UPRS sodba IV U 276/2011

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z izpodbijano določbo je investitorici A.A. izdano gradbeno dovoljenje za gradnjo manj zahtevnega objekta „S2“ CC-SI: 11100 (enostanovanjska stavba) na zemljišču s parcelno številko 683/13 – del k.o. … (I. izreka). Pod točko II. izreka je določeno, kaj je sestavni del tega gradbenega dovoljenja in katera soglasja so pridobljena. Pod točko III. izreka so določeni podatki o objektu. Točka IV. izreka določa, da ni stroškov tega postopka. V obrazložitvi organ prve stopnje navaja ves potek postopka od vložitve zahteve investitorke za izdajo gradbenega dovoljenja dalje, razlaga izpolnitev pogojev po določbi 66. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), prostorski plan za območje Občine Domžale, ki se ureja z Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih za območje Občine Domžale in Spremembami in dopolnitvami Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območje Občine Domžale. Ker je gradnja stanovanjske stavbe skladna z merili in pogoji za oblikovanje objektov, določenih v 19. členu Odloka o PUP in izpolnjuje tudi vse ostale pogoje, ki so določeni s prostorskim odlokom, nadalje pogoje komunalne opremljenosti, in vse pogoje po 66. členu ZGO-1, se investitorki izda gradbeno dovoljenje.

Na pritožbo B.B., kot stranskega udeleženca v postopku izdaje gradbenega dovoljenja (tožnika v tem sporu) je tožena stranka izdala pritožbeno odločbo, s katero potrjuje kot pravilno izdano gradbeno dovoljenje in zavrača pritožbene navedbe, ki se nanašajo na nedopustnost gradnje zaradi vpliva na pritožnikovo zemljišče.

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, bistveno kršitev določb postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja, da odločba ni bila izdana na podlagi zakona, podzakonskih predpisov, predpisov samoupravnih lokalnih skupnosti in splošnih aktov, kot to določa 6. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Ni bilo upoštevano načelo materialne resnice po določbi 8. člena in tudi ne 7. člena ZUP, ki določa, da morajo pri postopanju in odločanju upravni organi omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice. Nadalje navaja, da predvidena gradnja ne ustreza gradbenim predpisom in je dejansko stanje na območju, kjer je predvidena gradnja, drugačno od tistega, ki ga je ugotovil upravni organ. Nivelacija za ureditev višinskih razlik ni ustrezna, ker je bila izvedena za potrebe predvidene gradnje in bi moralo biti za takšen poseg predhodno izdano gradbeno dovoljenje, ker posegi v okviru pripravljalnih del kažejo na to, da nivelacija in višinske razlike ne ustrezajo predpisanim pogojem gradnje za to območje. S samim ogledom bi upravni organ lahko ugotovil, da predvidena gradnja ni v skladu z okoljem. Treba je, da se angažira izvedenec gradbene stroke. Tudi za ugotovitev ustreznosti oziroma pravilnosti faktorja zazidljivosti se naj v tem primeru angažira izvedenec prostorskega načrtovanja. Treba je upoštevati dejanske karakteristike mikro območja (relief, geološka sestava, nakloni), kar ni bilo upoštevano in naj se to ugotovi z izvedencem prostorskega načrtovanja ter izvedencem gradbene in geološke stroke. Višinska razlika 8 m pomeni, da predviden odmik zagotovo ni zadosten. Tudi razlog, da na njegovem zemljišču s parcelno številko 583/8 k.o. … ne stoji noben objekt, ni utemeljen. To ne pomeni, da ne bo v bodoče tam nobenega objekta. Glede na to, ima pravno varovan položaj in se mu takšno varstvo ne more odreči. Tožnik predlaga, da sodišče odloči o tožbi z neposrednim izvajanjem dokazov na glavni obravnavi, in da naj se mu vrnejo stroški postopka, potem ko bo sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter jo vrnilo v ponoven postopek.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

Stranka z interesom v tem sporu A.A. (drugi odstavek 19. člena ZUS-1) na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča sta oba upravna organa na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja uporabila pravilne materialne predpise, zato sodišče v izogib ponavljanju dejanskih in pravnih razlogov ponovno ne navaja, ker jim v celoti sledi (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja;

Neutemeljeni so tožbeni ugovori, ki se nanašajo na to, da gradbeno dovoljenje ni bilo izdano v skladu z zakonom, podzakonskimi predpisi, predpisi samoupravnih lokalnih skupnosti in splošnih aktov in so s tem kršene določbe 6., 7. in 8. člena ZUP, ki določajo dolžnost ravnanja po zakonu in drugih predpisih, skrb za pravice stranke v postopku in načelo materialne resnice (ugotovitev resničnega dejanskega stanja). Navedeni tožbeni ugovori so zgolj splošni, brez določnih navedb okoliščin očitanih zakonskih kršitev. Tudi nadaljnji tožbeni ugovor, da predvidena gradnja ne ustreza gradbenim predpisom, da je bila izvedena nivelacija, za kar bi moralo biti izdano gradbeno dovoljenje, je neutemeljen, ker to ni stvar izdaje tega spornega upravnega akta, temveč gre za okoliščine, ki se preverjajo v inšpekcijskem gradbenem postopku, v katerem se ugotavlja skladnost gradnje z izdanim gradbenim dovoljenjem. Predlog tožnika za pritegnitev izvedenca gradbene stroke ter izvedenca prostorskega načrtovanja, v zvezi z ugotavljanjem skladnosti predvidene gradnje in že izvedenih posegov ter za izračun faktorja zazidljivosti v tem primeru nima pravne podlage, zato ga sodišče ne more upoštevati. Kot je že pravilno navedla tožena stranka v pritožbeni odločbi, stranski udeleženec v postopku izdaje gradbenega dovoljenja vstopa v upravni postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi, ki so neposredne na zakon ali drug predpis oprte osebne koristi (prvi in drugi odstavek 43. člena ZUP), kar pomeni, da lahko v postopku le omejeno varuje svoje interese, to je tiste, ki so pravno varovani. V postopku izdaje gradbenega dovoljenja je lahko tožnik kot stranski udeleženec uspešen le z ugovori, s katerimi bodo zatrjevane nepravilnosti imele vpliv na njegov pravno varovani položaj. Iz navedenih tožbenih ugovorov pa sodišče ne more zaključiti, da so bile pri izdaji gradbenega dovoljenja storjene takšne nepravilnosti, ki bi lahko vplivale na njegov pravno varovani položaj.

Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo odločbe pravilen in je izpodbijani upravni akt na zakonu utemeljen.

Sodišče je zavrnilo zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka po določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.