VSRS Sodba I Ips 3441/2011-22

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni M. P. je dolžan plačati sodno takso.

A.

1Obsojeni M. P. je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Kopru K 34/2006 z dne 15. 10. 2008 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem odstavku 171. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), za katero mu je sodišče določilo denarno kazen 2.000 EUR (točka I izreka), in treh kaznivih dejanj razžalitve po prvem odstavku 169. člena KZ, pri čemer mu je sodišče za kaznivo dejanje razžalitve pod točko II izreka določilo denarno kazen 500 EUR, za vsako od kaznivih dejanj razžalitve iz točk III in IV izreka pa denarno kazen 1.000 EUR, nato pa mu je na podlagi 4. točke drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno denarno kazen 4.000 EUR. Sodišče je obsojencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka in povprečnine, zasebnega tožilca kot oškodovanca pa je s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Kopru je s sodbo Kp 361/2009 z dne 15. 4. 2010 pritožbi obsojenčevega zagovornika delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da mu je določene posamezne in izrečeno enotno denarno kazen znižalo, in sicer za kaznivo dejanje pod točko I izreka na 1.500 EUR, pod točko II izreka na 400 EUR, pod točko III izreka na 800 EUR in pod točko IV izreka prav tako na 800 EUR, izrečeno enotno denarno kazen pa na 3.000 EUR. V ostalem je drugostopenjsko sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Obsojenčev zagovornik je 4. 11. 2009 vložil predlog za obnovo kazenskega postopka v zadevi K 34/2006. Okrajno sodišče v Kopru je z uvodoma navedenim sklepom zahtevo za obnovo kazenskega postopka, ki je pred Okrajnim sodiščem v Kopru potekal pod opravilno številko K 34/2006 zoper obsojenega M. P., zavrnilo. Višje sodišče v Kopru je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in obsojencu naložilo plačilo sodne takse.

3Zoper pravnomočni sklep o zavrnitvi zahteve za obnovo kazenskega postopka je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 29. člena Ustave. Zagovornik predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijana sklepa razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje.

4Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da zahtevi ni mogoče pritrditi, saj v njej navedeni očitki predstavljajo nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

5Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

6Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je predlog (pravilno: zahtevo) za obnovo postopka utemeljeval z izjavo D. Č. z dne 30. 11. 2008 in z zapisnikom o glavni obravnavi pred Okrajnim sodiščem v Piranu v zadevi K 73/2005 z dne 12. 10. 2009 glede izpovedbe N. Z. V kazenskem postopku je obsojenčeva obramba temeljila na tezi, da je imel obsojenec utemeljen razlog verjeti v resničnost tega, kar je trdil ali raznašal. Glede na vsebino novih, prej navedenih dokazov, pa obsojenčeva obramba sedaj temelji še na dokazovanju resničnosti tega, kar je trdil ali raznašal in zaradi katerih izjav je bil pravnomočno obsojen. Č. je v izjavi zapisal, da je R. H. v več zadevah izsiljeval in izvrševal pritisk, da se lažno priča proti obsojencu; da je H. - Č. rekel, da so obsojenca zato, ker je zavrnil H. ponudbo za zamenjavo nepremičnin, prišli likvidirati fantje iz Bosne; da mu je H. ponudil 10.000,00 EUR, da bi našel osebo, ki bi z „batinami“ ubila obsojenca, na kar pa Č. ni pristal; da je za vsemi sojenji na sodišču v Piranu stala sodnica A. A., ki je s svojim možem od H. za znatno nižjo ceno kupila hišo in s tem v zvezi pripomogla, da se v sodnih sporih sodi v korist H.; ter da naj bi takemu delovanju sodnice botrovalo tudi dejstvo, da je H. preurejal hišo te sodnice. Glede na očitke o storjenih kaznivih dejanjih v pravnomočni sodbi Okrajnega sodišča v Kopru K 34/2006 z dne 15. 10. 2008 vložnik meni, da so nova dejstva in novi dokazi take narave, da utegnejo s prejšnjimi dokazi povzročiti oprostitev obsojenca v obravnavanem kazenskem postopku, zato uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Po vložnikovem mnenju sta omenjena dokaza pravno relevantna, bila sta pravočasno predlagana in argumentirano obrazložena. S tem, ko ju sodišči nista sprejeli, sta po vložnikovem zatrjevanju kršili obsojenčevo pravico do poštenega sojenja iz 29. člena Ustave oziroma 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Podrejeno vložnik meni, da se sodišče ob odločanju o zahtevi za obnovo postopka ne bi smelo spuščati v oceno verodostojnosti predlaganih in izvedenih dokazov, temveč bi lahko le ocenilo, ali so ti dokazi po vsebini takšni, da bi sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi utegnili povzročiti oprostitev obsojenca ali izrek sodbe po milejšem kazenskem zakonu.

7Po 3. točki prvega odstavka 410. člena ZKP se sme pravnomočno končan kazenski postopek obnoviti, če se navedejo nova dejstva ali predložijo novi dokazi, ki utegnejo sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti oprostitev tistega, ki je bil obsojen, ali pa njegovo obsodbo po milejšem zakonu. Nova dejstva ali novi dokazi morajo biti taki, da postane vprašljiva ugotovitev pravnomočne sodbe glede odločilnih dejstev, ki se nanašajo na kaznivo dejanje ali kazensko odgovornost obsojenca. Po prvem odstavku 413. člena ZKP sodišče med drugim zavrže zahtevo za obnovo postopka s sklepom, če ugotovi na podlagi same zahteve in spisov prejšnjega postopka, da dejstva in dokazi očitno niso taki, da bi se mogla na podlagi njih dovoliti obnova. Sodišče ima torej pooblastilo, da brez izvedbe predlaganih novih dokazov oceni, ali gre za tak dokaz, ki bi lahko pripeljal do drugačne sodbe. Sodišče oceni samo, ali bi novi dokazi omajali dokazno oceno izpodbijane sodbe oziroma ali so predlagani dokazi sploh primerni, da bi lahko glede na dokaze, na katerih temelji sodba, pripeljali do drugačne sodbe, ne more pa v tej fazi ocenjevati verodostojnosti predlaganih novih dokazov. Če sodišče ne zavrže zahteve, po drugem odstavku 413. člena ZKP vroči prepis zahteve nasprotni stranki, ki ima nato v osmih dneh pravico nanjo odgovoriti. Ko prispe sodišču odgovor na zahtevo ali ko preteče rok za odgovor, odredi predsednik senata, da se raziščejo dejstva in preskrbijo dokazi, na katere se sklicujeta zahteva in odgovor nanjo. Sodnik, ki opravlja poizvedbe, ravna po petem odstavku 178. člena tega zakona.

8Obsojenčev zagovornik je zahtevi za obnovo postopka, vloženi zaradi obstoja novih dokazov, ki bi utegnili sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti oprostitev obsojenca, kot nova dokaza predložil izjavo D. Č. z dne 30. 11. 2008 in zapisnik o zaslišanju N. Z. na glavni obravnavi z dne 12. 10. 2009 pred Okrajnim sodiščem v Piranu v zadevi K 73/2005. Iz pisne izjave D. Č. izhaja, da je R. H. v več zadevah vršil pritisk, da bi se lažno pričalo proti obsojencu; da je H. Č. rekel, da so obsojenca zato, ker je zavrnil H. ponudbo za zamenjavo nepremičnin, prišli likvidirati fantje iz Bosne; da mu je H. ponudil 10.000,00 EUR, da bi našel osebo, ki bi z „batinami“ ubila obsojenca, na kar pa Č. ni pristal; da je za vsemi sojenji na sodišču v Piranu stala sodnica A. A., ki je s svojim možem od H. za znatno nižjo ceno kupila hišo in s tem v zvezi pripomogla, da se v sodnih sporih sodi v korist H.; ter da naj bi takemu delovanju sodnice botrovalo tudi dejstvo, da je H. preurejal hišo te sodnice. Iz izpovedbe N. Z. pa je razvidno, da ji je njen partner D. Č. povedal, da so obsojenca napadli Bosanci, napad pa je naročil R. H. Obsojenčev zagovornik je zahtevo za obnovo postopka 1. 12. 2009 dopolnil z vlogo, v kateri se sklicuje na obstoj novega dokaza, to je pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Piranu P 6/2002 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru Cp 546/2009 (zagovornik datumov sodb ni navedel), s katerima je bilo odločeno, da je R. H. na obsojenčevi hiši na naslovu S., P., povzročil materialno škodo. Zagovornik je 1. 6. 2010 zahtevo za obnovo postopka ponovno dopolnil, in sicer z zapisnikom o zaslišanju D. Č. z dne 15. 2. 2010 pred Okrožnim sodiščem v Kopru v zadevi Kpr 190/2008 in zapisnikom o zaslišanju D. Č. in N. Z. z dne 12. 4. 2010 pred Okrožnim sodiščem v Kopru v zadevi P 789/04. Iz prvega navedenega zapisnika o zaslišanju D. Č. izhaja, da se je R. H. odločil pretepsti obsojenca, zaradi česar je Č. vprašal, če pozna koga, ki bi to storil, ter da je H. - Č. povedal, da je že naročil neke fante iz Ljubljane, da so pretepli obsojenca. Iz drugega navedenega zapisnika o zaslišanju Č. izhaja, da se je v postopkih zoper obsojenca lažno pričalo; da ima H. močne zveze na policiji in sodišču; ter da je sodnica A. A. vplivala na druge sodnice pri sojenjih. Iz izpovedbe N. Z. pa izhaja, da se je o tem, da je H. organiziral napad na obsojenca, govorilo po celem Portorožu, o organizaciji napada pa je slišala tudi od Č.

9Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu navedlo, da na glavni obravnavi zaslišane priče B. T., M. M., R. A., D. N., V. F., G. K., M. B., M. A., E. Š. in G. R. niso potrdile obsojenčevega zagovora oziroma njegovih trditev. Med kazenskim postopkom je sodišče vpogledalo v različne sodne in tožilske spise in ugotovilo, da v vseh postopkih, ki so se vodili zoper R. H., ni mogoče na ravni utemeljenega suma ugotoviti, da naj bi bil prav on naročnik napada na obsojenca. Osebe, ki jih je policija zaslišala in so v zvezi s tem napadom nakazovale na H., pa so hkrati tudi navajale, da le prenašajo tovrstna predhodna obsojenčeva navajanja, torej so posredovale informacije, ki so jih prejele od samega obsojenca. Slednji v svojem zagovoru ni omenil, da bi informacije pridobil od D. Č. ali N. Z., na podlagi katerih bi imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil v inkriminiranih izjavah. Nadalje je sodišče prve stopnje obrazložilo, da sta bila Č. in H. sprva v dobrih odnosih, obsojenec pa s Č. ni imel nikakršnih odnosov, poleg tega je prav Č. obsojencu očital, da ga je razžalil z izjavo, da naj bi bil Č. v združbi, ki je imela nalogo ubiti obsojenca, ter da je to vedel že en teden prej in to obsojencu tudi povedal, vendar je Č., ki je pojasnil, da je vse to laž, zasebno tožbo kasneje umaknil. Upoštevaje Č. izpovedbo v kazenskem postopku K 34/2006 z dne 6. 2. 2006, njegovo pisno izjavo z dne 20. 11. 2008 ter njegovo izpovedbo pred preiskovalnim sodnikom v zadevi Kpr 10/08 z dne 15. 2. 2010 je sodišče prve stopnje v zvezi s to pričo ugotovilo, da je Č., dokler je prijateljeval s H., govoril eno, zoper obsojenca je celo vložil zasebno tožbo zaradi razžalitve, po sporu s H. pa je Č. kar naenkrat začel govoriti proti njemu, pisal o raznih njegovih nezakonitih ravnanjih in govoril v prid obsojencu. Č. je tudi poskrbel, da je obsojenec prejel njegove pisne izjave. Zato sodišče prve stopnje ob tem, da je Č. očitno osebno vpleten in svoje izjave spreminja glede na trenutno razmerje do H., zaključuje, da izjave te priče v morebitnem ponovljenem postopku ne bi mogle omajati verodostojnosti izjav drugih, že zgoraj navedenih prič in s tem dokazne ocene sodišča. V zvezi s pričo N. Z., zunajzakonsko partnerko D. Č., sodišče prve stopnje ugotavlja, da ni objektivna priča, saj je v zgoraj navedenih izpovedbah govorila le o tem, kar je izvedela od svojega partnerja. V zadevi P 789/04 je pred Okrožnim sodiščem v Kopru 12. 4. 2010 izjavila, da se je o H. organizaciji napada na obsojenca govorilo po celem Portorožu, s Č. se je o tem tudi pogovarjala, vendar ni vedela točno kaj, zdelo pa se ji je logično, da je H. organiziral napad na obsojenca, saj sta bila takrat sprta. Pred Okrajnim sodiščem v Piranu v zadevi K 73/2005 pa je N. Z. 12. 10. 2009 izjavila, da ji je o napadu na obsojenca znano le to, kar je o tem slišala od svojega partnerja D. Č. ali pa iz debate zaposlenih v lokalu L., sama pa se v to debato ni vključevala. Sodišče prve stopnje je poleg neskladnosti v izpovedbah N. Z. ugotovilo še razhajanje z izpovedbo Č. z dne 12. 4. 2010, ko je povedal, da se z Z. o napadu nikdar ni direktno pogovarjal, v izjavi z dne 30. 11. 2008 pa je Č. pojasnil, da je to izjavo izročil odvetnici J. S., ki jo je posredovala policiji, Z. pa s to izjavo ni razpolagala. N. Z. pa je v zadevi K 73/2005 dne 12. 10. 2009 izpovedala, da je izjavo dobila od Č. odvetnice in jo po njegovem naročilu nesla obsojencu. Zato sodišče prve stopnje glede izpovedb N. Z., ki izpoveduje samo o tem, kar je izvedela od Č., in o tem, kar je izvedela iz govoric, zaključuje, da ta dokaz v morebitnem ponovljenem postopku ne bi v ničemer doprinesel k ugodnejši odločitvi za obsojenca.

10Do enakih zaključkov je prišlo tudi sodišče druge stopnje in s tem potrdilo pravilnost stališča sodišča prve stopnje. Drugostopenjsko sodišče je v izpodbijanem sklepu navedlo, da obsojenec od D. Č. in N. Z. ni dobil nikakršnih informacij, na podlagi katerih bi lahko utemeljeno verjel v resničnost inkriminiranih trditev, zaobseženih v točki I izreka pravnomočne sodbe, prav tako od njiju ni dobil informacij oziroma ni bila izdana nobena sodna odločba, ki bi utegnila kazati na to, da obsojenec trditev, navedenih v točkah II, III in IV pravnomočne sodbe, ni izrekel z namenom zaničevanja R. H. Zato obsojenec z izjavami D. Č. in N. Z., podanih v letih 2008, 2009 in 2010, ter sodbo Višjega sodišča v Kopru Cp 546/2009 z dne 10. 11. 2010 ne more dokazovati, da je imel ob storitvi kaznivih dejanj utemeljen razlog verjeti v resničnost izrečenega oziroma da z izrečenimi trditvami ni zasledoval zaničevanja zasebnega tožilca. Resničnost trditev iz točke I izreka bi obsojenec po petem odstavku 171. člena KZ lahko dokazoval le s pravnomočno sodno odločbo, z drugimi dokazi pa le, če pregon ali sojenje nista mogoča ali dovoljena. Takih okoliščin obsojenčev zagovornik niti ni zatrjeval niti niso razvidne iz podatkov v spisu, zato zagovornik s predlaganimi dokazi ne more uspeti.

11Po presoji Vrhovnega sodišča sta nižji sodišči logično obrazložili oceno, da predložena dokaza, na katera se sedaj sklicuje vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti, ne bi mogla povzročiti spremembe obsodilne sodbe v korist obsojenca. Pri tem sodišči v izpodbijanem pravnomočnem sklepu nista vsebinsko presojali predloženih dokazov niti nista kršili obsojenčeve pravice do obrambe. Sodišče prve stopnje je povzelo izjavo D. Č. in izpovedbo N. Z., ti izjavi medsebojno primerjalo, prav tako je opravilo primerjavo teh izjav z izpovedbami prič, ki so bile zaslišane v kazenskem postopku in na izpovedbah katerih temelji pravnomočna obsodilna sodba. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje, presoji katerega je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, zaključilo, da predlagana dokaza očitno nista taka, da bi bila na njuni podlagi obnova postopka dovoljena (prvi odstavek 413. člena ZKP). V vsebinsko presojo in ocenjevanje verodostojnosti D. Č. in N. Z. se sodišče prve stopnje ni spuščalo. Sodišče je predlagana dokaza ocenilo z vidika prvega odstavka 413. člena ZKP in svojo oceno obrazložilo, zato vložnikov očitek o kršitvi pravice do obrambe iz 29. člena Ustave oziroma 6. člena EKČP ni utemeljen. Očitno je, da vložnik zgolj ne sprejema presoje sodišč v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, zaradi česar pod videzom kršitve pravice do obrambe v resnici uveljavlja za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Nenazadnje vložnik celo sam v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da uveljavlja ta nedovoljeni razlog (zahteva, stran 3). Končno pa vložnik povsem neutemeljeno očita sodišču druge stopnje, da je spregledalo, da je sodišče prve stopnje njegovo zahtevo za obnovo postopka zavrnilo, ne pa zavrglo. Sodišče druge stopnje je obrazložilo, da bi sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da predlagana dokaza očitno nista taka, da bi se na njuni osnovi lahko dovolila obnova postopka, moralo zahtevo za obnovo postopka na podlagi prvega odstavka 413. člena ZKP zavreči. Čeprav sodišče prve stopnje tega ni storilo, temveč je zahtevo zavrnilo, sodišče druge stopnje v izrek prvostopenjskega sklepa ni posegalo, ker to ne bi vplivalo na drugačno rešitev zadeve z vidika dovolitve obnove postopka (sklep, stran 4, točka 9).

C.

12Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevane kršitve pravice do obrambe. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

13Po podatkih v pravnomočni sodbi je obsojenec zaposlen, prejema plačilo ter ima premoženje. Zato mu je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi z 98. a členom ZKP naložilo plačilo sodne takse.