VSRS Sklep I Up 156/2013

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 328. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) popravilo pravni pouk v sodbi Upravnega sodišča RS, Oddelka v Mariboru, II U 527/2012-10 z dne 16. 1. 2013 tako, da je neustrezen pravni pouk, (da zoper navedeno sodbo ni pritožbe) nadomestilo s pravilnim, to je, da je pritožba zoper navedeno sodbo dovoljena v roku petnajst dni ter dodalo tudi vse druge sestavine tovrstnega pravnega pouka. Posledično je tudi na podlagi 42. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) razveljavilo potrdilo o pravnomočnosti iste sodbe (2. točka izreka sklepa).

2Zoper navedeni sklep o popravi sodbe je pritožbo vložila tožena stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Sklicuje se na določbe Zakona o notariatu (v nadaljevanju ZN), zlasti na deveti odstavek 10. člena, in prvi odstavek 73. člena ZUS-1. Meni, da navedena določba ZUS-1 ne daje pravice do pritožbe v drugih primerih, razen v primerih, opredeljenih v tej določbi. Zato bi moralo upravno sodišče pravni pouk v sodbi, ki jo je popravilo z izpodbijanim sklepom, oblikovati glede na določbo 73. člena ZUS-1. Da določbe ZN ne predvidevajo pritožbe, kaže tudi Zakon o mednarodni zaščiti, ki se je po uveljavitvi ZUS-1 spremenil tako, da izrecno določa tudi pravico do pritožbe v postopkih za priznanje mednarodne zaščite. Zato Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi.

3Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in meni, da so določbe ZN in ZUS-1 jasne, da je v postopkih imenovanja notarja dovoljena pritožba, kar kaže tudi ustaljena upravnosodna praksa Vrhovnega sodišča, sprejeta po uveljavitvi ZUS-1.

4Pritožba ni utemeljena.

5V obravnavnem primeru je sporno vprašanje, ali je v upravnem sporu v zadevi imenovanja notarja zoper odločitev sodišča prve stopnje dovoljeno vložiti pritožbo ali revizijo.

6O tem vprašanju obstoja ustaljena dolgoletna upravnosodna praksa Vrhovnega sodišča (na primer I Up 617/2008 z dne 21. 1. 2009, I Up 194/2010 z dne 27. 7. 2010, X Ips 413/2010 z dne 10. 11. 2010, I Up 162/2011, I Up 724/2011 z dne 26. 1. 2012), namreč, da je v upravnem sporu v zadevah imenovanja notarja dovoljeno pravno sredstvo pritožba, ta praksa pa temelji na določbah devetega odstavka 10. člena ZN ter prvega odstavka 73. člena in prvega odstavka 107. člena ZUS-1.

7To vprašanje se je pojavilo ob uveljavitvi ZUS-1, to je bilo 1. 1. 2007. Prejšnji ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97, 65/97 – popr. In 70/00) je namreč kot (redno) pravno sredstvo predvidel le pritožbo, revizija v ZUS ni bila predvidena. ZUS-1 pa je poleg pritožbe kot rednega pravnega sredstva, uvedel tudi revizijo, kot izredno pravno sredstvo. Po prvem odstavku 73. člena ZUS-1 je zoper sodbo, izdano v upravnem sporu, dovoljena pritožba, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt ali če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1. V prvem odstavku 107. člena ZUS-1 pa je določeno, da se glede pravnih sredstev zoper izdane odločbe sodišča uporabljajo določbe ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno.

8Določba prvega odstavka 73. člena ZUS-1 po presoji Vrhovnega sodišča ni posegla v določbe posebnih zakonov, v katerih je bila kot pravno sredstvo v upravnem sporu (na kakršenkoli način) predvidena pritožba. Da je ta razlaga pravilna, potrjuje tudi določba prvega odstavka 107. člena ZUS-1, ki uveljavlja določbe o pravnih sredstvih ZUS-1, med drugim tudi določbo prvega odstavka 73. člen ZUS-1, le za primere, če s posebnim zakonom ni drugače določeno. Na podlagi teh določb je Vrhovno sodišče sprejelo stališče, da je v upravnem sporu dovoljena pritožba tudi v primerih, ko je predvidena v posebnem zakonu, tudi v primeru, če je v posebnem zakonu omenjena le v zvezi z rokom za odločanje o njej ali na kakršenkoli drug način.

9Poseben zakon, ki omenja pritožbo v upravnem sporu je tudi ZN, ki v devetem odstavku 10. člena določa, da o tožbi odloči sodišče v postopku na prvi stopnji najkasneje v tridesetih dneh od njene vložitve, na drugi stopnji pa najkasneje v tridesetih dneh od prejema pritožbe. Navedena določba torej pomeni, da je zoper odločitev prvostopenjskega sodišča v upravnem sporu v zadevah imenovanja notarja dovoljena pritožba, o kateri pa naj bi Vrhovno sodišče odločilo v tridesetih dneh.

10Odgovor na vprašanje, navedeno v 5. točki te obrazložitve, kot ga ponuja tožena stranka, v katere delokrog po 37. členu Zakonu o državni upravi spada tako upravni spor (spada med sodne postopke), kot tudi notariat, torej nima podlage niti v določbah prvega odstavka 73. člena niti prvega odstavka 107. člena ZUS-1 niti v devetega odstavka 10. člena ZN, in je v nasprotju z dolgoletno ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča ter tudi z dosedanjim ravnanjem tožene stranke v upravnih sporih v zadevah imenovanja notarja.

11Trditev tožene stranke, da njeno razlago, da v postopkih imenovanja notarja v upravnem sporu pritožba ni dovoljena, podpira ureditev pritožbe v Zakonu o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ), nima opore niti v ZUS-1 niti v ZMZ niti v upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča v zadevah azila oziroma mednarodne zaščite.

12Ob uveljavitvi ZUS-1 je bila mednarodna zaščita urejena v Zakonu o azilu (v nadaljevanju ZAzil, Ur. l. RS, št. 61/99 in naslednji), ta je veljal do uveljavitve ZMZ (Ur. l. RS, št. 111/2007), to je do 3. 1. 2008. ZAzil je v petem odstavku 39. člena določal, da mora Vrhovno sodišče odločiti o pritožbi zoper odločitev upravnega sodišča v tridesetih dneh. Ob takšni določbi ZAzil, v katero določbe ZUS-1 o pravnih sredstvih po prepričanju Vrhovnega sodišča niso posegle, je Vrhovno sodišče glede na svoje sprejeto pravno stališče kot dovoljeno pravno sredstvo v upravnem sporu v zadevah azila še naprej obravnavalo pritožbe, kar je razvidno iz njegove obsežne upravno sodne prakse iz leta 2007 (na primer I Up 2/2007, 3/2007, 10/2007, 11/2007 itd.). Predlagatelj ZMZ, Ministrstvo za notranje zadeve (in javno upravo), pa je v novem ZMZ vprašanje pravnih sredstev v upravnem sporu v zadevah mednarodne zaščite uredilo v petem odstavku 74. člena, v katerem je določeno, da je zoper sodbe, ki jih izda upravno sodišče, dovoljena pritožba na vrhovno sodišče. Ministrstvo za notranje zadeve je torej samo ponovno ocenilo, da je o mednarodni zaščiti pravnomočno odločeno šele z odločitvijo Vrhovnega sodišča o pritožbi zoper prvostopenjsko sodno določbo, seveda če je upravni spor sploh sprožen oziroma, če je pritožba sploh vložena.

13Tudi ZN je bil po objavi ZUS-1 dvakrat spremenjen in dopolnjen (Ur. l. RS, št. 115/2006 in 45/2008), vendar predlagatelj (tožena stranka) spremembe določbe devetega odstavka 10. člena ZN, ki jo v obravnavani pritožbi problematizira in razlaga v nasprotju z njo samo, ZUS-1 in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča, ni predlagala.

14Glede na navedeno je po presoji Vrhovnega sodišča prvostopenjsko sodišče pravilno in zakonito izdalo sklep o popravi sodbe ter posledično pravilno razveljavilo potrdilo o pravnomočnosti prvostopne sodbe.

15Vrhovno sodišče je pritožbo tožene stranke iz zgoraj navedenih razlogov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (76. člen v zvezi z 82. členom ZUS-1).