UPRS sklep I U 751/2012

Tožba se zavrže.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Tožena stranka je z odločbo tožniku odredila opravljanje posebnega preizkusa strokovnosti za sodnega cenilca za strokovno področje gradbeništvo, podpodročje nepremičnine. V obrazložitvi odločbe navaja, da je bil tožnik z odločbo ministra za pravosodje št. 165-04-910/00 z dne 26. 1. 2004 imenovan za sodnega izvedenca za strokovno področje gradbeništvo, podpodročji visoke in nizke gradnje. Z vlogo z dne 25. 11. 2011 pa želi biti imenovan za sodnega cenilca za strokovno področje gradbeništvo, podpodročje nepremičnine. K vlogi je tožnik priložil kopijo odločbe o imenovanju za sodnega izvedenca za gradbeno stroko Temeljnega sodišča v Ljubljani št. 8/87-69 z dne 25. 2. 1988; kopijo odločbe o imenovanju za sodnega izvedenca za strokovno področje gradbeništvo, podpodročji visoke in nizke gradnje Ministrstva za pravosodje št. 165/04-910/00 z dne 26. 1. 2006; kopijo obvestila o uspehu na preverjanju znanja za „Tržno vrednotenje 2003“ Ministrstva za pravosodje št. 165-04-53/2003z dne 28. 4. 2004; kopije potrdil udeležbe na seminarjih; kopijo mnenja Združenja sodnih izvedencev in sodnih cenilcev Slovenije za gradbeno stroko – SICGRAS, št. 68/2011 z dne 21. 11. 2011 ter kopijo poziva sodnim izvedencem in sodnim cenilcem za pridobitev dokazil o izpolnjevanju pogojev iz šestega odstavka 87. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) Ministrstva za pravosodje št. 705-985/2008 z dne 18. 12. 2008. Tožena stranka je po uradni dolžnosti iz Matičnega registra o rojstvu pridobila podatek o poslovni sposobnosti ter državljanstvu tožnika št. 021-5121/2012 z dne 12. 4. 2012 ter potrdilo o nekaznovanosti iz kazenske evidence št. 71010-27008/2012-2 z dne 12. 4. 2012.

V obrazložitvi se tožena stranka sklicuje na peti odstavek 87. člena v povezavi z 92. členom ZS, ki določa, da lahko minister, pristojen za pravosodje, zaradi ugotavljanja pogoja strokovnega znanja ter praktičnih sposobnosti in izkušenj, kandidatu odredi poseben preizkus strokovnosti pred komisijo, sestavljeno iz strokovnjakov s področja, na katerem bo oseba opravljala cenilsko delo. Preizkus se opravlja po določbah IV. dela Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (v nadaljevanju Pravilnik). Od dneva odreditve preizkusa do dneva opravljanja preizkusa praviloma ne sme preteči več kot šest mesecev. Kandidat je v primeru odreditve posebnega preizkusa strokovnosti lahko imenovan za cenilca le v primeru uspešno opravljenega posebnega preizkusa strokovnosti. V skladu z drugim odstavkom 28. člena Pravilnika poseben preizkus strokovnosti zajema preverjanje znanja s strokovnega področja in podpodročja za katerega želi biti kandidat imenovan, in vključuje poznavanje predpisov, teorije in strokovne prakse z določenega strokovnega področja in podpodročja ter preverjanje pravnega znanja.

Tožena stranka je ugotovila, da je tožnik k vlogi priložil vsa potrebna dokazila, zaradi ugotavljanja pogoja kandidatovega strokovnega znanja ter praktičnih sposobnosti in izkušenj za opravljanje cenilskega dela pa mu je odrejeno opravljanje posebnega preizkusa strokovnosti za sodnega cenilca za strokovno področje gradbeništvo, podpodročje nepremičnine.

V tožbi tožnik navaja, da je odločba nezakonita. Priloge, ki jih je priložil k vlogi dokazujejo, da je usposobljen za opravljanje dela sodnega cenilca gradbene stroke. Iz potrdila o uspešno opravljenem izpitu „Tržno vrednotenje 2003“ izhaja, da je pridobil potrebna znanja za tržno vrednotenje nepremičnin. Tudi strokovno združenje SICGRAS je potrdilo, da je tožnik usposobljen za ocenjevanje nepremičnin in se je kot dolgoletni član združenja redno udeleževal izobraževanja in strokovnega izpopolnjevanja s področja ocenjevanja nepremičnin. Navaja, da peti odstavek 87. člena ZS res dopušča tudi odreditev posebnega preizkusa strokovnosti, vendar pa je treba upoštevati, da je to navedeno zgolj kot možnost, ki jo Minister lahko uporabi ali pa tudi ne. Če je ne uporabi, se strokovna usposobljenost kandidata za imenovanje sodnega izvedenca oz. cenilca ugotavlja na podlagi mnenja ustreznega državnega organa, zavoda oz. strokovnega združenja ali druge institucije. Tožnik meni, da Minister pri odločanju ne more ravnati po prostem preudarku, saj je treba peti odstavek 87. člena ZS razlagati tako, da se strokovna usposobljenost kandidata praviloma ugotavlja na podlagi predloženih listin, opravljanje preizkusa pa se odredi izjemoma, v primeru, če strokovne usposobljenosti na podlagi listin ni mogoče ugotoviti. Ker bi tožena stranka lahko tožnikovo usposobljenost ugotovila na podlagi priloženih listin, po mnenju tožnika ni nobenega razloga za izdajo te odločbe. Iz obrazložitve tudi ni mogoče razbrati razlogov za takšno odločitev, zato je odločba v nasprotju z določbo 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Prav tako je po mnenju tožnika tudi izrek odločbe pomanjkljiv. Tožena stranka bi morala v odločbi tudi imenovati komisijo. Glede na navedeno tožnik predlaga, da se tožbi ugodi, izpodbijana odločba odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi, ter dodaja, da je tožnik pred tem že 6. 12. 2010 vložil vlogo za imenovanje sodnega cenilca in že na podlagi te vloge je bilo z odločbo tožniku odrejeno opravljanje posebnega preizkusa strokovnosti za sodnega cenilca. Tožnik je bil nato s strani Centra za izobraževanje vabljen na opravljanje preizkusa strokovnosti. Tožnik se na preizkus ni prijavil, zato je bila vloga za imenovanje sodnega cenilca skladno s četrtim odstavkom 7. člena Pravilnika zavrnjena. Nato je tožnik ponovno vložil vlogo 25. 11. 2011. Tožena stranka zavrača tožbeni ugovor, da iz obrazložitve ni razviden razlog za takšno odločitev. Dodaja, da iz izpodbijane odločbe izhaja, da se odredi opravljanje posebnega preizkusa strokovnosti za sodnega cenilca zaradi ugotavljanja strokovne usposobljenosti kandidata za opravljanje tovrstne dejavnosti. Iz navedenega izhaja, da je tožnik bil seznanjen z razlogom. Iz priloženih dokazil tudi izhaja, da je tožnik uspešno opravil izpit iz tržnega vrednotenja nepremičnin, vendar pa predmetni izpit ne predstavlja tudi izpita oz. posebnega preizkusa strokovnosti, ki bi ga tožnik moral opraviti, da bi bil imenovan za sodnega cenilca. V kolikor tožnik meni, da je zadosten dokaz za strokovnost tudi dejstvo, da je že bil imenovan za sodnega izvedenca, tožena stranka navaja, da status sodnega izvedenca ne more in ne sme biti zadosten dokaz, da je kandidat tudi dovolj strokovno usposobljen za opravljanje dela sodnega cenilca. Pri tem ne gre samo za razširitev strokovnega področja, temveč za podelitev drugega statusa od že pridobljenega, zato je poseben preizkus strokovnosti nujno potreben. Glede tožbenega ugovora, da je izrek pomanjkljiv pa tožena stranka dodaja, da se vsakemu kandidatu najprej izda odločba, s katero se mu odredi opravljanje posebnega preizkusa strokovnosti, nato pa kandidat od Centra za izobraževanje v pravosodju prejme obvestilo o možnih rokih za opravljanje tega preizkusa strokovnosti. Z obvestilom se kandidatu pošlje tudi prijavnica, katero mora kandidat izpolniti in poslati na ministrstvo. Šele nato se kandidata obvesti o komisiji, katero bo imel na samem izpitu izpitu, pri tem se ga obvesti tudi o terminu, kdaj se bo izpit opravljal. Glede na navedeno tožena stranka predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Tožba ni dovoljena.

Po prvem odstavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Po drugem odstavku istega člena je upravni akt v smislu ZUS-1 upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

Navedeno pomeni, da v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, ampak le tistega, ki po materialnem kriteriju vsebuje vsebinsko odločitev o tožnikovi materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi, če pa gre za akte, ki pomenijo procesno odločitev, so ti predmet presoje le, če tako določa zakon. Tako je po drugem odstavku 5. člena ZUS-1 dovoljeno v upravnem sporu izpodbijati tiste sklepe, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

Sodišče ugotavlja, da v tem upravnem sporu z izpodbijano odločbo, s katero je tožena stranka tožniku odredila opravljanje posebnega preizkusa strokovnosti za sodnega cenilca za strokovno področje gradbeništvo, podpodročje nepremičnine, ni bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, saj gre za postopkovni sklep v postopku odločitve o tožnikovi vlogi. Ne glede na naložitev obveznosti, predmetni akt ne izpolnjuje zakonskih kriterijev, ki jih mora izpolnjevati upravni akt, da je lahko predmet upravnega spora. Zakon namreč predpostavlja, da se z dokončnim upravnim aktom spremeni pravni položaj tožnika, ker je z njim odločeno o materialnopravni pravici, pravni koristi ali obveznosti. Z navedeno odločbo se ni odločalo o imenovanju oz. neimenovanju tožnika za sodnega cenilca. Odreditev opravljanja posebnega preizkusa znanja tako ne predstavlja materialno pravne odločitve, ki bi spreminjala pravni položaj stranke, ampak je po svoji vsebini le procesni poziv k opravi dejanja oziroma dejanje procesnega vodenja, ki bo omogočilo ugotovitev ključnega pravno relevantnega dejstva, to je, ali je tožnik strokovno usposobljen za imenovanje in posledično za vsebinsko odločitev o predmetu zadeve. Ne glede na obliko dejanja procesnega vodenja niso predmet upravnega spora.

Postopek odločanja o zadevi še ni končan in pomeni, da še ni odločeno o tožnikovi pravici ali pravni koristi. Zoper takšen sklep pa tožnik nima pravnega interesa po ZUS-1 za vložitev tožbe. Tožnik bo to pravico pridobil, ko bo upravni organ dokončno odločal o tem, ali se ga imenuje tudi za sodnega cenilca. Šele zoper takšno meritorno odločitev tožene stranke bo tožnik lahko uveljavljal tudi ugovore, ki jih sedaj navaja, torej ugovore, ki se nanašajo na upravičenost odreditve opravljanja posebnega preizkusa strokovnosti za sodnega cenilca.

Iz navedenega sledi, da akt, ki pomeni zgolj procesno odločitev, kot je izpodbijana odločba, ni predmet presoje v upravnem sporu, saj se z navedenim aktom ni končal postopek odločanja v upravnem sporu. Ker ne gre za akt iz 5. člena ZUS-1, ga zato ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu.

Pri tem sodišče dodaja, da napačen pravni pouk, da je zoper odločbo dovoljen upravni spor, ne spremeni navedene ugotovitve in tožeči stranki zgolj napačen pravni pouk ne omogoča varstva pravic v upravnem sporu, saj kot rečeno z izpodbijano odločbo ni bilo odločeno o kakšni pravici ali pravni koristi tožnika, ki bi jo bilo treba ščititi z zagotavljanjem sodnega varstva.

Ker je tožba vložena zoper upravni akt, ki ga v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati, jo je sodišče v skladu s 4. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

Kadar sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).