UPRS sodba in sklep I U 1291/2011

Tožba s zavrne.

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Upravni organ prve stopnje je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožnika za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji iz razloga zaposlitve ali dela. Nadalje je odločil, da mora zapustiti državo v roku 15 dni od vročitve dokončne odločbe ter da stroškov v postopku ni bilo. Svojo odločitev je organ prve stopnje oprl na določbo prvega odstavka 5. alineje 43. člena Zakona o tujcih (ZTuj-1), po kateri se zavrne izdaja dovoljenja za začasno prebivanje, če obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. V postopku je ugotovil, da je bil tožnik leta 2009 s sodbo opr. št. K 64/2009 z dne 13. 7. 2009 pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 240. člena Kazenskega zakonika (KZ), poleg tega pa tudi, da je bil v Republiki Hrvaški s sodbo št. K-701/09-7 z dne 4. 11. 2009, ki je postala pravnomočna 21. 4. 2010, obsojen za kaznivo dejanje po 129. členu KZ Republike Hrvaške (grožnja). Organ prve stopnje je na podlagi navedenega sklepal, da bi tožnikovo bivanje v Republiki Sloveniji pomenilo nevarnost, da ne bo spoštoval pravnega reda Republike Slovenije. Pri tehtanju pravice tožnika do prebivanja v Republiki Sloveniji iz razloga zaposlitve ali dela na eni strani, in dobrin, varovanih s 5. alinejo prvega odstavka 43. člena ZTuj-1 na drugi strani, je organ prve stopnje dal prednost slednji, saj je menil, da kršenje pravnega reda sodi med kazniva dejanja, ki imajo splošno priznano negativno vrednostno vsebino, saj gre za dejanje, ki je nevarno povsod in vedno, ne glede na državne meje in ne glede na čas. Organ druge stopnje je z odločbo št. 2141-49/2011/3 (121-02) z dne 6. 6. 2011 tožnikovo pritožbo zavrnil.

Tožnik vlaga tožbo iz razlogov po 1. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zaradi kršitve materialnega predpisa, ker v postopku do izdaje odločbe organ ni ravnal po pravilih postopka in zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da je organ prve stopnje že v letu 2010 odločal o pravici tožnika do prebivanja v Republiki Sloveniji in mu izdal dovoljenje iz razloga zaposlitve ali dela. Navedbe organa, da so se ob izdaji izpodbijane odločbe okoliščine spremenile, so po mnenju tožnika napačne in zavajajoče. Res je bil v svoji matični državi kaznovan, vendar je treba upoštevati, da je bilo omenjeno dejanje storjeno že ob izdaji prvega dovoljenja za prebivanje in zato upravni organ ne more govoriti, da so se okoliščine sedaj spremenile. Res je, da je sodba (K 70/09 z dne 4. 11. 2009) postala pravnomočna dne 21. 4. 2010, vendar to še ne pomeni, da tožnik ni bil že v času odločanja o njegovi prošnji v kazenskem postopku. S to okoliščino je bil organ seznanjen. Sodba Okrajnega sodišča v Črnomlju pa je postala pravnomočna 25. 8. 2009. V času veljavnega dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji, izdanega do 27. 1. 2011, ni kršil pravnega reda v Republiki Sloveniji, niti nikjer drugje. Organ prve stopnje tudi ni natančno obrazložil svoje odločitve glede tehtanja med pravico do prebivanja tožnika v Republiki Sloveniji in dobrinami, varovanimi v 43. členu ZTuj-1. Upoštevati bi bilo treba, da je zaposlen kot samostojni podjetnik, da ima urejeno delovno dovoljenje, da redno plačuje vse davke ter da preživlja svojo družino. Glede na to, da pogojna obsodba ni bila preklicana, je sklepati, da je tožnik dne 25. 8. 2010 (preizkusna doba je trajala eno leto) kazen prestal in se je tako v celoti podredil pravnemu redu Republike Slovenije. Zanemariti tudi ne gre dejstva, da ZTuj-1 v primeru razveljavitve stalnih dovoljenj za bivanje kot eno izmed možnosti razveljavitve določa zgolj nepogojne zaporne kazni in zato niti v ZTuj-1 niti po sodni praksi ni mogoče sklepati, da bi lahko obsodba na denarno kazen oziroma pogojna obsodba pomenila enako okoliščino kot zaporna kazen. Predlagal je tudi, ne da bi to ob vložitvi tožbe posebno „označil“, naj sodišče na podlagi 32. člena ZUS-1 odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, ker bi z izvršitvijo akta tožnik utrpel težko popravljivo škodo. Predlaga, naj sodišče odločbo organa prve stopnje z dne 9. 2. 2011 odpravi in tožniku podaljša dovoljenje za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji oziroma podrejeno, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponoven postopek prvostopnemu organu. Zahteva tudi povrnitev stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise in predlagala, naj sodišče tožbo zavrne.

K 1. točki izreka:

Tožba ni utemeljena.

V prvem odstavku 31. člena ZTuj-1 je določeno, da se začasno prebivanje tujcu lahko podaljša pod enakimi pogoji, kot se izda. Dovoljenje zaradi prebivanja zaradi zaposlitve ali dela je urejeno v 32. členu ZTuj-1, po katerem se tujcu, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela lahko izda dovoljenje za začasno prebivanje, če ima delovno dovoljenje oziroma drugo potrebno dovoljenje po zakonu, k i ureja zaposlovanje in delo tujcu ali izpolnjuje pogoje, ki jih za opravljanje posamezne dejavnosti določajo zakoni in drugi predpisi Republike Slovenije. Zavrnitev izdaje dovoljenja za prebivanje pa je urejeno v 43. členu ZTuj-1, na podlagi katerega se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda, med drugim, če obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije (5. alineja prvega odstavka 43. člena ZTuj-1.

Tožniku je bilo (že) podaljšano dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji (od 27. 1. 2010 do 27. 1. 2011) v času, ko je bil v Republiki Sloveniji že obsojen za kaznivo dejanje s sodbo Okrajnega sodišča v Črnomlju opr. št. K 64/2009, ki je dne 25. 8. 2009 postala pravnomočna. Ob podaji druge prošnje za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje pa je organ prve stopnje pridobil informacijo, da je bil tožnik v času veljavnosti prej navedenega dovoljenja v Republiki Hrvaški s sodbo Občinskega sodišča v Karlovcu št. 9K-701/09 z dne 4. 11. 2009, ki je dne 21. 4. 2010 postala pravnomočna, obsojen na denarno kazen zaradi kaznivega dejanja po 129. členu Republike Hrvaške (grožnja). Ta okoliščina (pravnomočnost obsodbe), ki prvostopnemu organu ob odločanju o prejšnji prošnji ni bila poznana, pomeni tudi po presoji sodišča, da so se okoliščine, ki so vplivale na odločitev organa o prošnji tožnika za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji spremenile. Zato je pravilno postopal, ko je presojal okoliščino oziroma dejstvo, da je bil tožnik v Republiki Hrvaški pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje po 129. členu KZ Republike Hrvaške, in to v času, ko je imel v Republiki Sloveniji podaljšano dovoljenje za prebivanje. Tudi po presoji sodišča je organ prve stopnje pravilno presodil, da se glede na ravnanja tožnika v preteklosti ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Po presoji sodišča je organ prve stopnje v zadostni meri tudi obrazložil tehtanje pravice tožnika do prebivanja v Republiki Sloveniji iz razloga zaposlitve ali dela na eni strani in dobrin, varovanih s 5. alinejo prvega odstavka 43. člena ZTuj-1.

Dejstvo, da je preizkusna doba tožniku za storjeno kaznivo dejanje v Republiki Sloveniji že potekla, ter da je bil v Republiki Hrvaški obsojen „le“ na denarno kazen, na odločitev ne vpliva. Za presojo organa prve stopnje je bilo namreč odločilno, da je bil tožnik pravnomočno obsojen za kaznivi dejanji, kot rečeno pa ta okoliščina tudi po presoji sodišča kaže na nespoštovanje pravnega reda. Tudi dejstvo, da tožnik v času veljavnega dovoljenja za prebivanje ni storil kaznivega dejanje na odločitev ne more vplivati, saj ravnanja tožnika v ne tako daljni preteklosti kažejo, da se tožnik ni ravnal po pravnem redu svoje države, niti države, v kateri želi prebivati.

Ni utemeljen tožbeni ugovor, da v primerih razveljavitve stalnih dovoljenj za bivanje kot eno izmed možnosti razveljavitve ZTuj-1 določa zgolj nepogojne zaporne kazni. V obravnavanem primeru namreč ne gre za razveljavitev stalnega dovoljenja za bivanje, temveč za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje tujca.

K 2. točki izreka:

Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo iz naslednjih razlogov:

V skladu z določbo drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z njegovo izvršitvijo tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Iz istih razlogov lahko po tretjem odstavku istega člena ZUS-1 izda začasno odredbo za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje. Navedeno pomeni, da je procesna predpostavka za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe obstoj tožbe v upravnem sporu. Ker je bilo v obravnavanem primeru zanjo ugotovljeno, da ni utemeljena, je sodišče zavrglo tudi predlog za izdajo začasne odredbe.

K 3. točki izreka:

Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali postopek ustavi.