VSK sodba Cpg 303/2012

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje glede odločitve o glavni stvari spremeni: v točki I/III v delu, v katerem je po skrajno podrejenem zahtevku odločeno o razveljavitvi sklepa 20. redne seje skupščine tožene stranke, z dne 22.3.2010, kot izhaja ta sklep iz 7. točke Notarskega zapisnika SV 1, in sicer se razveljavi sklep o sprejetju Družbene pogodbe družbe M. d.o.o., v delu, ki se nanaša na točko triinštiridesetič in na naslednje besedilo: „O predlogu družbenika za vračilo stvarnega vložka odloča skupščina družbe z navadno večino.“; v II. točki pa se glede stroškov prvostopnega pravdnega postopka spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti 522,15 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega roka dalje.

V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo: zavrne se tožbeni zahtevek, da je neobstojen, podrejeno ničen in skrajno podrejeno, da se razveljavi sklep 19. redne seje skupščine tožeče stranke, z dne 15.6.2009, kot izhaja iz 4. točke Notarskega zapisnika SV 1, o sprejetju spremenjene družbene pogodbe; da je neobstojen, ničen oz. skrajno podrejeno, da se razveljavi sklep 20. redne seje skupščine tožene stranke, z dne 22.3.2010, kot izhaja iz 3. točke Notarskega zapisnika SV 2, da se skupščina seznani z realizacijo sklepov 19. redne seje skupščine tožene stranke in se potrdi zapisnik te seje; da je neobstojen, ničen oz. skrajno podrejeno, da se razveljavi sklep 20. redne seje skupščine tožene stranke, z dne 22.3.2010, kot izhaja iz 7. točke Notarskega zapisnika SV 2, da skupščina sprejeme družbeno pogodbo in jo vizualno uredi, in da začne spremenjena pogodba veljati z 22.3.2010, ko preneha veljati do tedaj veljavna družbena pogodba (točka I). Poleg tega je sodišče odločilo še, da je dolžna tožeča stranka toženi stranki v 15. dneh povrniti 1.455,34 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožeča stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov. V pritožbi je navedla, da izpodbijana sodba nima razlogov, s čimer naj bi bila storjena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Sodišče po mnenju pritožnice svojih odločitev ni obrazložilo, ampak je iz Velikega komentarja Zakona o gospodarskih družbah skopiralo dele komentarjev z izsledki pravne teorije. Tako ni obrazložilo, zakaj ni mogoče skupščinskega sklepa izpodbijati zaradi morebitne zmotne predstave tožnice, zakaj se šteje, da če napovedi izpodbijanja ni v zapisniku, velja da ni bilo podano, kako se je tožeča stranka na skupščini seznanila s predlaganimi spremembami družbene pogodbe in zakaj sklepi, sprejeti na 19. in 20. redni skupščini ne nasprotujejo javnemu redu. Nadalje je navedla, da je predlagala zaslišanje osmih prič, sodišče pa je izvedlo le zaslišanje dveh prič, ostale pa zavrnilo. Sodišče tudi ni obrazložilo, zakaj je verjelo izpovedi priče K.K. in ne tožeči stranki. Tožeča stranka je v dokaz neverodostojnosti priče K. predložila v spis izpis e-maila iz marca 2010. Tudi to, da je postavila vprašanje na skupščini, kaže na to, da gradiva ni prejela. Nadalje je pritožba navedla, da je pomanjkljiva obrazložitev posledica vnaprejšnjega zaključka sodišča, ki ga je izrazilo tudi na naroku dne 30.5.2012, in s tem prejudiciralo svojo odločitev, kar pomeni, da ni mogoče govoriti o poštenem sojenju. Pritožba nadalje poudarja, da je določba petega odstavka 502. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1) kogentne narave, družbena pogodba torej ne sme zmanjšati pravic, ki jih ima izstopajoči družbenik. Sodišče pa je glede na odločitev očitno štelo, da je odločba dispozitivne narave. „Neskladje izpodbijanih sklepov s petim odstavkom 502. člena ZGD-1 ima za posledico ničnost na podlagi nezdružljivosti z bistvom gospodarske družbe, oz. je po svoji vsebini v nasprotju z določbami zakona, ki so sicer v javnem interesu po tretji alineji 390. člena ZGD-1, oz. na podlagi kršitve javnega reda po 5. alineji 390. člena ZGD-1“. Nadalje je pritožnica navedla stališča slovenske in nemške pravne teorije v zvezi s tem vprašanjem in primer nemške sodne prakse. Po mnenju pritožnice ne gre za navadno kogentno določbo, temveč tako, ki se nanaša na samo strukturo gospodarske družbe, saj gre za vprašanje družbeništva, vprašanje osnovnega kapitala družbe, ki ima ob izstopu družbenika za posledico tudi zmanjšanje osnovnega kapitala. Sodišče prve stopnje je spregledalo tudi pomen kršitve 42. člena Zakona o notariatu. S tem, ko notarka ni dala družbenikom na obeh skupščinah pravnih opozoril po navedenem zakonu, je bila tožeči stranki kršena pravica do obveščenosti s smiselno uporabo drugega odstavka 395. člena ZGD-1 v zvezi s 522. in 305. členom ZGD-1, s čimer je bil po mnenju pritožnice podan ničnostni razlog po drugi alineji 390. člena ZGD-1 v zvezi s 522. členom, prvim odstavkom 304. člena in drugim odstavkom 516. člena ZGD-1. Nadalje pritožba navaja, da je peti odstavek 502. člena ZGD-1 mogoče šteti tudi za del javnega reda. Pojem morale in javnega reda iz 4. alineje 390. člena ZGD-1 bi bilo potrebno razlagati bližje položaju d.o.o. Gre za pravni standard, katerega pomen se primarno razlaga v skladu z duhom in namenom ZGD-1, sekundarno pa z uporabo sorodnih zakonov. Pritožnica je citirala stavek iz pravne teorije, da je sklep skupščine v nasprotju z javnim redom takrat, ko je v nasprotju s predpisi, ki so obvezni za poslovanje družbe, kar je zlasti pomembno z vidika sankcioniranja kršitev statutarne avtonomije. Nični so tisti sklepi, ki so v nasprotju z bistvenim pojmovanjem položaja družbe in njenih družbenikov. Ob tem, da se pri opredelitvi javnega reda izhaja iz ZGD-1, bi bilo po stališču pritožnice treba poseg v kogentno določbo zakona, ki ureja družbo z omejeno odgovornostjo, vselej presojati z uporabo 4. alineje 390. člena ZGD-1 v zvezi s smiselno uporabo določb od 86. do 92. člena ali/in 39. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Pravno napačno je po mnenju pritožnice stališče prvostopnega sodišča, da se s spremembo 43. člena družbene pogodbe ni bistveno poseglo v vsebino to določbe. Določbe o glasovanju sicer ne vplivajo na strukturo družbe kot take, so pa temelj družbeniške ustave – družbene pogodbe. Peti odstavek 502. člena ZGD-1 ne omogoča, da skupščina glasuje o predlogu izstopajočega družbenika, da se mu vrne stvarni vložek, zato je tudi določba o potrebni večini nična, ker nasprotuje navedeni kogentni določbi, oz. je zanjo podan izpodbojni razlog po 1. točki prvega odstavka 395. člena ZGD-1. Pritožba je nadalje navedla, da je bila tožeči stranki odvzeta možnost dokazovati, da so bila v notarskem zapisu, ki je javna listina, navedena dejstva neresnično ugotovljena, ker se je sodišče postavilo na stališče, da se mu ni potrebno ukvarjati z resničnostjo trditve tožeče stranke, da njena napoved tožbe pod točko 3 na 20. redni skupščini ni bila zapisana v Notarski zapisnik. Takšno stališče ne zagotavlja varovanja manjšinskega družbenika pred morebitnimi zlorabami večinskega družbenika, ki ima po naravi stvari zaradi načela kapitalske večine odločilen vpliv na odločanje v družbi, s tem pa tudi na dogajanje na skupščini. V nemški sodni praksi je zastopano večinsko drugačno stališče od tistega, ki ga navaja Kocbek v Komentarju ZGD-1. Nemška pravna teorija pa dopušča tudi tako imenovano redukcijo napovedi izpodbijanja, kar je mogoče uporabiti tudi v obravnavanem primeru. Zato je pravno nevzdržno stališče sodišča prve stopnje, da je napoved izpodbijanja procesna predpostavka, in da če je ni v zapisniku, se šteje, da ni bila podana. Zaradi takega stališča sodišče tudi ni ugotavljalo dejanskega stanja. Na koncu pritožbe je pritožnik navedel še, da je potrebno pri presoji tožbenih zahtevkov izhajati iz določbe 522. člena ZGD-1, ki določa smiselno uporabo določb za izpodbijanje in ničnost v delniški družbi tudi za družbo z omejeno odgovornostjo. Pritožba je opozorila, da je uporaba te določbe in njena razlaga v konkretnem primeru bistvena, vendar pa je lahko ta določba tudi ustavno sporna, ker na njeni podlagi ni mogoče jasno ugotoviti, katere določbe se lahko uporabijo tudi za družbo z omejeno odgovornostjo. Po mnenju pritožnika je ustavno sporna tudi določba 397. člena ZGD-1, če se jo razlaga na takšen način, kot jo je sodišče v obravnavanem primeru. Zato je tožeča stranka pritožbenemu sodišču predlagala poleg začetka postopka presoje skladnosti z Ustavo 522. člena ZGD-1 tudi presojo skladnosti 397. člena in 396. člena ZGD-1.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo, predlagala njeno zavrnitev in uveljavljala povrnitev stroškov v zvezi z ugovorom.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je neutemeljen očitek, da naj izpodbijana sodba ne bi imela razlogov. Sodišče prve stopnje se je v zvezi z nekaterimi pravnimi vprašanji res sklicevalo na pravno teorijo (in jo tudi pravilno citiralo), kot je to storila kar na nekaj mestih tudi pritožnica v obravnavani pritožbi. Tako sklicevanje prvostopnega sodišča je mogoče razumeti le tako, da tudi sodišče sprejema stališča, kot so se oblikovala v pravni teoriji, in da so to tudi njeni pravni argumenti za določeno odločitev, nikakor pa ni mogoče zaradi tega sodbi očitati, da naj ne bi imela razlogov. V zvezi s konkretnimi očitki o tem, česa naj ne bi sodišče obrazložilo, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče poleg načelnega stališča, da pojmovno ni mogoče kot izpodbojni razlog uveljavljati napake volje družbenika (povzetega po pravni teoriji, ki pa je tudi po mnenju pritožbenega sodišča glede na specifičnosti skupščinskega sklepa kot korporacijskega pravnega posla, povsem pravilno), še ugotavljalo, ali ni bila morda tožeča stranka pri sprejemanju sklepa na 19. redni seji prevarana ali v zmoti (14. točka sodbe); razlogi v zvezi s posledicami nezapisa napovedi izpodbijanja v zapisnik skupščine so navedeni v 18. točke sodbe; ugotovitev sodišča o tem, kako se je tožeča stranka seznanila s predlaganimi spremembami družbene pogodbe, je zapisana v točki 14 sodbe; zakaj sklepi, sprejeti na 19. in 20. redni seji ne nasprotujejo javnemu redu, pa je sodišče obrazložilo v 15. točki izpodbijane sodbe.

Ni tudi res, da sodišče ni obrazložilo, zakaj je verjelo priči K.K. in ne zastopniku tožeče stranke, saj je opravilo dokazno oceno pričanja navedene priče in tudi jasno zapisalo, da je bila njena izpoved dosledna, kronološko skladna in prepričljiva. V zvezi z elektronskim sporočilom iz meseca marca 2010, ki naj bi izkazal neverodostojnost te priče, pa sodišče ugotavlja, da njena vsebina prej kaže na resničnost izpovedi zaslišane priče, kot nasprotno. Iz besedila, tega sporočila namreč izhaja, da je tožeča stranka prosila za dodatni izvod vabila in družbene pogodbe (A 13), kar pomeni, da je (v nasprotju z zatrjevanji tožeče stranke) en izvod že imela. Pritožba v tem delu torej ni utemeljena. Prav tako pa ne more biti utemeljena niti v delu, kjer ni določno navedla, kateri predlagani dokaz z zaslišanjem prič, ki ga sodišče ni izvedlo, bi privedel do drugačne odločitve v predmetni zadevi.

V zvezi z očitkom o nepoštenem postopku zaradi zapisa stavka na naroku dne 30.5.2012 (l. štev. 78), s čemer naj bi sodišče prejudiciralo svojo odločitev, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je takšno opozorilo sodišča o nekem zanj pravno pomembnem dejstvu, ki je dano na prvem naroku glavne obravnave (kot je bilo v tem primeru) lahko za stranki zgolj koristno, saj lahko v tej nakazani smeri še dopolnita svoje trditve ali dokazne predloge. Če pa ga je tožeča stranka ocenila, kot kršitev nepristranosti sodišča (kar bi iz vsebine stavka težko zaključili), pa bi to morala v skladu z 286.b členom ZPP uveljavljati že takoj na naroku, česar pa ni storila.

Odločitve prvostopne sodbe, da je neutemeljen primarno postavljeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev neobstojnih (pravilno: neobstoječih) sklepov 19. in 20. redne seje skupščine, pritožba ni grajala. Pri odločanju o utemeljenosti pritožbenih grajanj glede zavrnitve podrejenega tožbenega zahtevka, da so nični sklepi o sprejetju (spremenjene) družbene pogodbe, sprejeti (pod četrto točko) na skupščini dne 15.6.2009 in (pod tretjo ter sedmo točko) na skupščini dne 22. 3. 2010, pa je potrebno izhajati iz določbe 390. člena ZGD-1, ki se v skladu s 522. členom ZGD-1 smiselno uporablja tudi za družbe z omejeno odgovornostjo, kot je to tožena stranka. V navedeni določbi so taksativno navedeni razlogi, zaradi katerih je lahko sklep skupščine ničen. Tožeča stranka je ničnost skupščinskih sklepov v postopku na prvi stopnji utemeljevala na 4. alineji 390. člena ZGD-1, to je da so bili sklepi po svoji vsebini v nasprotju z moralo in javnim redom (l. št. 5 spisa). V zvezi s tem razlogom je po prepričanju pritožbenega sodišča prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da tožeča stranka razen trditve, da naj bi bili sprejeti sklepi po vsebini v nasprotju z moralo in javnim redom („oziroma s prisilnimi predpisi“, kar pa sploh ni ničnostni razlog) ni navedla ničesar, s čimer bi ta pravni standard zapolnila. Pa tudi sicer bi to trditveno dolžnost tožeča stranka težko izpolnila (tako kot je to poskušala s pritožbenim novotami, ko je navajala razloge, da je skupščinski sklep v nasprotju z javnim redom), saj vsebine obravnavanih sklepov ni mogoče uvrstiti med nemoralne ali med sklepe, ki bi nasprotovali javnemu redu. Pritožbena zatrjevanja, da so izpolnjeni pogoji za ničnost sklepov zaradi nezdružljivosti z bistvom gospodarske družbe (ničnostni razlog iz 3. alineje 390. člena ZGD-1) in zaradi kršitev iz 2. alineje 390. člena ZGD-1 (ker naj bi bile storjene kršitve 42. člena Zakona o notariatu), pa je tožeča stranka prvič uveljavljala šele v pritožbi in so zato (ne glede na pravno zmotno stališče, da bi se njen opisani dejanski stan lahko subsumiral z zgoraj navedenima zakonskima določbama) nedopustna.

Ali je narava določbe petega odstavka 502. člena ZGD-1 kogentna ali dispozitivna, je pomembno za presojanje skrajno podrejenega tožbenega zahtevka, ali sta skupščinska sklepa (sprejeta na skupščini dne 15.6.2009 in dne 22.3.2010), s katerima se je spreminjala družbena pogodba glede pravice izstopajočega družbenika, izpodbojna, saj je eden izmed (tudi tokrat taksativno navedenih) razlogov, da je sklep skupščine izpodbojen, če je v nasprotju z zakonom ali s statutom oz. v konkretnem primeru z družbeno pogodbo (1. točka prvega odstavka 395. člena ZGD-1). Sodišče sicer ne more pritrditi stališču pritožnika, da je določba petega odstavka 502. člena ZGD-1 kogentna določba, saj ne ureja razmerij med družbo in tretjimi, na primer z upniki družbe, kjer bi bil interes zakonodajalca, da z zakonom sam uredi to razmerje in s tem zavaruje tretje, ki vstopajo v poslovne odnose z gospodarsko družbo. Po oceni pritožbenega sodišča gre za določbo, ki ureja notranja razmerja med družbeniki, pri čemer je zakonska ureditev zgolj vodilo družbenikom za ureditev njihovih medsebojnih razmerij. Vendar pa navkljub temu ne gre prezreti, da je bila predmet obeh skupščinskih sklepov takšna sprememba družbene pogodbe, ki je (v zvezi s pravico izstopajočega družbenika) posegla v dotedanja razmerja med družbeniki. Tožeča stranka je utemeljeno zatrjevala, da se je s spremembo družbene pogodbe na skupščini dne 15.6.2009 in s kasnejšo dodatno spremembo na skupščini dne 22.3.2010 poseglo v razmerja med družbeniki, saj je do tedaj za družbenike tožene stranke veljala zakonska ureditev v zvezi z izbiro izstopajočega družbenika, ki je v družbo vložil stvarni vložek; po uveljavitvi izpodbijanih sklepov pa ne gre več za izbiro družbenika, ali bo zahteval stvarni vložek v naravi, ali pa izplačilo njegove vrednosti, ampak je s spremembo 43. točke družbene pogodbe prenesena odločitev o vračilu stvarnega vložka na (vse) družbenike, ki bi o tem odločali s sklepom in to z navadno večino. Takšna pravila, kot so bila vnesena v zvezi z vrnitvijo stvarnega vložka ob izstopu iz družbe z obravnavanima spremembama družbene pogodbe, bi lahko bila dogovorjena med družbeniki ob ustanavljanju družbe in na takšen način vnesena v družbeno pogodbo. S tem ne bi po mnenju pritožbenega sodišča prišlo do nobene kršitve zakonsko določenih pravil o ureditvi razmerij v družbi z omejeno odgovornostjo. Lahko bi se družbeniki tudi kasneje dogovorili za takšno ureditev, če bi med njimi bil konsenz, da želijo svoja razmerja urediti drugače od tistega, kot je to predvidel zakon. V primeru, ko tega konsenza ni, kot je bilo tudi v obravnavanem primeru, pa je potrebno takšno spremembo družbene pogodbe, ki poseže v dotedanje pravice manjšinskega delničarja, obravnavati tako, da se presoja skladnost spremembe družbene pogodbe z zakonom, torej s petim odstavkom 502. člena ZGD-1. Ob opravljeni takšni primerjavi pa je potrebno pritrditi pritožniku, da so sporne spremembe družbene pogodbe posegle v zakonsko določeno pravico izstopajočega upnika, da izbere ali izplačilo ocenjene vrednosti stvarnega vložka ali njegovo vrnitev v naravi.

Pritožba tožeče stranke je torej delno utemeljena, vendar zgolj v delu, ki se nanaša na spremembo družbene pogodbe, ki je bila sprejeta s sklepom pod 7. točko na skupščini dne 22.3.2010. Zaradi nepreglednega načina spreminjanja družbene pogodbe (na kar je pritožba tudi utemeljeno opozarjala) ni iz notarskega zapisnika jasno razvidno, katera določba družbene pogodbe se spreminja in kako se spreminja, ampak so bile vse spremembe že vnesene v čistopis družbene pogodbe in je skupščina odločala s sklepom v bistvu o čistopisu spremenjene pogodbe. Vendar je iz tožbenih navedb, ki se nanašajo na uveljavljanje izpodbojnosti tega skupščinskega sklepa, mogoče razbrati, da je tožeča stranka uveljavljala izpodbojnost le spremembe družbene pogodbe v točki 43, to je v delu, ki se nanaša na stavek „O predlogu družbenika za vračilo stvarnega vložka odločba (pravilno: odloča) skupščina z navadno večino.“ V tem delu je po mnenju pritožbenega sodišča pritožba utemeljeno izpodbijala odločitev prvostopnega sodišča, ki je se je postavilo na napačno stališče, da se ni s to določbo bistveno poseglo v siceršnjo vsebino 43 točke družbene pogodbe, ker jo je ocenjevalo zgolj z vidika kvoruma za spreminjanje družbene pogodbe (iz 516. člena ZGD-1). Po presoji pritožbenega sodišča pa je sporočilnost zgoraj citiranega stavka bistveno večja, saj postavi odločanje na skupščini o vračilu stvarnega vložka kot pravilo, medtem ko je v zadnjih spremembah družbene pogodbe (tudi izpodbijanih, a neuspešno, o čemer več v nadaljevanju) z dne 15. 6. 2009, bilo dopuščeno odločanje o tem vprašanju zgolj kot možnost. Za izpodbijanje tega sklepa oziroma njenega dela sta bila izpolnjena tudi oba zakonska pogoja iz 396. in 397. člena ZGD-1, kot je to pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu, torej zgolj za spremembo družbene pogodbe iz točke 43, kot je bila sprejeta s sklepom na skupščini 22.3.2010, ugotovilo, da je skupščinski sklep (iz točke 7 Notarskega zapisnika SV 2) izpodbojen in je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da jo je v tem delu spremenilo ter skupščinski sklep (v delu) razveljavilo (prvi odstavek 351. člena ZPP).

Ne more pa biti utemeljena pritožba v delu, ki se nanaša na izpodbijanje sklepa, sprejetega na skupščini dne 22.3.2010 pod 3. točko, saj ni mogoče pritrditi pritožbi, da bi bil v nasprotju z zakonom sklep, s katerim se ni oblikovala volja družbenikov o poslih družbe ali o korporacijskih vprašanjih, in ki ni ustvaril nobenih pravnih posledic, ter je ob jasni določbi 304. člena ZGD-1 o tem, kdo in kako potrjuje skupščinske sklepe, tudi povsem nepotreben. Zato je pravno tudi povsem irelevantno, ali je tožeča stranka ob sprejemanju tega sklepa napovedala njegovo izpodbijanje, ali ne.

Pritožba je neutemeljena tudi v delu, ki se nanaša na izpodbijanje sklepa, s katerim je skupščina tožene stranke dne 15.6.2009 spremenila družbeno pogodbo v točki 43, saj kot je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, je tožeča stranka izpodbojno tožbo za sklep te skupščine vložila po poteku enomesečnega roka iz 396. člena ZGD-1, česar pritožba tudi ne izpodbija.

Z zgoraj navedenimi razlogi za pretežno zavrnitev pritožbe, zaradi česar je sodišče delno potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, in za njeno delno ugoditev, zaradi česar je v ugodenem delu spremenilo sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek 351. člena ZPP), je pritožbeno sodišče odgovorilo na vse pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pravno pomembne pri presoji utemeljenosti pritožbe.

Odločba o stroških postopka na prvi stopnji temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je stroške postopka odmerilo glede na svojo odločitev, da je tožena stranka v celoti uspela s svojimi ugovori, in sicer jih je odmerilo na 1.455,34 EUR ter jih naložilo v povrnitev tožeči stranki. Tožeča stranka višine odmerjenih stroškov ni izpodbijala. Zato je pritožbeno sodišče ob upoštevanju odmerjene višine pravdnih stroškov tožene stranke v višini 1.455,34 EUR in glede na delni uspeh tožeče stranke v pravdi (drugi odstavek 154. člena ZPP), katerega je sodišče ocenilo na 33 % (upoštevajoč, da je tožeča stranka vtoževala neveljavnost treh skupščinskih sklepov, uspela pa je le z ugotovitvijo izpodbojnosti pri enem izmed njih) odločilo, da je dolžna tožeča stranka toženi stranki po pobotanju medsebojnih dolgovanih stroškov pravdnega postopka povrniti v 15 dneh 522,15 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega roka dalje. Do tega izračuna je pritožbeno sodišče prišlo tako, da je stroške tožeče stranke odmerilo na 1.372,50 EUR (za nagrado za postopek po tar. štev. 3100 v višini 703,30 EUR, za nagrado za narok po tar. štev. 3102 v višini 649,20 EUR in za materialne stroške po tar. štev. 6002 20,00 EUR), kar pomeni, da bi glede na zgoraj navedeni obseg njenega uspeha v pravdi bila upravičena do povrnitve 452,92 EUR, tožena stranka pa (prav tako glede na njen uspeh v pravdi) do 975,07 EUR (67 % od 1.455.34 EUR).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sodišče sprejelo na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP, pri čemer je upoštevalo, da je tožeča stranka s svojo pritožbo uspela le delno, odgovor tožene stranke na pritožbo pa vsebinsko tudi ni predstavljal relevantnega prispevka pri odločitvi sodišča o pritožbi.