VSRS Sodba III Ips 24/2013

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

1Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 1.727.167,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za plačilo zamudnih obresti pred 30. 9. 2009. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo.

2Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožena stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in „sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje“.

3Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4Revizija ni utemeljena.

5Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), izhajajo naslednja pravno relevantna dejstva:

- Zoper tožečo stranko je bil 5. 3. 2008 začet postopek prisilne poravnave. Potrjeno prisilno poravnavo je razveljavilo pritožbeno sodišče. V ponovljenem postopku je tožeča stranka predlog za začetek postopka prisilne poravnave umaknila, zaradi česar je sodišče prve stopnje 23. 9. 2009 postopek ustavilo.

- Nad tožečo stranko se je 23. 9. 2009 začel stečajni postopek.

- Med postopkom prisilne poravnave sta pravdni stranki 19. 9. 2008 sklenili pogodbo o denarnem depozitu (v nadaljevanju Pogodba). Z njo se je tožeča stranka zavezala, da bo na račun pri toženi stranki položila kupnino od prodanih odškodninskih obveznic v višini 1.630,210,67 EUR, tožena stranka pa se je zavezala znesek sprejeti kot denarni depozit. Stranki sta se dogovorili za rok vezave sredstev eno leto od pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave.

- Tožeča stranka je pri toženi stranki položila dobljeno kupnino. Po ustavitvi postopka prisilne poravnave ji tožena stranka sredstev ni vrnila. Obvestila jo je, da je izvedla pobot s svojo nasprotno terjatvijo iz naslova provizij.

- Od Pogodbe tožena stranka ni nikoli odstopila.

- Tožeča stranka je toženo stranko 25. 9. 2009 pozvala, naj ji vrne deponirana sredstva, saj njen pobot ni zakonit.

6Ker tožena stranka deponiranih sredstev ni vrnila, je tožeča stranka vložila dajatveni tožbeni zahtevek, ki je predmet obravnave v tem postopku.

7Sodišči prve in druge stopnje sta tožbenemu zahtevku ugodili na podlagi presoje, da je pobot, ki ga je izvedla tožena stranka, nezakonit. Pojasnili sta, da pobotanje terjatve upnika (tožene stranke) do stečajnega dolžnika (tožeče stranke) z nasprotno terjatvijo ni dovoljeno, ker je terjatev stečajnega dolžnika (tožeče stranke) do upnika (tožene stranke) nastala po začetku stečajnega postopka. Po mnenju sodišč tožeča stranka do izteka roka vezave ni imela pravice dvigniti deponiranih sredstev, zato do začetka stečajnega postopka še ni imela terjatve zoper toženo stranko.

8S Pogodbo se je tožeča stranka zavezala pri toženi stranki položiti namensko vezan depozit (1. in 2. člen Pogodbe). Pravdni stranki sta določili rok vezave sredstev, in sicer eno leto po pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave, ki jo je predlagala tožeča stranka (prvi odstavek 3. člena Pogodbe). Za primere, da prisilna poravnava ne bo pravnomočno potrjena, da bo postopek prisilne poravnave ustavljen, da bo predlog za prisilno poravnavo zavrnjen oziroma zavržen, da bo deponent predlog za začetek postopka prisilne poravnave umaknil oziroma bo prisilna poravnava razveljavljena, sta se stranki dogovorili, da ima banka (tožena stranka) pravico do odstopa od pogodbe.

9Bančne denarne depozite ureja XXXI. poglavje Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi drugega odstavka 1061. člena Obligacijskega zakonika). V 1035. členu ZOR je tako določeno, da je pogodba o denarnem depozitu sklenjena, kadar se banka zaveže, da sprejme, deponent pa, da položi pri banki določen denarni znesek. Banka s tem pridobi pravico razpolagati z denarjem, vrniti pa ga mora pod pogoji, določenimi v pogodbi.

10Ne držijo revizijske navedbe, da Pogodba ni nikoli začela učinkovati, ker prisilna poravnava ni bila pravnomočno potrjena. Kljub temu, da je bil rok vezave sredstev eno leto od pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave, ta pa nikoli ni bil sprejet zaradi umika predloga tožeče stranke za začetek postopka prisilne poravnave, Pogodbe ni mogoče razlagati tako, kot trdi tožena stranka, ki se sklicuje na drugi odstavek 1038. člena ZOR. Po navedeni določbi se šteje, da je račun denarnega depozita na vpogled, če ni dogovorjeno nasprotno. Med strankama je nasprotni dogovor obstajal (dogovor o sklenitvi pogodbe o vezanem depozitu). Začetek učinkovanja Pogodbe ni bil vezan na pravnomočnost prisilne poravnave in ta ni bila postavljena kot odložni pogoj. Iz drugega odstavka 3. člena namreč jasno izhaja, da sta pogodbeni stranki za primer, da prisilna poravnava ne bi bila pravnomočno potrjena, določili pravico tožene stranke, da od Pogodbe odstopi. Pravica do odstopa kaže na to, da Pogodba učinkuje tudi, če prisilna poravnava ni pravnomočno potrjena. Dokler oziroma če tožena stranka pravice do odstopa ne uresniči, pogodba velja. Tožena stranka pravice do odstopa od Pogodbe ni uresničila, zato se na neveljavnost Pogodbe v reviziji ne more uspešno sklicevati.

11Na to, da sta pravdni stranki želeli skleniti prav pogodbo o vezanem denarnem depozitu in ne pogodbe o denarnem depozitu na vpogled, kaže tudi 1. člen Pogodbe, iz katerega izhaja, da je poravnalni senat okrožnega sodišča s sklepom tožeči stranki dovolil, da proda odškodninske obveznice in za kupnino, ki jo dobi s prodajo, s toženo stranko sklene namensko vezan depozit.

12Med pravdnima strankama je bila tako sklenjena pogodba o vezanem denarnem depozitu. Banka je svojo terjatev iz naslova provizij pobotala s terjatvijo tožeče stranke iz naslova vrnitve depozita. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno presodili, da je tak pobot nezakonit. Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) v 316. členu določa primere, ko je pobot izključen. Med drugim je izključen tudi pobot terjatev stvari ali vrednosti stvari, ki so bile dolžniku dane v hrambo ali na posodo. Sodna praksa je že večkrat zavzela stališče, da se med te posle šteje tudi pogodba o denarnem depozitu. Takšno pogodbo je namreč mogoče opredeliti kot nepristno hrambo po 739. členu OZ. Tako po ustaljeni sodni praksi banka ne sme enostransko pobotati depozita oziroma dobroimetja na računu svojega dolžnika z lastno terjatvijo do komitenta na podlagi kreditne pogodbe.(1) Enako velja tudi za terjatve banke iz naslova provizij, kakršno ima tožena stranka v obravnavani zadevi. Tudi v tem primeru pobot s terjatvijo iz naslova depozita ni dopusten.

13Ker je pobot terjatve tožene stranke že iz tega razloga nezakonit, vprašanje, kdaj je tožeča stranka pridobila svojo terjatev do tožene stranke (ali je bilo to pred ali po začetku stečajnega postopka), za odločitev v zadevi ni pomembno.

14Neutemeljeni so tudi revizijski očitki, da gre v obravnavanem primeru za tožbo zaradi izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika. Obravnavani tožbeni zahtevek je (le) dajatveni (tožeča stranka zahteva plačilo denarnega zneska), medtem ko je predpogoj dajatvenemu tožbenemu zahtevku pri izpodbijanju pravnih dejanj stečajnega dolžnika oblikovalni oziroma izpodbojni zahtevek. Ker ne gre za izpodbojno tožbo po Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), saj to ne izhaja niti iz trditev tožeče stranke, se revizijsko sodišče ni opredeljevalo do revizijskih navedb o tem, da je bila tožba vložena po preteku roka iz prvega odstavka 277. člena ZFPPIPP.

15Kljub temu, da sodišči prve in druge stopnje nista uporabili 316. člena OZ, je njuna odločitev v zadevi pravilna. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani (371. člen ZPP), je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

16Na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

---.---

Op. št. (1): Glej npr. Odločbe Vrhovnega sodišča III Ips 60/1994 z dne 31. 8. 1994, III Ips 18/2010 z dne 13. 9. 2011 in II Ips 310/2011 z dne 16. 2. 2012.