UPRS sodba I U 592/2010

Tožba se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ zavrnil predlog tožnika za odlog izvršitve vpisa kazni prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja v evidenco Ministrstva za notranje zadeve na obvestilo Upravne enote Ljubljana, št. 218-3471/2009-2 z dne 23. 9. 2009. Svojo odločitev utemeljuje na podlagi 3. odstavka 293. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji). V obrazložitvi prvostopni organ ugotavlja, da je dne 26. 8. 2009 prejel v izvršitev sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 3. 7. 2009, ki je postal pravnomočen 23. 7. 2009 in izvršljiv 17. 9. 2009 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. EPVDp 204/2009-9014 z dne 23. 7. 2009 zoper A.A., sedaj tožnika, kateremu je izrečena stranska kazen prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja zaradi prekrška, storjenega z motornim vozilom B kategorije. Dalje v obrazložitvi navaja, da je s pozivom dne 23. 9. 2009 upravni organ prve stopnje tožnika obvestil, da so podatki o sankciji prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja na podlagi 139. in 124. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1, Uradni list RS, št. 22/2000 in nadaljnji), vpisani v evidenci izdanih vozniških dovoljenj, ki jo vodi Ministrstvo za notranje zadeve. Tožnik je po svojem pooblaščencu dne 1. 10. 2009 vložil predlog za odlog izvršbe z utemeljitvijo, da je Okrajnemu sodišču v Ljubljani poslal predlog za odložitev izvršitve sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, o čemer sodišče še ni odločilo, zato predlaga, da upravni organ počaka z realizacijo izvršitve sankcije vsaj do odločitve sodišča. Po pozivu za dopolnitev vloge v smislu določil 293. člena ZUP je prvostopni organ dne 15. 10. 2009 prejel dopis, v katerem tožnik po pooblaščencu zahteva izdajo odločbe. Na poziv prvostopnega organa je Okrajno sodišče v Ljubljani dne 22. 10. 2009 prvostopni organ obvestilo, da svoje odredbe ne bo spremenilo. Hkrati pa je sodišče prvostopni organ obvestilo, da je tožnikov zagovornik Vrhovnemu državnemu tožilstvu podal pobudo za vložitev izrednega pravnega sredstva – zahteve za varstvo zakonitosti, vendar vrhovni državni tožilec po vpogledu sodnega spisa zahteve za varstvo zakonitosti ni vložil, o čemer je obvestil z dopisom z dne 16. 9. 2009 tudi Okrajno sodišče v Ljubljani. Prvostopni organ zaključuje, da tožnik s pobudo za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti ni uspel, zato za izvršitev pravnomočnega in izvršljivega sodnega sklepa ni nobene ovire. Zato je prvostopni organ zavrnil zahtevo tožnika na podlagi 3. odstavka 293. člena ZUP.

Tožena stranka je na podlagi 248. člena ZUP kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper navedeno prvostopno odločbo. V svoji obrazložitvi ugotavlja, da je prvostopni organ v obravnavani zadevi postopal po določbah 139. in 124. člena ZIKS-1, ki ga pooblašča za vpis podatkov o izrečeni sankciji prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja v evidenco izdanih vozniških dovoljenj. V skladu z odredbo Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. EPVD 262/2009-2432 z dne 20. 8. 2009 je prvostopni organ zavezan, da pri imetniku vozniškega dovoljenja A.A. (sedaj tožniku) v evidenco izdanih vozniških dovoljenj vpiše prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja po sklepu z dne 3. 7. 2009 opr. št. EPVD 262/2009, pravnomočnem dne 23. 7. 2009 in izvršljivem dne 17. 9. 2009. Prvostopni organ je zato po prejemu predloga tožnika za odlog izvršitve sankcije pri Okrajnem sodišču v Ljubljani opravil poizvedbe o tem, ali obstajajo zadržki za izvršitev sankcije glede na vloženo izredno pravno sredstvo. Okrajno sodišče v Ljubljani pa je prvostopnemu organu dne 22. 10. 2009 sporočilo, da odredba za vpis podatkov o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja ne bo spremenjena ter da vrhovni državni tožilec zahteve za varstvo zakonitosti kot izrednega pravnega sredstva ni vložil. Tožnik je zoper sklep sodišča prve in druge stopnje podal ustavno pritožbo na Ustavno sodišče RS. Po določbi 1. odstavka 293. člena ZUP se upravna izvršba lahko izjemoma odloži tudi na predlog zavezanca ali upravičenca, če je bilo zoper izvršbo oziroma zoper izvršilni naslov vloženo pravno sredstvo, pa bi z izvršbo verjetno nastala nepopravljiva škoda. Tožena stranka pri tem ugotavlja, da niso podani razlogi za odložitev izvršitve odločbe o sankciji prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, v upravnem spisu pa se tudi ne nahaja akt, da bi bila na podlagi posebnega zakona zadržala ali dovoljena odložitev izvršitve (na podlagi odločitve Ustavnega sodišča ali na podlagi zahteve državnega tožilca). Glede na navedeno tožena stranka zaključuje, da je bil postopek pred izdajo prvostopne odločbe pravilen in da je tudi sama odločba pravilna in na zakonu utemeljena, pritožba pa neutemeljena.

Tožnik v tožbi navaja, da se z izpodbijano odločitvijo ne strinja, čeprav sicer formalno drži, da je bilo o navedeni sankciji že pravnomočno odločeno. Vendar pa je tožnik vložil na Ustavno sodišče Republike Slovenije ustavno pritožbo, o kateri pa doslej še ni bilo odločeno. Glede na navedeno meni, da je upravni organ imel možnost, da ugodi tožnikovemu predlogu, saj tožnik meni, da so v njegovem primeru podani pogoji po 293. členu ZUP, saj bi mu izvršitev zadevne odločbe povzročila nepopravljive posledice in nepopravljivo škodo. Pri tem navaja, da je tožnik samostojni podjetnik s svojo poslovno dejavnostjo zidarstvom in fasaderstvom, za katero tožnik zaposluje tudi delavce, katerih preživljanje je prav tako odvisno od uspešnosti njegovega poslovanja. Pri svojem poslu je vezan na uporabo motornih vozil, še posebej v času, ko izvaja zahtevno naročilo v tujini ter za vožnjo tja in nazaj in organizacijo posla pri nabavi materiala in podobnih opravilih nujno potrebuje veljavno vozniško dovoljenje, kar izkazuje s tožbi priloženo listino (tožbena priloga A2). Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo spremeni tako, da ugodi tožnikovemu predlogu za odlog izvršitve vpisa kazni prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja v evidenco MNZ, oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponoven postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izdanih upravnih odločbah in ocenjuje, da sta ti pravilni in zakoniti glede na dejansko stanje, ki je razvidno iz dokumentacije v upravnem spisu. Navedbe tožeče stranke označuje kot neutemeljene. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 11. 9. 2010 prereka navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo, ker meni, da je tožena stranka brez kakršnihkoli argumentov sodišču predlagala zavrnitev tožbe, zato tudi tožnikov odgovor ne more biti obširnejši. Dodatno pa tožnik v spis vlaga dopis Evropskega sodišča za človekove pravice z dne 17. 8. 2010, s katerim je navedeno sodišče tožnika obvestilo o prejemu njegove pritožbe (tožbena priloga A6). Ker o navedeni pritožbi še ni bilo odločeno gre po mnenju tožnika za dodaten razlog, da sodišče tožbi ugodi.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je predmet spora uvodoma navedena dokončna odločba, s katero je prvostopni organ zavrnil tožnikov predlog za odlog izvršitve prekrškovne sankcije vpisa prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja v evidenci izdanih vozniških dovoljenj.

Pri svoji odločitvi se je prvostopni organ oprl na določilo 3. odstavka 293. člena ZUP. Na podlagi te določbe se lahko upravna izvršba izjemoma odloži tudi na predlog zavezanca oziroma upravičenca, če je bilo zoper izvršbo oziroma zoper izvršilni naslov vloženo pravno sredstvo, pa bi z izvršbo verjetno nastala nepopravljiva škoda.

Iz citiranega besedila določila 3. odstavka 293. člena ZUP izhaja, da o predlogu za odlog izvršbe upravni organ odloča na podlagi prostega preudarka v skladu s pooblastilom zakonodajalca za diskrecijsko odločanje, ki je izraženo z besedno zvezo //... se lahko izjemoma odloži...//.

V primeru pa, kot je obravnavani, ko se s tožbo v upravnem sporu zahteva sodno presojo upravnega akta, izdanega na podlagi prostega preudarka, sodišče v skladu z določilom 3. odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu preveri, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Takšnih trditev pa tožnik v tožbi izrecno niti ne postavlja in jih niti implicitno ne uveljavlja, saj zgolj pritrjuje ugotovitvam upravnih organov prve in druge stopnje, da je v konkretnem primeru o navedeni sankciji formalno že pravnomočno odločeno, izpostavlja pa, da Ustavno sodišče Republike Slovenije še ni odločilo o njegovi ustavni pritožbi niti ni Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu o njegovi pritožbi, ki jo je prav tako vložil, vse do odločitve o predmetni tožbi še odločilo. Na ugovore, ki jih je tožnik predhodno uveljavljal že v svoji pritožbi zoper izpodbijano prvostopno odločbo ter jih sedaj ponavlja v tožbi, je z obrazloženimi razlogi, s katerimi se sodišče strinja in jih zato na tem mestu ne ponavlja (2. odstavek 71. člena ZUS-1) pravilno odgovorila že tožena stranka v obrazložitvi drugostopne odločbe, kot je predhodno povzeta, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 254. člena ZUP presodila v svoji obrazložitvi tudi vse relevantne pritožbene navedbe. Dodatno sodišče tožniku še pojasnjuje, da ustavna pritožba v smislu 6. alinee 1. odstavka 160. člena Ustave RS ne predstavlja (rednega niti izrednega) pravnega sredstva v smislu 3. odstavka 293. člena ZUP ob uporabi jezikovne metode razlage pravnih norm (tožniku pa pravni red Republike Slovenije omogoča vložitev začasne odredbe tudi v postopku z ustavno pritožbo na podlagi 58. člena Zakona o ustavnem sodišču, ZUst, Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo). Prav tako ne predstavlja pravnega sredstva v smislu 3. odstavka 293. člena ZUP tudi ne pritožba, ki jo je tožnik vložil pri Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu (ESČP), pri katerem tožnik v skladu z določili 39. člena Poslovnika ESČP lahko vloži tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe za odložitev pravnega učinkovanja spornih konkretnih posamičnih aktov oziroma dejanj, zoper katera je uperjena tožnikova pritožba, vložena pri ESČP.

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke, kakor tudi prvostopnega organa pred njo pravilna iz razlogov, ki sta jih oba upravna organa obrazloženo navedla v skladu s podatki v listinah predloženega upravnega spisa, ki jih tožnik v tožbi ne izpodbija in jih sodišče glede na navedeno šteje za med strankama nesporne. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pa sta upravna organa tudi pravilno uporabila citirano določilo 3. odstavka 293. člena ZUP.

Sodišče zato zavrača vse tožbene ugovore kot neutemeljene, ker na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati.

Ker je izpodbijana odločba po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. Zavrnitev tožbe zajema tudi stroškovni zahtevek (4. odstavek 25. člena ZUS-1).