VSL sklep II Cp 2761/2012

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom določilo mejo med parcelo predlagatelja št. 674/0, k. o. X., in parcelama nasprotnih udeležencev 648/1, k. o. X, last D. V. in I. V., vsakega do ½, ter parcelo 256/1, k. o. X, last Občine Krško, tako kot izhaja iz 1. točke izpodbijanega sklepa ter skice izmere izvedenca geodetske stroke. Vrednost spornega prostora je določilo na 5.000,00 EUR in mejo uredilo po zadnji mirni posesti. Odločilo je tudi, da je nasprotna udeleženka Občina Krško dolžna povrniti predlagatelju skupne stroške postopka v višini 619,55 EUR, ostale stroške pa krijejo stranke same.

Zoper sklep vlaga pritožbo prva nasprotna udeleženka Občina Krško iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep tako spremeni, da določi mejo po močnejši pravici in na podlagi zemljiškega katastra, podrejeno pa, da sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovni postopek. Sodišče je napačno postopalo, ko je določilo mejo po zadnji mirni posesti. Napačno je ocenilo vrednost spornega prostora, poleg tega pa je upoštevalo umik soglasja predlagatelja k ureditvi meje na podlagi močnejše pravice, čeprav je bil umik podan po prvem naroku. Vrednost spornega sveta je ocenjena bistveno previsoko. Sodišče ne bi smelo upoštevati vrednosti, kot jo je navedel predlagatelj, in bi moralo samo preveriti primernost te vrednosti glede na pripombe pritožnice, da je vrednost previsoka. Sodišče je glede javnega dobra navedlo, da je parcela opredeljena kot pašnik v izmeri 844 m2, nato pa sporni svet v izmeri 38 m2 ocenilo na 5.000,00 EUR. Izkustveno je znano, da cena pašnika na konkretnem območju nikakor ne more presegati 1,00 EUR/m2. Glede namenske rabe nepremičnine ni pomembna kultura, ki je vpisana v katastru, ampak se ta določa na podlagi občinskega prostorskega akta. Iz na spletu javnih podatkov za Občino Krško izhaja, da parcela 256/1, v lasti pritožnice, leži v stanovanjskem območju in po dejanski rabi predstavlja pozidano in sorodno zemljišče. Iz prav tako dostopnih javnih podatkov izhaja, da znaša vrednost celotne parcele št. 256/1 20.852,00 EUR, torej znaša vrednost kvadratnega metra 33,00 EUR. Na tej podlagi je torej povsem jasno, da znaša vrednost spornega sveta največ 1.254,00 EUR in nikakor ne 5.000,00 EUR. Ker je sodišče napačno in previsoko ocenilo vrednost spornega sveta, je mejo napačno določilo po zadnji mirni posesti. Ne drži tudi ugotovitev sodišča, da parc. št. 256/1, na delu, na katerem stoji škarpa, ne predstavlja javnega dobra. Pritožnica je že v odgovoru na predlog podala trditev, da ima ta nepremičnina funkcijo javnega dobra, ki ga ni mogoče priposestvovati, niti meje določiti po zadnji mirni posesti ali pravični oceni. Navedena parcela predstavlja javno dobro navkljub temu, da takšen status ni vpisan v zemljiški knjigi. Pritožnica je prav tako v odgovoru pojasnila, da navedena parcela predstavlja del cestnega telesa in je v skladu z Odlokom o kategorizaciji cest v Občini Krško kategorizirana kot lokalna cesta pod št. 191151 Leskovec – Senuše – Veliki trn. Pravilnost takšne trditve pritožnice je razvidna tudi iz skice izvedenca o določitvi meje, iz katere je jasno razvidno, da po parceli poteka že navedena cesta. V sodni praksi je sprejeto stališče, da vpis v zemljiško knjigo ni konstitutivnega pomena za nastanek javnega dobra. Javno dobro torej niso le tiste nepremičnine, ki so v zemljiški knjigi vpisane kot javno dobro, ampak vse tiste, ki javno dobro dejansko tudi predstavljajo. Parcela 256/1 zanesljivo spada v sklop javne ceste in to samega cestnega telesa. Cestni svet je namreč zemljišče, katerega mejo na podlagi predpisov o projektiranju javnih cest določajo linije med skrajnimi točkami prečnega in vzdolžnega profila cestnega telesa. Meja cestnega sveta poteka do dveh metrov od linij skrajnih točk, vključno z napravami za odvodnjavanje. Cestno telo pa je del javne ceste, ki ga sestavlja cestišče z nasipi in okopi. Sodišče je določilo meje praktično na koncu asfaltne mulde, zato je zanesljivo poseglo v cestni svet. Razdalja od mulde do škarpe je namreč 66,00 cm. Meja bi morala biti določena od točke B v smeri vzhod do točke D, kakor poteka katastrska meja. Predlagatelj je škarpo zgradil vsaj par metrov globoko na parcelo 256/1, na katero je nezakonito posegel. Vedel je namreč, da gradi na tujem zemljišču, ne na svojem. Sodišče bi moralo upoštevati tudi nadaljnjo določbo Zakona o cestah glede varovalnega pasu ob občinski cesti. V tem pasu je raba prostora omejena, posegi pa dovoljeni le s soglasjem upravljavca občinske ceste. Varovalni pas občinske ceste meri od zunanjega roba cestnega sveta pri lokalni cesti 10 m. Mejo bi bilo tako potrebno urediti po katastru. Predlagatelj glede priposestvovanja tudi nikoli ni bil v dobri veri. Na to kaže njegova navedba in izpoved priče F. B., da je moral pri izgradnji ceste pridobiti soglasje oblasti. Pomembna je tudi izpoved predlagateljevega brata F. B., ki je kot priča povedal, da je bila v času gradnje škarpe tu gmajna. To pa pomeni zemljišče v splošni rabi. Tudi če je bila pred škarpo tam posajena živa meja, je bilo to na gmajni oziroma javnem dobru. Pritožnica ne hrani arhiva iz leta 1956 niti niso dosegljivi takratni zaposleni na občini, da bi lahko pojasnili okoliščine izgradnje škarpe. Ne more pa biti predlagatelju v prid okoliščina, češ da pritožnica ni nikoli nasprotovala izgradnji škarpe. Prva nasprotna udeleženka posebej izpodbija odločitev sodišča, ki je mejo določilo celo 66 cm nižje oziroma južneje od škarpe vse do asfaltne mulde na cesti, z utemeljitvijo, da naj bi predlagatelj ta prostor kosil. Pritožnica poudarja, da zemljišča ob lokalnih cestah čisti sama oziroma koncesionar. Nepomembno je, če na spornem zemljišču ni potekala nobena pot in da tega zemljišča ni uporabljal nihče drug, saj bi ti argumenti prišli v poštev pri določanju meje na podlagi močnejše pravice, to je priposestvovanja, ki pa je izključeno zaradi pomanjkanja dobre vere. Pritožnica izpodbija tudi stroškovni del odločitve.

Na pritožbo prve nasprotne udeleženke je odgovoril predlagatelj in prerekal podane pritožbene navedbe.

Pritožba je utemeljena.

Čeprav postopek za ureditev meje spada med nepravdne postopke, pa med udeleženci praviloma obstaja spor, ki je v bistvu lastninske narave. Gre namreč za spor o lastninski pravici na spornem mejnem prostoru. Zato Stvarnopravni zakonik (SPZ) kot temelj za ureditev meje določa kriterij močnejše pravice (prvi odstavek 77. člena SPZ). Vendar je po tem kriteriju mejo mogoče urediti le, če je vrednost spornega mejnega prostora manjša od 4.000,00 EUR (dvakratna vrednost za določitev spora majhne vrednosti) ali če obstaja soglasje udeležencev postopka. Če je vrednost večja oziroma soglasja ni, sodišče uredi mejo po zadnji mirni posesti ali po pravični oceni, udeleženci pa imajo možnost uveljavljati močnejšo pravico v pravdi (78. člen SPZ). Bistveni sestavni del sklepa sodišča prve stopnje o ureditvi meje je zato tudi ugotovitev vrednosti spornega mejnega prostora (drugi odstavek 138. člena ZNP). To vrednost ugotovi sodišče, ki mora svojo odločitev obrazložiti.

V obravnavani zadevi je predlagatelj vrednost spornega mejnega prostora označil na 5.000,00 EUR, hkrati pa sprva predlagal ureditev meje po kriteriju močnejše pravice, za katerega se zavzemata tudi nasprotna udeleženca. Kasneje je predlagatelj umaknil soglasje za ureditev meje po močnejši pravici, prva nasprotna udeleženka pa je začela nasprotovati označeni vrednosti spornega mejnega prostora ter navedla, da ta znaša največ 1.000,00 EUR. Pritožnica res ni založila predujma za izvedenca cenilca gradbene stroke glede ocene vrednosti zemljišča, zahtevala pa je, naj o vrednosti zemljišča odloči sodišče. Med udeleženci je torej obstajal spor o vrednosti spornega mejnega prostora, zato bi moralo sodišče prve stopnje svojo odločitev, s katero je vrednost spornega prostora določilo v vrednosti, kot jo je označil predlagatelj, obrazložiti. Iz sklepa bi moralo izhajati, kakšen je obseg spornega mejnega prostora, da bi bilo mogoče ugotoviti ceno m2 zemljišča in jo primerjati z drugimi primerljivi cenami nepremičnin, kar bi sodišče moralo narediti po uradni dolžnosti na način, ki bi izkazoval še sprejemljivo verjetno vrednost (lahko bi vpogledalo v spletne strani, opravilo telefonske poizvedbe, pri čemer je bistvena tržna vrednost zemljišča). Sodišče sklepa, s katerim je določilo vrednost spornega mejnega prostora, ni obrazložilo, zato se ugotovljene vrednosti ne da preizkusiti. S tem je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, zaradi katere je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Vrednost spornega mejnega prostora, ki naj jo sodišče ponovno ugotovi in obrazloži svojo oceno, bo namreč narekovala metodo, po kateri bo sodišče uredilo mejo med udeleženci postopka, od uporabljenega kriterija pa bo tudi odvisno, katere so relevantne okoliščine za določitev meje.

Zaradi zgoraj navedenega pritožbeno sodišče v tej fazi postopka ne bo odgovarjalo na nadaljnje pritožbene navedbe, ki so povezane z ugotavljanjem zadnje mirne posesti in dobrovernosti. Ob tem zgolj pripominja, da ne drži pritožbena navedba, da predlagatelj ne bi smel umakniti soglasja za ureditev meje na podlagi močnejše pravice po izvedenem prvem naroku, saj prekluzije veljajo zgolj za navajanje dejstev in dokazov (prvi odstavek 286. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov v zaključek sodišča prve stopnje, da sporni del mejnega prostora, parc. št. 256/1, vsaj v delu, ki je s škarpo povezan z zemljiščem predlagatelja, ne opravlja funkcije javnega dobra. Ta del namreč ni del cestnega telesa (temveč del zemljišča, ki ga uporablja predlagatelj) in tudi nikoli ni bil razglašen za javno dobro (medtem ko je cesta, pod parc. št. 1243/24, v zemljiški knjigi vpisana kot javno dobro). Drži sicer, da vpis v zemljiški knjigi ni konstitutivnega pomena za nastanek javnega dobra, mora pa za to obstajati določen akt o razglasitvi oziroma uporabi zemljišča v takšne namene. Tudi dejstvo, da je varovalni pas občinske ceste po določilu 97. člena Zakona o cestah širok 10 m od zunanjega pasu občinske ceste, ne pomeni, da ta del zemljišča predstavlja javno dobro, temveč le, da je tam omejena raba prostora. S spremembo mejne črte pa se dosedanja raba prostora ne spreminja in ne gre za oviro, ki bi vplivala na določitev meje.

Sodišče prve stopnje naj navedeno upošteva pri ponovnem odločanju o poteku mejne črte med parcelo predlagatelja in parcelami nasprotnih udeležencev, pri čemer bo kriterij za ureditev meje odvisen od vrednosti spornega mejnega prostora, ki naj jo sodišče ponovno določi in svojo odločitev obvezno obrazloži.