VSL sodba in sklep II Cp 371/2013

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:
- v I. točki izreka spremeni tako, da se znesek 732,20 EUR nadomesti z zneskom 704,50 EUR,
- v II. točki izreka spremeni tako, da se znesek 276,18 EUR nadomesti z zneskom 304,33 EUR,
- v III. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. V ostalem se pritožbi zavrneta ter se v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 78340/2010 z dne 8. 6. 2010 v prvem odstavku izreka za glavnico 732,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 6. 2008 do plačila in za stroške izvršilnega postopka v znesku 33,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). V preostalem delu je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 110,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2Zoper navedeno sodbo se pritožujeta tožeča stranka (zoper zavrnilni del in stroškovno odločitev) in tožena stranka (zoper ugodilni del in stroškovno odločitev). Uveljavljata vse pritožbene razloge in predlagata spremembo oziroma razveljavitev sodbe.

3Tožeča stranka v pritožbi navaja, da bi moralo sodišče nadomestilo obračunati po Pravilniku 2006 in ne po Pravilniku 1998. V Pravilniku 2006 je tožeča stranka le valorizirala tarifne zneske, za kar ni bilo potrebno doseči skupnega sporazuma niti odločbe Sveta za avtorsko pravo. Podlaga za valorizacijo tarife predstavlja 11. člen Pravilnika 1998, ki je z uveljavitvijo ZASP-B pridobil moč skupnega sporazuma in zato v celoti velja. Takšno stališče izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-149/98 ter odločb Višjega sodišča I Cp 4292/2009 in I Cp 2471/2010. Ker sodišče ni uporabilo 11. člena Pravilnika 1998 je napačno uporabilo materialno pravo. Navaja, da se pravilo exceptio illegalis uporabi le v primeru, ko sodišče pri odločanju naleti na nezakonit ali neustaven pravni predpis. Pravilnik 2006 je bil sprejet v skladu z ZASP, zato bi ga sodišče moralo upoštevati. Za presojo njegove ustavnosti in zakonitosti sodišče sploh ni bilo upravičeno, saj je za to izključno pristojno Ustavno sodišče RS. Tudi sicer je bila tarifa Pravilnika 1998 napačno uporabljena. Za poslovalnico S. K. s površino 820,00 m2 bi moralo sodišče upoštevati še pribitek za razpon od 801 m2 do 900 m2 v višini 420 SIT. Bistveno prenizko je izračunan avtorski honorar za poslovalnico S. B, napačni pa so tudi izračuni za ostale poslovalnice. Obračuni so brez konkretne obrazložitve, kar predstavlja bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Neobrazložena je tudi odločitev o pravdnih stroških.

4Tožena stranka v pritožbi opozarja na spremembo ZASP iz leta 2004, ki je omejila obseg upravljanja avtorskih pravic na avtorska dela, ki sodijo v repertoar kolektivne organizacije. Navaja, da lahko tožeča stranka ščiti le glasbena dela tujih avtorjev, ki so zajeta v repertoarju tuje kolektivne organizacije, s katero ima sklenjen recipročni sporazum. Takšno stališče izhaja tudi iz dokumenta Evropske komisije št. MEMO/08/511 in stališča UILRS, ki ju je sodišče napačno razlagalo oziroma se do njiju ni opredelilo. Glede na navedeno je bilo na tožeči stranki breme, da dokaže upravičenost zastopanja tujih avtorjev, saj ji te zakon ne daje avtomatično. V kolikor bi sodišče to upoštevalo, bi lahko pravilno uporabilo pravila o dokaznem bremenu in zaključilo, da tožeča stranka ni izkazala, da je tožena stranka predvajala avtorsko varovana glasbena dela. Zaradi napačne uporabe materialnega prava sodišče ni ugotavljalo relevantnega dejanskega stanja in ni pravilno uporabilo pravil dokaznega bremena. Ker se sodišče ni opredelilo do ključnega vprašanja o vlogi in pomenu sklenjenih recipročnih sporazumov in repertoarjev tujih kolektivnih organizacij, je podana tudi bistvena kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je napačno ocenilo dokazno vrednost listin, s katerimi je tožena stranka prvenstveno dokazovala, da gre za glasbena dela, ki niso zaobjeta v repertoarju nobene kolektivne organizacije in ne direktno, da so se avtorji teh del odpovedali svojim pravicam. Ker glasbeno delo avtorja, ki se je odpovedal svojim pravicam, ni navedeno v repertoarju nobene kolektivne organizacije, dokazovanje odpovedi tega avtorja ni bilo potrebno. Zato je napačen zaključek sodišča, da tožena stranka ni zmogla svojega dokaznega bremena. Sodišče se ni opredelilo do dopisa S. A. z dne 13. 7. 2011, ki dokazuje, da A. glasbena dela šteje za avtorsko nevarovano glasbo. Napačno dokazno vrednost pa je pripisalo dopisu A. iz leta 2008, iz katerega ne izhaja, da bi tožena stranka predvajala avtorsko varovano glasbo. Meni, da je potrebno v konkretni zadevi uporabiti 182. člen ZASP, ki napotuje na avstrijsko pravo. Nadalje navaja, da bi moralo sodišče pri izračunu nadomestila po računu št. 08300044302 upoštevati kvadraturo poslovnega prostora in ne število sedežev. Računa št. 08300042957 in št. 08300044302 se nanašata na gostinska obrata s popolno gostinsko ponudbo, zato bi moralo sodišče tarifo znižati za 30 %. Napačen je tudi seštevek posameznih zneskov. Odločitev o pravdnih stroških je neobrazložena, zato je podana bistvena kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

5Pravdni stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke. Predlagali sta, da pritožbeno sodišče pritožbo nasprotne stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

6Pritožbi sta delno utemeljeni.

7Tožeča stranka je v obravnavani zadevi zahtevala plačilo nadomestila za javno priobčitev že objavljenih neodrskih glasbenih del v poslovalnicah tožene stranke v mesecu maju 2008. Tožena stranka je ugovarjala, da je predvajala le glasbena dela, ki jih tožeča stranka ne varuje, ker gre za glasbena dela, ki ne sodijo v repertoar zaščitenih del, saj so se njihovi avtorji odpovedali materialnim avtorskim pravicam.

8Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je bilo na toženi stranki dokazno breme, da je predvajala le avtorsko nevarovana glasbena dela. Tožeča stranka je namreč po samem zakonu in na podlagi dovoljenja Urada za intelektualno lastnino z dne 12. 3. 1998 pooblaščena za kolektivno upravljanje malih avtorskih pravic (javna priobčitev objavljenih neodrskih glasbenih del). V ZASP (1) je predpisano obvezno kolektivno upravljanje malih avtorskih pravic po tožeči stranki (1. točka 147. člena ZASP in 3. točka prvega odstavka 149. člena ZASP), in to, glede na tretji odstavek 151. člena ZASP, tudi brez pogodbe za avtorjem. Tožeča stranka na podlagi samega zakona v svojem imenu in za račun avtorjev dovoljuje in nadzoruje uporabo del iz repertoarja varovanih del, izterjuje plačila nadomestil in honorarja, uveljavlja varstvo pravic pred sodišči in drugimi organi ter opravlja druge naloge v skladu s prvim odstavkom 146. člena ZASP. Repertoar varovanih del tožeče stranke sestavljajo vsa že objavljena neodrska glasbena dela tako domačih kot tujih avtorjev (1. člen in 2. točka 2. člena Pravilnika 1998 (2), enako Pravilnik 2006 (3)) (4). Novela ZASP iz leta 2004 v tej zvezi ne prinaša nobenih sprememb, saj je vsebina repertoarja varovanih del določena v pravilniku. Stališče tožene stranke, da lahko tožeča stranka upravlja z malimi pravicami na delih tujih avtorjev le pod pogojem, da jo za to pooblastijo sestrske organizacije, je torej napačno in ni združljivo z načelom enakega obravnavanja domačih in tujih avtorjev (drugi odstavek 176. člen ZASP v zvezi z Bernsko konvencijo za varstvo književnih in umetniških del (5)). Pritožbeno sodišče pri tem poudarja, da je sodišče pri sojenju vezano na ustavo in zakon, ne pa tudi na ˝dokumente˝ in ˝stališča˝, na katere se sklicuje tožena stranka. Sodišče prve stopnje je v zvezi s vprašanjem aktivne legitimacije tožeče stranke pravilno uporabilo materialno pravo, ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva in svojo odločitev v sodbi ustrezno obrazložilo. Tožena stranka tudi nima prav, ko navaja, da bi moralo sodišče v skladu s 182. členom ZASP uporabiti avstrijsko pravo. Da se lahko uporabi 182. člen ZASP je treba dokazati, da priobčitev javnosti poteka s strani RTV-organizacije, ki je v Republiki Sloveniji registrirana kot medij in vpisana v razvid medijev, česar pa tožena stranka ni dokazala.

9Pritožbeno sodišče soglaša tudi s presojo prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka ni dokazala, da bi v svojih poslovalnicah predvajala le avtorsko nevarovana glasbena dela. Tožena stranka je zatrjevala, da so se avtorji predvajanih glasbenih del odpovedali svojim materialnim avtorskim pravicam, kar pa ni izkazano z nobenim od izvedenih dokazov. Tudi listine, na katere se sklicuje tožena stranka v pritožbi (seznam predvajanih del, Zapisnik z dne 14. 3. 2012, dopis avstrijske družbe R. in S. AG), zatrjevane odpovedi avtorjev ne dokazujejo.

10Z ozirom na vse navedeno je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka dolguje tožeči stranki nadomestilo za uporabo avtorsko varovanih del. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožeče stranke, da bi moralo sodišče nadomestilo obračunati po Pravilniku 2006. ZASP-B, ki je veljal ob sprejemu Pravilnika 2006, je določil, da se tarife določijo s skupnim sporazumom, ki ga sklenejo kolektvine organizacije in reprezentativna združenja uporabnikov. Tožeča stranka je Pravilnik 2006 sprejela v nasprotju z zakonom (brez soglasja reprezentativnih združenj uporabnikov), zato ne more imeti pravne veljave. Sodišče prve stopnje je tako moralo odkloniti uporabo Pravilnika 2006 (exceptio illegalis), s čimer ni poseglo v pristojnost Ustavnega sodišča RS, kot to zmotno meni tožeča stranka. Sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločitev oprlo na tarifo Pravilnika 1998, ki je veljala na dan uveljavitve ZASP-B. ZASP-B je namreč določil, da se tarife organizacij, ki veljajo na dan uveljavitve tega zakona, obravnavajo kot veljavni skupni sporazum o tarifi. Vrhovno sodišče je v odločbi II Ips 160/2011 z dne 15. 9. 2011 poudarilo, da normativni del Pravilnika 1998 in s tem njegov 11. člen, ki je urejal usklajevanje tarifnih postavk, ni bil sestavni del veljavne tarife, zato se tožeča stranka nanj ne more sklicevati (6).

11Sodišče prve stopnje je pravilno izračunalo, da znaša nadomestilo za poslovalnico S. Kamnik s površino 820,00 m2 33,33 EUR (29,79 EUR + dvakrat 1,75 EUR). Stališče tožeče stranke, da bi moralo sodišče upoštevati še pribitek 420,00 SIT oziroma 1,75 EUR za razpon od 800,00 m2 do 900,00 m2, v pravilniku nima podlage (tarifa III-C). Utemeljeno pa tožeča stranka opozarja na zmoten izračun nadomestila za poslovalnico S. B. Za navedeno poslovalnico s površino 1.732,00 m2 znaša nadomestilo 42,06 EUR (29,79 EUR + 7 x 1,75 EUR), torej za 8,26 EUR (skupaj z DDV 9,91 EUR) več, kot je bilo tožeči stranki priznano z izpodbijano sodbo. Višini prisojenih zneskov po ostalih računih tožeča stranka ugovarja pavšalno, zato pritožbeno sodišče takšnih ugovorov ni upoštevalo. Izračune sodišča je mogoče preizkusiti, zato tudi ni podana bistvena kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (7). Prav tako sodišče ni upoštevalo trditev tožene stranke, s katerimi graja višino prisojenega nadomestila po računih št. 08300042957 in št. 08300044302, saj te prvič podaja šele v pritožbi (prvi odstavek 337. člena ZPP). Utemeljeno pa tožena stranka opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno seštelo priznane zneske po posameznih računih. Njihov seštevek (upoštevaje tudi pravilen znesek nadomestila za poslovalnico S. B.) znaša 695,79 EUR, skupaj z DDV pa 713,01 EUR. Pritožbeno sodišče je zato pritožbama v tem delu delno ugodilo iz sodbo ustrezno spremenilo (358. člen ZPP).

12Pravdni stranki utemeljeno opozarjata, da odločitev o pravdnih stroških ni zadostno obrazložena, saj ne vsebuje odmere stroškov, niti ta ni razvidna iz stroškovnikov v spisu. V obrazložitvi sodišče navaja le zakone, ki jih je uporabilo, kar pa ne zadošča za preizkus pravilnosti stroškovne odločitve. Zato je podana bistvena kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 239. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je v skladu s prvim odstavkom 354. člena ZPP sodbo v tem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, ki naj ugotovljeno pomanjkljivost odpravi. Sicer se pritožbi pravdnih strank zavrneta ter se sodba v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi (353.člen ZPP).

13Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbah prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Uspeh obeh pritožnikov je minimalen, zato sama krijeta svoje stroške v zvezi s pritožbo. Odgovora na pritožbi nista pripomogla k razjasnitvi zadeve, zato stroški z njuno sestavo niso bili potrebni in jih pritožnika krijeta sama.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 16/2007)

(2) Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (Ur. l. RS, št. 29/1998)

(3) Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (Ur. l. RS, št. 138/2006)

(4) Primerjaj odločbe II Cp1495/2012, II Cp 1628/2011, II Cp 3674/2010, I Cp 3219/2011, II Cp 1356/2012, II Cp 1126/2012.

(5) Ur. l. SFRJ, MP, št. 14/75, 4/86; Ur. l. RS, št. 24/92

(6) Sklicevanje pritožnice na odločbo pritožbenega sodišča, sprejeto pred navedeno odločbo Vrhovnega sodišča RS, tako ni relevantno. Odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-149/98 pa vprašanja veljavnosti Pravilnika 1998 ne obravnava.

(7) Sodišče prve stopnje je za določene poslovalnice izpustilo popoln obračun, a je kljub temu izračune sodišča glede na siceršnje razloge (navedba pravne podlage in kriterijev za izračun nadomestila ter popolni obračuni glede ostalih poslovalnic) mogoče preveriti.