UPRS sodba I U 916/2010

Tožba se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničin predlog za napredovanje v naziv samostojna svetovalka in odločila, da v postopku ni bilo stroškov. V obrazložitvi navaja, da je tožnica univerzitetna diplomirana socialna delavka, ki je zaposlena v firmi A., poslovne storitve, B.B. s.p., vložila predlog za napredovanje v naziv samostojna svetovalka pri komisiji za podelitev nazivov strokovnim delavcem in strokovnim sodelavcem na področju socialnega varstva. Zakon o socialnem varstvu (ZSV, Uradni list RS, št. 3/07 - upb in nadaljnji) v 69. členu določa, da socialno varstvene storitve opravljajo strokovni delavci in strokovni sodelavci, in ti v skladu s 74. členom ZSV lahko napredujejo v nazive. V skladu s tretjim odstavkom 41 b. člena ZSV storitve socialnega varstva izven mreže javne službe lahko opravljajo pravne in fizične osebe, ki pridobijo dovoljenje za delo, ki ga daje in odvzame ministrstvo, pristojno za socialno varstvo. Iz priloženih dokazil je tožena stranka ugotovila, da tožnica v okviru zaposlitve opravlja dela in naloge tolmačenja v slovenski znakovni jezik in obratno osebam z gluhoto, svetuje mladostnikom in staršem v okviru dela šolske svetovalne delavke v Šolskem centru za C. ter izvaja preventivne programe in organizira strokovna srečanja na socialnovarstvenem področju. Tožnica pa ni vpisana v register zasebnikov in pravnih oseb, ki opravljajo socialno varstveno storitev, ki ga vodi Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (v nadaljevanju MDDSZ) v skladu s Pravilnikom o opravljanju socialno varstvenih storitev na podlagi dovoljenja za delo in vpisa v register (Uradni list RS, št. 3/2006). Ker tožnica ni pridobila dovoljenja za delo, komisija njenega dela ni štela za opravljanje socialno varstvene storitve oziroma za opravljanje dejavnosti socialnega varstva v skladu z ZSV. Glede na navedeno tožnica tudi ne more napredovati na podlagi 74. člena ZSV in v skladu s Pravilnikom o napredovanju strokovnih delavcev in strokovnih sodelavcev na področju socialnega varstva v nazive (Pravilnik, Uradni list RS, št. 107/00, 31/01 in 88/01).

Tožnica vlaga tožbo, ker meni, da dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, kar je povezano z napačno in pravno zmotno odločitvijo tožene stranke o predlogu tožnice. Zaposlena je na delovnem mestu socialna delavka II in kot univerzitetna diplomirana socialna delavka je, ob uveljavitvi aneksa h Kolektivni pogodbi zdravstva in socialnega varstva, razvrščena v 34. plačilni razred. Od 1. 11. 2002 je redno zaposlena na področju socialnega varstva in od takrat dalje ni napredovala, čeprav izpolnjuje pogoje za napredovanje po 7. in 17. členu Pravilnika o napredovanju delavcev v organizaciji A. Dne 5. 6. 2002 ji je bil podeljen strokovni naslov diplomirana socialna delavka. Iz potrdila tožene stranke št. 25301-00104/03 z dne 22. 1. 2004 izhaja, da je kot diplomirana socialna delavka, pred izpitno komisijo MDDSZ dne 22. 1. 2004 opravila strokovni izpit, predpisan za strokovne delavce in strokovne sodelavce na področju socialnega varstva. MDDSZ jo je z odločbo z dne 25. 5. 2005 opr. št. 11601-69/2005/30 vpisal v register tolmačev za slovenski znakovni jezik. Vpis v navedeni register je opravljen na podlagi priloženega certifikata o nacionalni poklicni kvalifikaciji, da je tožnica usposobljena za tolmača slovenskega znakovnega jezika z dne 15. 12. 2004, ki ga je izdala Republika Slovenija, Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik. Meni, da je pravno zmotno sklicevanje tožene stranke na določbe 69., 74. in 41.b člena ZSV. Iz vseh predloženih potrdil, referenc in drugega dokaznega gradiva izhaja, da njeno delo sodi v sklop opravljanja socialno varstvenih storitev v smislu pododdelka 6. in 69. člena ZSV, ki natančno opredeljuje pogoje za pridobitev statusa strokovnega delavca. Tožena stranka se izogne razlagi 3. odstavka, 69. člena, ki določa, da so strokovni delavci tudi delavci, ki so končali višjo ali visoko šolo psihološke, pedagoške, zdravstvene smeri in celo teološke smeri ter imajo eno leto delovnih izkušenj na področju socialnega varstva. Ta zakonska določba osebe navedenega profila uvršča v skupino delavcev, ki opravljajo socialno varstvene storitve, tožnica pa naj bi, po stališču tožene stranke, bila izvzeta iz navedene skupine, čeprav je dokazano, da že več kot 5 let opravlja socialno varstvene storitve. Delo tožnice, ki je, kot redno zaposlena na področju socialnega varstva že od 1. 11. 2002 in dela kot tolmač v slovenski znakovni jezik in obratno, poleg izključno opravljanja socialno varstvenih storitev, kar poudarja tudi tožena stranka v 3. odstavku obrazložitve izpodbijane odločbe, njeno delo s prizadeto populacijo nedvomno vsebuje tudi elemente iz področja psihologije, pedagogike. Dokazno gradivo potrjuje, da tožnica za napredovanje v naziv samostojne svetovalke izpolnjuje pogoje 74., 69. in 41.b člena ZSV. Po 1. odstavku 41. b člena ZSV storitve socialnega varstva lahko opravljajo pravne ali fizične osebe, če izpolnjujejo pogoje, določene s citiranim zakonom in s predpisi, izdanimi na njegovi podlagi. Tožnica poleg strokovnih pogojev izpolnjuje tudi formalne pogoje, saj je po odločbi MDDSZ vpisana v ustrezni register s certifikatom z dne 25. 5. 2005. Sodišču predlaga, da na podlagi izvedenih dokazov izpodbijano odločbo tožene stranke z dne 7. 6. 2010 spremeni in tožeči stranki prizna pravico napredovanja v naziv samostojna svetovalka, oziroma podredno, da izpodbijano odločbo tožene stranke z dne 7. 6. 2020 odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločitev, ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka tožeče stranke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne od poteka paricijskega roka dalje, do plačila, v 15-ih dneh, pod izvršbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka citira določbe 74. in 41.b člena ZSV in dodaja, da je na podlagi vpogleda v register zasebnikov in pravnih oseb, ki opravljajo socialno varstveno storitev, ki ga vodi MDDSZ, komisija ugotovila, da tožeča stranka kot zasebnik ni vpisana v omenjeni register. Glede na navedeno del in nalog, ki jih tožeča stranka kot zasebnik izvaja izven mreže javne službe, ne more šteti kot opravljanje socialno varstvenih storitev v skladu z ZSV. V postopku pridobitve dovoljenja za delo namreč ministrstvo v skladu s 66. členom ZSV ugotavlja, ali zasebnik izpolnjuje pogoje za opravljanje socialno varstvene storitve. Glede na navedeno tožeča stranka tudi ne more napredovati po postopku, ki ga ZSV odloča za delavce, ki opravljajo socialno varstvene storitve (6. točka IV. poglavja zakona), torej na podlagi 74. člena ZSV v skladu s Pravilnikom. Predlaga, da se tožba tožeče stranke kot neutemeljena zavrne.

V pripravljalni vlogi tožeča stranka prereka vse navedbe tožene stranke in dodaja, da tožena stranka restriktivno in zgolj iz formalno-pravnega aspekta ocenjuje, kaj zajema področje opravljanja socialno-varstvenih storitev po ZSV. Iztrgano iz celotnega konteksta citiranega zakona se tožena stranka omejuje le na člene 74., 41b., 66. ZSV in na Pravilnik. Socialno varstvene storitve po navedenem zakonu ne predstavljajo zgolj le denarno pomoč prizadetim osebam. Citira 11., 12., 14. in 15. člen ZSV. Tožnico, kot visoko izobraženega socialnega delavca, in glede na njeno delo, je potrebno vrednotiti in ocenjevati v kontekstu citiranih zakonskih določb, ter ne le iz formalno pravne razlage čl. 74. in 41b. citiranega zakona. Tožnica meni, da v celoti izpolnjuje pogoje, ki jih določa 74. člen ZSV. Z odločbo MDDSZ je tudi vpisana v ustrezni register navedenega ministrstva. Da tožničino delo sodi v področje opravljanja socialno varstvenih storitev, potrjuje tudi Zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika (ZUSZJ), ki je v uporabi od 29. 11. 2002 (Uradni list RS, št. 96/02). Vse navedeno potrjuje trditev tožnice, da njeno delo sodi v področje socialno varstvenih storitev in je njen zahtevek potrebno z logično in teleološko razlago obravnavati v kontekstu navedenih zakonskih določb, ter ne iztrgano iz konteksta citiranih zakonskih določb in zgolj s formalno-pravnega vidika, kot je to opravila tožena stranka v izpodbijani odločbi in to sedaj ponavlja v odgovoru na tožbo.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožena stranka pri presoji izpolnjevanja pogojev za napredovanje po 74. členu ZSV pravilno uporabila in razlagala določbe ZSV.

ZSV ureja opravljanje dejavnosti socialnega varstva v IV. poglavju (členi 41a. - 75.). V okviru tega poglavja so najprej vsebovane skupne določbe, ki se nanašajo na celotno poglavje, nato pa so v posameznih podpoglavjih obravnavana specifična vprašanja in področja, ki jih je zakonodajalec želel urediti v okviru tega poglavja. ZSV tako v skupnih določbah tega poglavja določa, da lahko storitve socialnega varstva opravljajo pravne in fizične osebe, če izpolnjujejo pogoje, določene s tem zakonom, in s predpisi, izdanimi na njegovi podlagi (1. odstavek 41b. člena ZSV). Hkrati pa ZSV v 3. odstavku 41b. člena določa, da storitve socialnega varstva izven mreže javne službe opravljajo pravne in fizične osebe, ki pridobijo dovoljenje za delo, ki ga daje in odvzame ministrstvo, pristojno za socialno varstvo. Zakonodajalec je tako v skupnih določbah poglavja določil pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da se za pravno ali fizično osebo, ki opravlja storitve socialnega varstva izven javne mreže, lahko uporabijo določbe tega poglavja ZSV in posledično njegova podpoglavja (tudi 6. podpoglavje „Delavci, ki opravljajo socialno varstvene storitve“ - členi 69. - 75.). Poseben postopek izdaje dovoljenja za delo in vpis v register zasebnikov in pravnih oseb, ki opravljajo socialno varstvene storitve ureja Pravilnik o opravljanju socialno varstvenih storitev na podlagi dovoljenja za delo in vpisa v register (Uradni list RS, št. 3/06).

Pravico strokovnih delavcev in strokovnih sodelavcev do napredovanja po ZSV določa 74. člen. Pri tem je treba upoštevati, da gre za člen iz podpoglavja, za uporabo katerega morajo biti izpolnjeni predpogoji določeni v skupnih določbah tega poglavja. To pomeni, da lahko po določbi 74. člena ZSV napredujejo tudi delavci, ki opravljajo storitve socialnega varstva izven mreže javne službe, pod pogojem, da so zaposleni v pravni osebi, ki je pridobila dovoljenje za delo MDDSZ, ali pa da kot fizične osebe pridobijo dovoljenje za delo MDDSZ. V predmetni zadevi pa je tožena stranka ugotovila, da tožeča stranka takšnega dovoljena nima in da ni vpisana v register zasebnikov in pravnih oseb, ki opravljajo socialno varstvene storitve in iz tega razloga pravilno zavrnila tožničin predlog za napredovanje po ZSV. Tem ugotovitvam tožeča stranka v tožbi niti ne ugovarja. Navaja le, da je na podlagi odločbe MDDSZ vpisana v register tolmačev za slovenski znakovni jezik. Glede tega tožbenega ugovora sodišče poudarja, da predstavlja register tolmačev za znakovni jezik poseben register, v katerega se vpis izvede na podlagi podlagi drugega zakona (in ne ZSV in na njem temelječega Pravilnika o opravljanju socialno varstvenih storitev na podlagi dovoljenja za delo in vpisa v register, ki sta podlaga za vpis v register zasebnikov in pravnih oseb, ki opravljajo socialno varstvene storitve), kajti odločbe o vpisu v register tolmačev za znakovni jezik izda na podlagi Zakona o uporabi slovenskega znakovnega jezika (ZUSZJ, Uradni list RS, št. 96/02) ministrstvo, pristojno za invalidsko varstvo (2. odstavek 6. člena ZUSZJ). To pa pomeni, da ne gre za odločbo, ki bi bila enaka dovoljenju za delo iz 41b. člena ZSV.

Obenem sodišče opozarja, da tožena stranka v izpodbijani odločbi ne trdi, da tožničino delo ne sodi med socialno varstvene storitve, kar je v sami tožbi ugotovila tudi tožeča stranka, temveč le ugotavlja, da se socialno varstvene storitve, ki jih opravlja tožeča stranka, ne opravljajo v skladu z ZSV, zato posledično tožnica ne more napredovati na podlagi določb ZSV. To pa ne pomeni, da ne more napredovati na podlagi določb kakšnega drugega zakona.

Glede na navedeno je odločitev tožene stranke pravilna, zato je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list SR št. 105/06 in nadaljnji) zavrnilo.

Tožnica v tožbi predlaga, da sodišče opravi glavno obravnavo in samo odloči o zadevi. Tožnica v konkretnem primeru ni navedla, kako bi njeno zaslišanje lahko vplivalo na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev. Ker pa dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega upravnega akta, med strankama niti ni sporno, hkrati pa tožeča stranka ni obrazloženo predlagala izvedbe dokazov, na podlagi katerih bi sodišče lahko prišlo do drugačnih ugotovitev, je sodišče postopalo v skladu z 1. odstavkom 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) in ni opravilo glavne obravnave ter je odločilo na seji senata.