovi postopka. Iz obrazložitve izhaja, da so izpolnjeni pogoji iz 1. točke 249. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86, v nadaljevanju ZUP/86, ki se uporablja na podlagi 324. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02). Pri tem organ prve stopnje ni navedel ali je predlog za obnovo postopka preizkusil kot to določa 1. odstavek 256. člena ZUP/86, prav tako pa ni presodil ali so okoliščine oziroma dokazi, ki se navajajo kot razlog za obnovo taki, da bi lahko pripeljali do drugačne odločbe (3. odstavek 256. člena ZUP/86). Zlasti pa organ prve stopnje ni upošteval določila 259. člena ZUP/86, ki določa, da je zoper sklep o predlogu za obnovo postopka dovoljena pritožba, kadar je sklep oziroma odločbo izdal organ prve stopnje, kot je v danem primeru. V ponovljenem postopku je potrebno najprej odločiti le o predlogu za obnovo postopka in pri tem upoštevati navedena določila ZUP/86. Najprej je potrebno predlog za obnovo postopka preizkusiti ali je predlog pravočasen in ali ga je podala upravičena oseba. Iz sklepa organa prve stopnje ne izhaja ali je bil uveden postopek za obnovo postopka po uradni dolžnosti ali pa na predlog Državnega pravobranilstva, Oddelka v C kot zastopnika Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov v zvezi z delno odločbo organa prve stopnje z dne 9. 3. 1999 v zvezi z denacionalizacijo, ki se v spisu nahaja skupaj s predlogom za obnovo postopka Državnega pravobranilstva. V kolikor se bo upravni organ postavil na stališče, da je predlog za obnovo postopka podal Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov, ki ga zastopa Državno pravobranilstvo (v nadaljevanju Sklad), je potrebno, da upošteva upravno-sodno prakso. Postopek ugotovitve državljanstva je namreč predhoden postopek pri postopku za denacionalizacijo, vendar mora biti izveden po splošnih pravilih ZUP. Katera oseba ima pravice, obveznosti in pravne koristi določa materialni predpis s posameznega upravnega področja, v tem primeru s področja državljanstva. Danes je ta materialni predpis Zakon o državljanstvu RS (Uradni list RS, št. 1/91-1, 30/91, 38/92 in 13/94, v nadaljevanju ZDRS), ki v 1. členu določa, da ta zakon določa načine in pogoje pridobitve ter prenehanja državljanstva RS. Tudi po materialnem zakonu, ki je bil uporabljen v postopku za ugotavljanje državljanstva, to je Zakon o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 54/46 in 105/48) je določeno, da se veže državljanstvo vedno na osebo, torej fizično osebo, ki želi pridobiti državljanstvo oziroma zoper katero se vodi postopek za odvzem državljanstva. Sklad kot pravna oseba tako po materialnem predpisu ne more biti oseba, ki se je na njeno zahtevo uvedel postopek, tudi ne more biti oseba, zoper katero teče postopek ugotavljanja državljanstva, prav tako ne more imeti nobene pravice, obveznosti in pravne koristi v zvezi z ugotovitvijo oziroma odvzemom državljanstva. Sklad tako ne more biti stranka po 49. členu ZUP/86 v postopku ugotavljanja državljanstva in ne more biti udeležen v postopku s pravico predlagati obnovo postopka po 1. točki 249. člena ZUP/86. Pri tem je potrebno opozoriti tudi na Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o denacionalizaciji, ki je v 15. členu določil nov 6. odstavek 60. člena, ki določa, da so stranke v postopku ugotavljanja državljanstva, kot predhodnega vprašanja v postopku za denacionalizacijo, upravičenec in njegovi pravni nasledniki. Pri tem se sodišče sklicuje na ustaljeno sodno prakso, ki jo je sprejelo v zadevi U 272/96 v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 5. 1. 1996. V kolikor bo upravni organ presojal ali je okoliščina, na katero se predlog opira verjetno izkazana in ali so okoliščine oziroma dokazi taki, da bi lahko pripeljali do drugačne odločbe, pa se pri tem ne more opreti na določilo 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ. Iz upravnega spisa izhaja, da je A. A. umrl 11. 2. 1946, novela Zakona o državljanstvu FLRJ, ki je uveljavila citirano določbo, pa je stopila v veljavo 4. 12. 1948 in se uporablja retroaktivno. Ker državljanstvo s smrtjo ugasne in je A. A. umrl 11. 2. 1946, se določilo 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ ne more uporabiti. V ponovljenem postopku je zato potrebno najprej odločiti le o predlogu za obnovo postopka in upoštevati določila ZUP/86. Sodišče pa je tožbi ugodilo, ker se pred izdajo upravnega akta ni ravnalo po pravilih postopka in je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS.