41.b člen ZSV

Ureditev na področju zdravstvenega varstva poudarja različen pravni položaj v mreži izvajalcev javne zdravstvene službe, ki se financira iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, katerega nosilec je toženka in v katero so vključeni javni izvajalci in zasebniki s koncesijo, na drugi strani pa pravni režim zasebne zdravstvene službe, v katero osebe vstopajo kot samoplačniki. Enako velja tudi v tem primeru, saj kljub pravici do nege v socialnovarstvenih zavodih (kot pravici iz obveznega zavarovanja) toženka ni dolžna povrniti stroškov zdravstvene nege tudi v primeru, če to nego zagotavlja institucionalni zavod, ki ima sicer dovoljenje za dejavnost (torej tudi za dejavnost nege), nima pa koncesije za opravljanje te dejavnosti niti ustrezne pogodbe. Zato pri tej presoji ni odločilno samo to, ali je pravica do nege določena kot pravica do obveznega zdravstvenega zavarovanja, temveč tudi kdo jo izvaja – izvajalec v javni ali zasebni mreži. Stroške izvedbe krije toženka le za izvajalce v javni mreži, kamor se uvrščajo tudi zasebniki s koncesijo in sklenjeno pogodbo s toženko. Tožniki, ki so sprejeli nastanitev v zavodu, ki ni imel koncesije (bili so tudi seznanjeni s pogoji na

V dosedanji sodni praksi so sodišča poudarjala, da mora problem prezasedenosti zavodov reševati izvršilna veja oblasti, ki je sodiščem v teh okoliščinah prepustila odločitev, da med prezasedenimi varovanimi oddelki zavodov izberejo tistega, ki bo nasprotnemu udeležencu zagotovil ustrezno namestitev, varstvo in terapevtsko obravnavo. Novejša sodna praksa VSRS poudarja pomen spoštovanja človekovih pravic, ki so resno ogrožene in kršene, če se osebe, ki potrebujejo institucionalno varstvo, namešča v polno zasedene ali prezasedene zavode. Da bi varstvo odraslih oseb z motnjami v duševnem zdravju lahko izvajali le posebni socialno varstveni zavodi, v katerih so varovani oddelki namenjeni prav takšnim osebam, ZDZdr izrecno ne določa.

Tožnica je izkazala, da pretežni del svojih dohodkov pridobiva iz naslova oziroma v zvezi s podeljeno koncesijo za opravljanje javne službe pomoči družini na domu. Izvršitev izpodbijane odločbe – odvzem koncesije tožnici tako predstavlja izgubo posla in posledično prenehanje opravljanja dejavnosti. Navedeno predstavlja težko popravljivo škodo v smislu določbe drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Za odločitev o zahtevi za izdajo začasne odredbe ni relevantno vprašanje utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Po stališču Ustavnega sodišča RS z javnim razpisom ni mogoče določati pogojev za opravljanje dejavnosti, ki niso določeni s koncesijskim aktom, niti ni mogoče pogojev, ki so s tem aktom določeni, natančneje opredeljevati. Javni razpis namreč ni predpis in z njim ni mogoče določati splošnih in abstraktnih pravnih norm.

Oprostitev pri plačilu socialno varstvene storitve, v konkretnem primeru institucionalnega varstva, je mogoča ob pogojih, ki jih določata ZSV in Uredba o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev. V predmetni zadevi dejansko stanje glede obstoja oziroma neobstoja relevantnih pogojev ni bilo zadostno ugotovljeno, zato je bilo treba tožbi ugoditi.

Zakonodajalec je v skupnih določbah IV. poglavja ZSV določil pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da se za pravno ali fizično osebo, ki opravlja storitve socialnega varstva izven javne mreže, lahko uporabijo določbe tega poglavja ZSV in posledično njegova podpoglavja. Po določbi 74. člena ZSV lahko napredujejo tudi delavci, ki opravljajo storitve socialnega varstva izven mreže javne službe, pod pogojem, da so zaposleni v pravni osebi, ki je pridobila dovoljenje za delo MDDSZ, ali pa da kot fizične osebe pridobijo dovoljenje za delo MDDSZ. V predmetni zadevi je tožena stranka ugotovila, da tožeča stranka takšnega dovoljenja nima in da ni vpisana v register zasebnikov in pravnih oseb, ki opravljajo socialno varstvene storitve in iz tega razloga pravilno zavrnila tožničin predlog za napredovanje po ZSV.

Rejnik se v smislu določil ZSDP šteje za drugo osebo in ne za starša otroka, ki ga ima v reji. Če je do posamezne pravice iz naslova zavarovanja za starševsko varstvo ali pravice do družinskega prejemka upravičena tudi druga oseba, je v ZSDP to izrecno določeno v okviru ureditve posamezne od teh pravic. Dodatka za veliko družino druga oseba (rejnik) ne more uveljavljati, saj ta dodatek glede na izrecno zakonsko določilo pripada le enemu od staršev, če so starši in otroci državljani Republike Slovenije in imajo skupno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, oziroma enemu od otrok, kadar trije ali več otrok iz iste družine živi brez staršev. V ZZZDR rejniški družini ni priznan status družine v smislu 2. člena tega zakona.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe ni navedena ne dejanska ne pravna podlaga glede tega, katerega predpisanega pogoja tožeča stranka ne izpolnjuje oziroma glede tega, kateri so pogoji za vpis v register pravnih in fizičnih oseb (izvajalcev), torej ni razlogov in pravne podlage za odločitev v izpodbijanem delu 3. točke izreka odločbe tožene stranke.