UPRS sklep I U 225/2013

I. Tožba se zavrže.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Tožnik s tožbo v tem upravnem sporu izpodbija obvestilo Občine Gorje, ki ga je prejel 4. 1. 2013. Navaja, da je bil z navedenim obvestilom zavrnjen njegov predlog, da se v občinskem prostorskem načrtu za Gorje (v nadaljevanju OPN), ki je v postopku sprejemanja, spremeni namembnost njegovih zemljišč parc. št. 90 in 91 ali 77 in 78/1 vse k.o. … iz kmetijskih v stavbne parcele. Ker je toženka s tem odločila o njegovi pravici zahtevati spremembo namembnosti, ki pomeni način izvrševanja lastninske pravice (upravljanje in razpolaganje), je obvestilo upravni akt. V nadaljevanju pojasnjuje razloge za spremembo namembnosti zemljišč in potek postopka sprejemanja OPN, med drugim, da je občina na javni razgrnitvi več lastnikom zemljišč obljubila podporo njihovim predlogom in da jih bo poizkušala uskladiti z nosilci prostora. Ta postopek pa ni bil izpeljan in tožnikove pripombe za spremembo namembnosti parc. št. 90 – delno in 91 – delno k.o. … ni bil usklajevan z nobenim nosilcem urejanja prostora. Poleg tega je pisno stališče do svoje pobude, ki je obvezno po šestem odstavku 51. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt), prejel le glede zemljišč 90 in 91 k.o. …. Meni, da so razlogi za zavrnitev, navedeni v obvestilu, nejasni, deloma pa neresnični, zato izpodbijanega akta ni mogoče preizkusiti. Ker postopek priprave in potrditve usklajenega predloga OPN ni bil tak, kot je obljubljala občina in kot je določen v ZPNačrt, je predlog OPN nezakonit, tako kot tudi zavrnitev njegovih predlogov. Predlaga, naj sodišče izpodbijani upravni akt odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

Tožba ni dovoljena.

Po prvem odstavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Po drugem odstavku istega člena je upravni akt upravna odločba in drug javnopravni, enostranski oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerimi je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

Po mnenju sodišča v tej zadevi izpodbijano obvestilo Občine Gorje (priloga A1 tožbe) ni upravni akt v smislu navedenih določb ZUS-1. Kot izhaja iz tožbe in navedenega obvestila, je Občina Gorje z njim tožnika seznanila s svojimi stališči glede njegove pobude o spremembi namembnosti zemljišč parc. št. 90 in 91 …, ki naj se upoštevajo pri pripravi OPN. Iz njih je med drugim razvidno, da bi predlagana širitev pomenila poseg na sklenjeno območje zemljišč, ki so po razvrstitvi Ministrstva za kmetijstvo in okolje razvrščena v skupino najboljših kmetijskih zemljišč (K1).

V skladu z 9. točko prvega odstavka 2. člena ZPNačrt je namenska raba s prostorskimi akti določena raba zemljišč in objektov. Šesti odstavek 47. člena ZPNačrt določa, da občina pri pripravi osnutka OPN upošteva pobude (te morajo biti ustrezno utemeljene) po spremembi namenske rabe zemljišč le, če izpolnjujejo pogoje glede skladnosti s cilji prostorskega razvoja občine, upoštevanja varstvenih in varovalnih omejitev v prostoru, ustreznosti z vidika urbanističnih meril in možnosti opremljanja zemljišč za gradnjo. Izpolnjevanje teh pogojev ugotavlja občina najmanj enkrat na dve leti, vlagateljem pobud pa izda pisno opredelitev glede njihove pobude.

Iz navedenega izhaja, da je opredeljevanje občine do pobud za spremembo namenske rabe zemljišč ena od faz v postopku sprejemanja OPN, to je predpisa s področja prostorskega načrtovanja v pristojnosti občine (prvi odstavek 1. člena ZPNačrt in drugi odstavek 21. člena Zakona o lokalni samoupravi, ZLS), ne pa odločanje o tem vprašanju kot tožnikovi pravici na področju upravnega prava (prvi odstavek 2. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP). Z navedenim obvestilom zato še ni bilo poseženo v tožnikov pravni položaj kot lastnika omenjenih zemljišč, niti – po tožbenih navedbah sodeč – kot potencialnega investitorja stanovanjske gradnje na njih. Do tega bi prišlo šele z zavrnitvijo gradbenega dovoljenja za gradnjo na teh zemljiščih. Sodišče še dodaja, da tudi v primeru, če njegove pobude z OPN morebiti ne bodo realizirane in bi to pomenilo nezakonitost prostorskega akta, bi bila ta presoja v upravnem sporu opravljena le v zvezi z odločanjem o zakonitosti dokončnega upravnega akta, ki bi temeljil na takem nezakonitem predpisu.

Navedeno pomeni, da izpodbijano obvestilo ni akt, ki ga je mogoče izpodbijati v upravnem sporu in zahtevati njegovo odpravo, zato je sodišče tožbo zavrglo (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

Kadar sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).