VSRS Sodba XI Ips 5961/2013-145

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kopru je zoper S. S. odredila pripor iz pripornega razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker obstaja utemeljen sum, da je obdolženka storila kaznivo dejanje pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe uradnega položaja po tretjem in petem odstavku 257. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivo dejanje pranja denarja po prvem, drugem in tretjem odstavku 245. člena KZ-1. Zoper sklep o odreditvi pripora je zagovornik vložil pritožbo, ki jo je senat Okrožnega sodišča v Kopru zavrnil kot neutemeljeno.

2Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev določb kazenskega postopka. Navaja, da je bil osumljenki obrazložen sklep o priporu vročen šele po šestih dneh; izpodbija obstoj begosumnosti pri osumljenki ter poudarja, da ji njeno slabo zdravstveno stanje ne omogoča, da bi zapustila Republiko Slovenijo; v zavodu, kjer je priprta, nima možnosti uporabe metod alternativnega zdravljenja. Zagovornik graja tudi odločbo sodišča o postavitvi izvedenca medicinske stroke in izraža svoje nestrinjanje z izvedenskim mnenjem. Vrhovnemu sodišču predlaga, da napadene sklepe kot nezakonite razveljavi in odredi takojšnjo izpustitev osumljenke.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da je zahteva neutemeljena. Na izvajanja vložnika v zvezi z nezakonitim vročanjem sklepa o odreditvi pripora je odgovoril že senat, ki je obravnaval pritožbo. Obdolženki niso bile kršene pravice, saj je njen zagovornik vložil pritožbo, ki jo je senat tudi vsebinsko obravnaval. Navedbe glede zdravstvenega stanja predstavljajo dejanske okoliščine, ki jih je sodišče že presodilo, z zahtevo za izredno omilitev kazni pa zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati.

4Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obdolženki in zagovorniku, ki se je o njem izjavil v vlogi z dne 1. 3. 2013.

B.

5V zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornik navaja, da je preiskovalna sodnica odredila pripor zoper osumljenko in ji vročila sklep brez obrazložitve in pravnega pouka. Obrazložitev sklepa je bila naslednji dan vročena po faksu zagovorniku in osumljenki (na faks v Zavod za prestajanje kazni zapora Ig), pisni odpravek sklepa pa je bil zagovorniku po pošti vročen šele 19. 2. 2013. ZKP vročanja po faksu ne predvideva, zato je tako vročanje po mnenju vložnika nezakonito. To naj bi izhajalo tudi iz obrazložitve sklepa senata, ki je pritožbo zagovornika štel za pravočasno. Osumljenki je bil obrazložen sklep o priporu vročen šele po šestih dneh, s čimer so bile po trditvah vložnika kršene določbe ZKP in osumljenkine z ustavo zajamčene pravice.

6Zagovornik nima prav, ko trdi, da je bil obrazložen pisni sklep o odreditvi pripora osumljenki vročen šele po šestih dneh. V skladu z drugim odstavkom 124. člena ZKP, ki določa, da se osebam, ki jim je vzeta prostost, opravi vročitev po upravi zavoda, v katerem so, je bil osumljenki obrazložen sklep o odreditvi pripora osebno preko uprave zavoda vročen 16. 2. 2013 (sobota), to je v roku oseminštirideset ur od takrat, ko je bila pripeljana k preiskovalnemu sodniku v petek, 15. 2. 2013 (tretji odstavek 202. člena ZKP). Pri tem je nepomembno, da je sodišče zavodu pisanje poslalo po faksu, saj način komunikacije med zavodom in sodiščem ne vpliva na obdolženkine pravice. Prav tako ni mogoče pritrditi zagovorniku, da ni prejel obrazloženega pisnega sklepa v roku iz tretjega odstavka 202. člena ZKP, ker vročanje po faksu ni zakonito.

7Z določbami o vročanju zakon predpisuje, na kakšen način mora biti pisanje vročeno strankam, da lahko nastopijo pravne posledice vročitve. Namen natančnih predpisov o tem sicer administrativno - tehničnem opravilu je, da se strankam omogoči uresničevanje njihovih pravic v postopku. Pri pisanjih, zoper katera so dovoljena pravna sredstva, vezana na rok, zakon podrobno predpisuje način osebnega vročanja z namenom, da je tako strankam kot sodišču (in drugim državnim organom) natančno in brez dvomov znan trenutek, ko naslovnik prejme pisanje, torej trenutek, od katerega teče rok za vložitev določenega pravnega sredstva. Bistvo določb o vročanju torej ni vročanje kot tako, temveč to, da stranke prejmejo sodno pisanje, zoper katerega lahko v zakonitem roku vložijo pravno sredstvo. Zato je v specifičnih situacijah tudi vročanje po faksu dopustno, če se stranke s tem strinjajo (takšno je tudi stališče senata v izpodbijanem sklepu) in če se ugotovi, da je naslovnik tako poslano sodno pisanje tudi dejansko prejel.

8Navedeno še zlasti velja v kazenskih zadevah, kjer je obdolženec v priporu. Pripor sme trajati najkrajši potrebni čas (drugi odstavek 200. člena ZKP), kar so dolžni spoštovati vsi, ki sodelujejo v postopku, tudi zagovorniki, saj je čim krajše trajanje pripora zagotovo največji interes obdolženca. V skladu s tem načelom so v postopku o priporu za vložitev pravnega sredstva predpisani zelo kratki (urni) roki, z namenom, da se čim prej opravi preizkus utemeljenosti odreditve pripora oziroma da je o tem vprašanju kar se da hitro pravnomočno odločeno. Z istim namenom zakon sodišča in druge državne organe zavezuje, da v teh kazenskih zadevah postopajo posebej hitro (drugi odstavek 200. člena ZKP). Roki, ki zavezujejo sodišče k posebno hitremu postopanju, so tako imenovani instrukcijski roki. Sodišče mora storiti vse, kar je v njegovi moči in kar je potrebno, da s spoštovanjem predpisanih rokov omogoči strankam postopka učinkovito uveljavljanje njihovih pravic. Dolžnost posebno hitrega postopanja je natančneje opredeljena v posameznih določbah zakona, med drugim tudi v tretjem odstavku 202. člena ZKP, ki sodišče oziroma preiskovalnega sodnika zavezuje, da v oseminštiridesetih urah, odkar je k njemu pripeljan osumljenec, le-tega zasliši, opravi narok o priporu (204. a člen ZKP) ter izdela in strankam (osumljencu in zagovorniku) vroči pisni obrazložen sklep o priporu. Le na ta način je osumljencu omogočena hitra in učinkovita obramba oziroma mu je zagotovljena pravica do učinkovite pritožbe zoper sklep o odreditvi pripora.

9Kadar sodišče naredi vse, kar je v njegovi moči, pa sklepa znotraj navedenega roka ni mogoče vročiti iz objektivnih razlogov ali celo zaradi nevestnega ravnanja zagovornika (malomarno delo ali zavestno izmikanje), sodišču ne moremo očitati kršitve določb kazenskega postopka. V konkretnem primeru je preiskovalna sodnica storila vse, kar je objektivno mogoče, da bi znotraj predpisanega roka pisni odpravek sklepa z obrazložitvijo vročila osumljenki in njenemu zagovorniku. S tem namenom se je z zagovornikom po odreditvi pripora 15. 2. 2013 dogovorila, da mu pisni sklep, ki bo predvidoma izdelan naslednji dan, pošlje po faksu ob predhodnem sporočilu po telefonu, s čimer se je zagovornik strinjal. Ko je bil 16. 2. 2013 sklep z obrazložitvijo izdelan, je sodnica odvetniku po telefonu sporočila, da bo poslala sklep o priporu. Odvetnik je odgovoril, da je že vložil pritožbo. Sodnica mu je pojasnila, da bo kot čas vročitve sklepa štela uro prejema faksa, in da ima pravico v roku 24 ur po vročitvi še vložiti pritožbo. Brez dvomov je razumela, da se s takim načinom vročitve odvetnik strinja. V izogib vsakršnim dvomom je sodnica kasneje ponovno poklicala odvetnika, ki ji je povedal, da je sklep po faksu prejel, vendar to ni pravilni način vročanja, saj se vroča po pošti. Sodnica je zato 18. 2. 2013 (ponedeljek) z nujno priporočeno pošto odvetniku poslala sklep, ki ga je prejel 19. 2. 2013 (torek). Njegovo drugo pritožbo je sodišče štelo za pravočasno, čeprav je zagovornik pisni sklep prejel že 16. 2. 2013. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da v tem postopku sodišče ne le da ni kršilo določb kazenskega postopka, temveč je storilo še več kot je bilo dolžno, da bi bila osumljenki zagotovljena možnost učinkovite pritožbe.

10Zagovornik nadalje izpodbija obstoj pripornega razloga begosumnosti s trditvijo, da v okoliščinah, ki jih navaja izpodbijani sklep, ni subjektivnega elementa, ker ni z ničemer izkazana voljnost obdolženkinega ravnanja v smeri begosumnosti. S takimi izvajanji zagovornik ne more uspeti, saj izpodbijani sklep vsebuje konkretne razloge, na podlagi katerih je sodišče zaključilo, da obstaja nevarnost, da bi se obdolženka s pobegom iz Republike Slovenije izognila kazenskemu postopku. Za obstoj tega pripornega razloga ni treba, da bi osumljenka že začela delovati v smeri pobega (ali celo že pobegnila), kot v zahtevi nakazuje zagovornik, temveč zadošča, da določene okoliščine kažejo na nevarnost, da bi obdolženka pobegnila.

11V zvezi z navedbami glede zdravstvenega stanja obdolženke je najprej treba pojasniti, da je sodišče ob odreditvi pripora, zakonitost katere se preizkuša s tem izrednim pravnim sredstvom, presodilo dejstva, ki so bila takrat znana, in odločilo, da so izpolnjeni zakonski pogoji za odreditev pripora. Hkrati je sklenilo, da bo odredilo izvedenca medicinske stroke, ki bo pojasnil, ali obdolženkino zdravstveno stanje dopušča pripor. Z zahtevo za varstvo zakonitosti se lahko izpodbija zgolj sklep o odreditvi pripora (četrti v zvezi s prvim odstavkom 420. člena ZKP), ne morejo pa biti predmet tega izrednega pravnega sredstva druge odločbe sodišča. To pomeni, da zagovornik ne more uspešno napadati odredbe o postavitvi izvedenca, niti njegovega izvedenskega mnenja, zato Vrhovno sodišče zahteve za varstvo zakonitosti v tem delu ni obravnavalo. S trditvami, da sodišče ni ugotovilo in upoštevalo dejstev, zaradi katerih pripor zoper osumljenko ni dopusten, pa zagovornik uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljen razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva (drugi odstavek 420. člena ZKP).

12Ker ni ugotovilo kršitev, na katere se sklicuje zahteva, ki je delno vložena iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornika obdolžene S. S. zavrnilo (425. člen ZKP).

13Če bo za obdolženko nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.