VSL sodba I Cp 106/2013

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Sodišče prve stopnje je odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 158648/2009 z dne 3.11.2009 ostane v veljavi tudi v prvem in tretjem odstavku izreka, ter toženki naložilo, da tožniku povrne njegove pravdne stroške v višini 99,00 EUR.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje toženka zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Uveljavlja tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 107. in 227. členom ZPP ter po 8., 11. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Uvodoma opozarja, da je med pravdnima strankama potekal postopek pod opr. št. VI P 435/2010 in ne VIII P 435/2010, kot izhaja iz uvoda izpodbijane sodbe, zato meni, da se sodba ne nanaša na njeno zadevo. Nadalje navaja, da s tožnikom ni sklenila nobene pogodbe, kar pomeni, da se je na strani tožnika postopka udeleževal nekdo, ki ne more biti pravdna stranka. Toženka vztraja pri tem, da ponudbe z dne 6.1.1998 ni sprejela in tudi ni podpisala kasnejše pogodbe z dne 22.5.1998. Obširno pojasnjuje okoliščine, ki kažejo na to, da je pogodba ponarejena. Podpisi etažnih lastnikov, ki so pripeti k pogodbi, so fotokopirani in zato neverodostojni, seznam podpisov se ne ujema s seznamom stanovalcev, podpis ene izmed stanovalk pa ni identičen njenemu siceršnjemu podpisu. Ker tožnik listin ni predložil v izvirniku, je bila toženki odvzeta možnost, da izvaja dokaze v svojo korist. Povzema tožnikovo izpoved, iz katere izhaja, da etažni lastniki njegove ponudbe niso podpisali, zato je drugačna ugotovitev sodbe v nasprotju z vsebino zapisnika o zaslišanju. Poleg tega je tožnik povedal, da z etažnimi lastniki ni imel stikov, zato je nemogoče, da bi z njim sklenili pogodbo. Opozarja tudi, da prokurist S. P., ki je podpisal pogodbo na strani tožnika, ni navedel, da gre za prokurista, poleg tega njegov podpis ni identičen tistemu, ki se nahaja na priglasitvenem listu. Toženka meni, da je tožnik ravnal v nasprotju z moralnimi načeli, zato se sodba na njegovo ravnanje ne bi smela opirati. Nasprotuje ugotovitvi sodišča, da je vzpostavitev etažne lastnine in vknjižba lastništva toženke na stanovanju rezultat tožnikovega dela, saj je bilo to storjeno šele na podlagi njenega predloga. Sklep sodišča Dn 28129/2004 o vzpostavitvi etažne lastnine se namreč ne nanaša na stavbo K. v k.o. AA, temveč na stavbo v k.o. BB, poleg tega solastniški deleži na skupnih delih stavbe, kot jih je v predlogu navedel tožnik, niso pravilni. Graja tudi ravnanje zemljiškoknjižnega sodišča, ki je na podlagi tožnikovega predloga izdalo sklepa Dn 28129/2004 in Dn 28145/2004, ne da bi za to predložil pooblastila etažnih lastnikov. Ugotovitev sodišča, da je imel ustrezna pooblastila, je v nasprotju s tem, kar so povedale pravdne stranke in kar je ugotovilo zemljiškoknjižno sodišče. Toženka nazadnje opozarja še, da sodba ni bila izdana v roku iz 457. člena ZPP in je antidatirana. Glede na opisano pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni ali razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Pri odločanju ni zagrešilo procesnih kršitev, ki mu jih očita pritožba in tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, zato je sodbo sodišča prve stopnje mogoče izpodbijati le zaradi napačne uporabe materialnega prava in zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (prvi odstavek 458. člena ZPP). Dejanskega stanja, kot izhaja iz napadene sodbe, torej ni dopustno izpodbijati. Pritožba toženke pa v pretežnem delu uveljavlja ravno takšen nedopusten pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka sprejela tožnikovo ponudbo z dne 6.1.1998 (priloga A2) za sklenitev pogodbe v zvezi z vzpostavitvijo etažne lastnine na K. in vpisom stanovanj v zemljiško knjigo, s čemer je bila med pravdnima strankama sklenjena pogodba. Ker je pritožbeno sodišče na takšno ugotovitev vezano, obširnih pritožbenih navedb, s katerimi toženka zanika, da bi bila v pogodbenem razmerju (ravno) s tožnikom, ni mogoče upoštevati.

Takšna ugotovitev sodišča tudi ni v nasprotju z vsebino zapisnika o zaslišanju tožnika, kot to prikazuje pritožba. Tožnik namreč ni izjavil, da etažni lastniki niso podpisali ponudbe z dne 6.1.1998. Celo nasprotno, potrdil je, da so leta 1998 z njimi sklenili pogodbo (prim. zapisnik na list. št. 63 spisa).

Toženki je bilo v razlogih sodbe na strani 7 ustrezno pojasnjeno pravilo, po katerem je pogodba sklenjena že s sprejemom ponudbe (32. člen tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Zato velja, da je bilo pogodbeno razmerje sklenjeno s samim sprejemom tožnikove ponudbe z dne 6.1.1998. Brezpredmetno je zato vse, kar pritožba navaja glede naknadno pripravljene pisne pogodbe z dne 22.5.1998 (A3).

Toženka je izrecno priznala, da je podpisala ponudbo z dne 6.1.1998 (prim. ugovor zoper sklep o izvršbi na list. št. 8 spisa). V skladu z določbo prvega odstavka 214. člena ZPP dokazovanje tega dejstva torej ni bilo potrebno. Ravnanje tožnika, ki ni predložil izvirnika ponudbe in pogodbe, tako ni v ničemer vplivalo na njen procesni položaj, zato so neupravičeni očitki, da ni imela možnosti dokazovanja dejstev sebi v prid.

Pritožba nadalje ne more uspeti niti z navedbami, da tožnik ni pravilno izpolnil svoje pogodbene obveznosti. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožnik na podlagi veljavnih pooblastil etažnih lastnikov dne 4.11.2004 vložil zemljiškoknjižni predlog za vpis etažne lastnine na K. in predlog za vknjižbo toženke na stanovanju 105.E. O vpisih je sodišče odločilo s sklepoma Dn. št. 28129/2004 in Dn. št. 28145/2004. Neupoštevne so zato navedbe toženke, da je do tega prišlo šele na podlagi njenega predloga, kot tudi, da je šele njen predlog vseboval pravilne podatke o solastniških deležih.

Dejstvo, ali je tožnik sklenil pogodbo s toženko ali ne, na njegovo procesno sposobnost ne vpliva. Tožnik je fizična oseba in kot tak sposoben, da v postopku nastopa kot pravdna stranka (prvi odstavek 76. člena ZPP). Procesna kršitev po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP torej ni podana.

V pritožbi zatrjevano napačno ravnanje prokurista ob podpisovanju ponudbe oziroma naknadno pripenjanje seznama podpisov etažnih lastnikov k pogodbi z dne 22.5.1998 ne predstavlja procesne dispozicije strank v smislu 3. člena ZPP, kot to zmotno meni pritožba. S tem, ko je sodišče tožniku nudilo sodno varstvo, se torej ni oprlo na nedovoljeno razpolaganje stranke (6. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

Na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe tudi ne vpliva morebitna napaka pri navedbi opravilne številke zadeve. Gre kvečjemu za očitno pisno pomoto, ki jo je mogoče kadarkoli odpraviti s popravnim sklepom (328. člen ZPP).

Kršitev določbe 457. člena ZPP, ki narekuje razglasitev sodbe takoj po zaključku glavne obravnave, predstavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je v sporih majhne vrednosti ni dopustno uveljavljati. Pritožbeno sodišče na tem mestu pojasnjuje še, da sodba nosi datum zaključka glavne obravnave, kar pomeni, da je navedba datuma 5.10.2012 v sodbi pravilna.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialnopravne določbe ZOR o sklenitvi pogodbe ter o obveznosti toženke, da tožniku plača za opravljeno storitev. V čem naj bi bilo materialno pravo napačno uporabljeno, pritožba ne pojasni.

Ker v pritožbi uveljavljani razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).