VSRS Sodba in sklep II Ips 861/2009

Revizija glede podrejenega tožbenega zahtevka se zavrže.

Sicer se revizija zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je notarski zapis darilne pogodbe med zakoncema SV 26/05 z dne 20. 1. 2005 pravno neveljaven. Zavrnjen je bil tudi podrejeni zahtevek, da se omenjena darilna pogodba razveljavi in da je toženka dolžna tožniku izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo lahko pri nepremičninah v k. o. ..., navedenih v izreku sodbe, vknjižila lastninska pravica do ½ na Z. C.

2Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Zoper pravnomočno sodbo je tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava vložil revizijo. Predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da bi moralo sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje primarni zahtevek presojati tudi z vidika oderuštva. Dokazni postopek je pokazal, da je bil darovalec v hudi življenjski stiski, več let je trpel za hudo depresijo, patološko je bil odvisen od partnerice, saj je imel hud strah, da bi ostal sam. Intenzivnost teh pojavov se je v konkretnem primeru stopnjevala do najhujše možne posledice, to je smrti oz. samomora. Dejstvo, da je pokojni napravil samomor kaže na to, da je bila depresija hujša in da je bistveno bolj vplivala na bolnikovo vedenje, kot so menili nekateri zdravniki. Tudi priče so potrdile, da se je darovalec močno bal tega, da bi ostal sam. Darovalec je bil v trenutku sklepanja sporne darilne pogodbe v hudi stiski, ki se je odražala v depresiji in bolezenskem strahu pred samoto. Toženka je takšno stisko darovalca izkoristila. Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) v 119. členu ne govori, da bi se oderuštvo nanašalo izključno na vzajemne pravne posle. Očitna nesorazmernost je lahko podana tudi pri darilnih pogodbah. Nasprotna razlaga je po mnenju revidenta v nasprotju z namenom te zakonske norme, ki je usmerjena v cilj – preprečiti zlorabo stiske druge osebe zaradi izkoriščanja. Razlaga, da je od tega namena izločena darilna pogodba ni oprta na noben utemeljen razlog, ki bi dopuščal takšno neenako obravnavanje. Zakaj bi zakonodajalec darovalca postavljal v manj zaščiten položaj, kot na primer prodajalca pritožbeno sodišče ni pojasnilo. Ne gre namreč spregledati življenjskih primerov, ko tretja oseba drugega sicer ne prisili v sklenitev pogodbe, temveč zgolj spretno preko manipulacije labilno in sugestibilno osebo pripravi do tega, da zavestno sklene zanjo škodljivo pogodbo. Pri tem je treba izpostaviti, da je darilna pogodba kljub temu, da formalno ne vsebuje sodno izterljive zaveze, pogosto vendarle usmerjena v določeno moralno obligacijo s strani obdarjenca. Prav zaradi tega zakon tudi pozna možnost preklica. In prav takšna situacija je bila tudi v konkretnem primeru. Dokazni postopek je pokazal, da je bil pokojni zaradi patološkega strahu pred samoto in izgubo, pripravljen toženki podariti vse svoje premoženje. Dejansko je šlo za pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Ostale navedbe se nanašajo na podrejeni zahtevek.

4Revizija je bila v skladu s prvim odstavkom 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5Revizija glede podrejenega zahtevka ni dovoljena, glede primarnega zahtevka pa ni utemeljena.

6V skladu z drugim odstavkom 367. člena ZPP je revizija v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000 EUR. Kadar predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, pravica do revizije pa je odvisna od vrednosti spornega predmeta, mora tožnik po drugem odstavku 180. člena ZPP že v tožbi navesti tudi vrednost spornega predmeta. Če imajo zahtevki v tožbi različno podlago, se vrednost spornega predmeta določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP).

7Tožnik je v tožbi uveljavljala dva tožbena zahtevka v obliki eventuelne kumulacije. Primarno je zahteval ugotovitev neveljavnosti darilne pogodbe, kar je utemeljeval s trditvami, da darovalec v času sklepanja pogodbe ni imel sposobnosti razsojanja. Za primer, da bo primarni tožbeni zahtevek zavrnjen, je poleg glavnega zahtevka postavil še podrejeni tožbeni zahtevek za razveljavitev omenjene darilne pogodbe, ker naj bi jo darovalec sklenil pod vplivom nedopustne grožnje. Primarni in podrejeni tožbeni zahtevek se opirata na različno pravno in dejansko podlago (41. in 45. člen OZ), pri čemer pa je določena le ena vrednost spora, in sicer 80.000 EUR. V takšnem primeru je po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča(1) revizija dovoljena le glede primarnega, ne pa tudi glede podrejenega zahtevka. Vrhovno sodišče je zato na podlagi 377. člena ZPP revizijo v delu, ki se nanaša na podrejeni tožbeni zahtevek zavrglo.

8Revizijske navedbe, da bi moralo sodišče ničnost darilne pogodbe presojati tudi na temelju oderuštva (119. člen OZ), niso utemeljene. Oderuštvo je zaradi svoje vsebine in predpostavk omejeno samo na tiste dvostranske pogodbe, ki imajo naravo odplačnih pogodb.(2) (Konkretne) darilne pogodbe kot take ni mogoče opredeliti. Bistven objektivni element oderuštva je namreč nesorazmerje, to pa se mora opreti na neko primerljivost. Za sklep, da bi v primeru darilne pogodbe šlo dejansko za pogodbo o dosmrtnem preživljanju, pa v ugotovljen dejanskem stanju ni podlage. Ker revizije ni dovoljeno vložiti zaradi zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), so neupoštevne tiste revizijske trditve, ki ugotovljeno dejansko stanje izpodbijajo ali relativizirajo.

9Vrhovno sodišče je revizijo v dovoljenem delu zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

10Odločitev o zavrženju oziroma zavrnitvi revizije obsega tudi odločitev o zavrnitvi priglašenih stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS v zadevah II Ips 259/2005, II Ips 519/2005, II Ips 865/2006, II Ips 200/2007, II Ips 272/2007, II Ips 410/2007, II Ips 219/2008, II Ips 1034/2008, III Ips 98/2009, II Ips 611/2009 itd.

Op. št. (2): Juhart, M., Plavšak, N., Vrenčur, R., Obligacijsko pravo, splošni del, GV, Ljubljana 2009, str. 104, 105 in 433.