VSRS Sodba IV Ips 15/2013

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne Okrajnemu sodišču v Žalcu v novo odločanje.

A.

1Prekrškovni organ, Policijska postaja Žalec, je storilcu P. Š. izdal plačilni nalog št. 99298104 z dne 13. 8. 2011 zaradi prekrška po 2. točki petega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP), s katerim mu je izrekel globo v višini 300,00 EUR in 3 kazenske točke. Zoper plačilni nalog je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Žalcu s sodbo ZSV 172/2011 z dne 11. 4. 2012 kot neutemeljeno zavrnilo in storilcu v plačilo naložilo sodno takso.

2Zoper pravnomočno sodbo je vrhovna državna tožilka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej navaja, da je storilec v zahtevi za sodno varstvo navedel, da vozila ni vozil on, temveč prijatelj B. V. z M. ceste, Celje, kar je tudi jasno razvidno iz fotografije, s katero je bil očitani prekršek dokumentiran. Sodišče je njegovo zahtevo zavrnilo z obrazložitvijo, da navedba imena in priimka voznika ne izpolnjuje dokaznega standarda dokaznega predloga. Nadalje vrhovna državna tožilka sodišču očita, da storilcu ni poslalo opisa dejanskega stanja, ki je po svoji vsebini procesno gradivo, na podlagi katerega sodišče presoja dejansko stanje. Obrazložitev sodbe je po presoji vrhovne državne tožilke v nasprotju s podatki v spisu. V postopku se je sicer ugotovilo, da je storilec podal nepravilen naslov osebe, ki naj bi vozila njegov osebni avtomobil, kljub temu pa so zaključki sodišča, da v centralnem registru prebivalstva oseba z imenom B. V. ni zabeležena, niso točni. Iz podatkov v spisu izhaja, da je pod poizvedbo B. V. več zadetkov, zato je računalniška aplikacija zahtevala vpis dodatnih osebnih podatkov. Poizvedovanje je bilo končano z ugotovitvijo, da ta oseba nima bivališča v Republiki Sloveniji. Storilec je v zahtevi za sodno varstvo navedel, da se že iz fotografije vidi, da voznik ni on, sodišče pa se do te navedbe ni opredelilo, niti ni izvedlo predlaganega dokaza. Vrhovna državna tožilka predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne Okrajnemu sodišču v Žalcu v novo odločanje.

3Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu, ki se o njej ni izjavil.

B.

4

Kot izhaja iz podatkov v spisu, je storilec dne 13. 8. 2011 v naselju Šempeter vozil osebno vozilo s hitrostjo 69 km/h oziroma z upoštevanjem tolerance 64 km/h, s čimer je za 14 km/h prekoračil največjo dovoljeno hitrost

(50 km/h). Prekršek je bil ugotovljen z radarskim merilnikom hitrosti. Ker vozilo na kraju prekrška ni bilo ustavljeno, je prekršknovni organ skladno z 8. členom ZPrCP (sodišče se v obrazložitvi pomotoma sklicuje še na prej veljavni 233. člen Zakona o varnosti cestnega prometa) plačilni nalog izdal lastniku vozila P. Š. Storilec je v zahtevi za sodno varstvo navedel, da vozila v času prekrška ni vozil, saj je z njim upravljal V. B., ki stanuje na naslovu M. cesta, 3000 Celje. Prekrškovni organ pri preverjanju preko evidence MNZ osebe B.

V. na omenjenem naslovu ni izsledil. Ob odločanju o storilčevi zahtevi za sodno varstvo je v centralni register prebivalstva vpogledalo tudi sodišče in, kot izhaja iz podatkov spisa, ugotovilo, da obstaja več oseb z imenom B. V., po vpisu dodatnih pogojev iskanja (EMŠO in davčna številka) pa je sodišče zaključilo, da ta oseba, z imenom B. V., v centralnem registru prebivalstva ni zabeležena.

5V skladu s prvim odstavkom 8. člena ZPrCP se v primeru, ko je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, za prekršek kaznuje lastnik oziroma imetnik pravice uporabe, razen če dokaže, da prekrška ni storil. V skladu z napotki Ustavnega sodišča RS(1) citirane določbe ni mogoče razumeti tako, da mora storilec z dokazi prepričati

sodišče, da prekrška ni storil, temveč lastniku oziroma imetniku pravice uporabe nalaga, da predloži razbremenilne dokaze. Ko take dokaze predloži, mora sodišče v skladu z načelom preste presoje dokazov oceniti, ali z njimi izkazuje razumen dvom glede domnevanega dejstva.

6V obravnavani zadevi je storilec v zahtevi za sodno varstvo navedel, da vozila ni vozil sam, ampak njegov prijatelj B. V., za katerega je tudi povedal naslov prebivališča in navedel, da je vse to razvidno že iz priložene

fotografije. Sodišče je njegove navedbe zavrnilo z obrazložitvijo, da ni ponudil dokaza, da sam ni vozi, torej da za čas prekrška ni ponudil nobenega alibija. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču sodišča, da lastniku vozila, ki se želi razbremeniti odgovornosti, po prvem odstavku 8. člena ZPrCP ni treba sporočiti

podatkov o osebi, ki je v času kršitve upravljala vozilo, saj zadošča, da pri sodišču z navedbo razbremenilnih dokazov izkaže razumen dvom glede domnevnega dejstva. Vendar če storilec poimensko navede osebo, ki je v času prekrška upravljala z njegovim vozilom, ko torej zatrjuje več, kot bi moral, njegovih navedb ni mogoče zavrniti samo zato, ker za čas prekrška ni ponudil alibija. Če

se navedbe lastnika vozila, da je vozilo v času prekrška upravljal nekdo drug, v postopku izkažejo za resnične, njegov alibi ne predstavlja več pravno relevantnega procesnega dejstva. Stališče, da zakonsko domnevo lastnik vozila lahko izpodbije le z zatrjevanjem alibija, pomeni nedopustno omejitev glede izbire dokaznih sredstev (tretja alineja 29. člena Ustave RS).

7V obravnavanem primeru je sodišče v obrazložitvi sodbe zapisalo, da sama navedba storilca, da je prekršek storila druga oseba, ne pa on kot lastnik vozila, ne izpolnjuje dokaznega standarda dokaznega predloga. Iz nadaljnje obrazložitve sodbe in podatkov spisa pa je razvidno, da je sodišče, kljub takšnemu stališču, na podlagi storilčevih podatkov o tem, kdo naj bi vozil vozilo, vpogledalo v centralni register prebivalstva in ugotovilo, da obstaja več oseb z imenom B. V., po vpisu dodatnih pogojev iskanja (EMŠO in davčna številka, ne pa naslova, ki ga je sodišču sporočil storilec) pa je sodišče zaključilo, da oseba, z imenom B. V., v centralnem registru prebivalstva ni zabeležena. Sodišče je s takšnim ravnanjem storilčeve navedbe očitno štelo za dokazni predlog in že opravilo določene aktivnosti v smeri izvedbe tega dokaza. Ker podatki uradnih evidenc niso potrdili storilčevih navedb, da oseba z imenom B. V. stanuje na naslovu M. cesta, Celje, sodišče te osebe ni vabilo na

zaslišanje. Da bi bilo v tem konkretnem primeru, ko je sodišče storilčeve navedbe očitno sprejelo in jih štelo za dokazni predlog, zadoščeno pravici do poštenega sojenja, bi bilo potrebno storilca seznaniti z ugotovitvami sodišča, da oseba po uradnih podatkih na naslovu, ki ga je sporočil, ne prebiva in mu dati možnost, da svoj dokazni predlog dopolni tako, da bo sodišče predlagano pričo lahko vabilo na zaslišanje. Če se v ponovljenem odločanju storilec na

poziv sodišča ne bo odzval ali se bo izkazalo, da je sodišču ponudil neizvedljiv dokaz,

naj sodišče oceni, ali storilec s predlaganjem takšnega dokaza, v povezavi s sklicevanjem na razvidnost iz fotografije, kdo je bil voznik, izkazuje razumen dvom glede domnevnega dejstva, da je v času storitve prekrška vozil osebno vozilo.

8Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče ugodilo zahtevi vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti ter razveljavilo izpodbijano pravnomočno sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje

(prvi odstavek 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1)

.

----

Op. št. (1): Prim. odločbo Ustavnega sodišča U-I-295/05 z dne 19. 6. 2008.