92. člen ZS

Zakonodajalec je z uveljavitvijo obveznosti za sodne tolmače iz četrtega odstavka 84. člena ZS želel zagotoviti ohranitev ustrezne ravni strokovnosti in napredka tudi pri že zapriseženih sodnih tolmačih. Gre torej za obveznost tolmača in ne za obveznost ministrstva, da tolmače seznanja in obvešča o strokovnih izpopolnjevanjih. Niti ZS niti Pravilnik o sodnih tolmačih namreč toženi stranki ne nalaga dolžnosti glede organizacije strokovnih izobraževanj in posvetovanj, niti dolžnosti obveščanja sodnih tolmačev o organiziranih posvetovanjih in strokovnih izobraževanjih, pač pa gre za obveznost sodnega tolmača, za katero mora poskrbeti sam.

Dejstvo, da je oseba pridobila pravico opravljati delo stalnega sodnega tolmača za določen jezik pred uveljavitvijo zakonske obveznosti predložitve dokazil o rednem strokovnem izpopolnjevanju, ne more biti razlog, zaradi katerega ji te obveznosti ne bi bilo treba izpolniti.

Dolžnost kontinuiranega strokovnega izpopolnjevanja in sprotnega seznanjanja zlasti z novimi dognanji in metodami v stroki oziroma sodelovanja na posvetovanjih in strokovnih izobraževanjih, ki jih organizira pristojni državni organ, pooblaščena organizacija ali strokovno združenje za sodne izvedence, sodne cenilce in sodne tolmače, določa ZS v šestem odstavku 87. člena. Tožnica je z odločbama iz leta 1988 in 1989 pridobila pravico opravljanja dela stalne sodne tolmačke za ruski in srbohrvaški jezik na celotnem ozemlju Slovenije, vendar ne povsem brez dodatnih pogojev oziroma obveznosti.

Standard skrbnosti izvedenca je potrebno presojati v vsakem primeru posebej. Dokazno breme ravnanj, ki izražajo vestnost v delovanju in komuniciranju sodnih izvedencev in cenilcev s sodiščem oziroma organom, ki mnenje naroči, izhaja iz ZS in Pravilnika ter je v vsakem primeru, glede na dikcijo Pravilnika, na strani izvedencev. Zato bi bilo po mnenju sodišča utemeljeno pričakovati od tožnice, da dokazljivo (pisno) poskrbi za zatrjevani komunikacijski problem, česar pa očitno ni storila.

Komisija je v svojem mnenju dovolj obrazložila, zakaj tožnica ni ravnala v skladu s pravili stroke. Minister ni imel nobenega razloga, da bi lahko tako mnenje zavrnil, saj ni nerazumno. Prav tako ni razloga, da bi se lahko oporekalo strokovnosti članov komisije. Komisija je ugotovila, da so cenitvena poročila deloma neustrezna oziroma pomanjkljiva, navedla je tudi razloge za tako ugotovitev in nadalje je tudi navedla, da so deli citiranih cenilnih poročil povsem v neskladju s pravili stroke ter da so dodatki k cenilnim poročilom narejeni povsem laično in v njih navedeni napačni zaključki. Torej iz tega izhaja, da je lahko tožena stranka na podlagi tega mnenja sklepala, da tožnica svojega dela ni opravila vestno.

Tožnica je vložila zahtevo za razširitev imenovanja sodne cenilke na podpodročje nepremičnin v okviru področja gradbeništva. O takem zahtevku je bil organ dolžan odločiti. Vprašanje, ali bi moral izdati ugotovitveno odločbo na podlagi določila pravilnika, po katerem minister po uradni dolžnosti izda ugotovitveno odločbo v primeru, če se spremeni poimenovanje strokovnega področja, za katerega je bil cenilec imenovan, tako ni predmet obravnave v tem postopku. Tožnica pa lahko zahteva izdajo take odločbe, če meni, da ima uvedba podpodročja nepremičnin enak učinek kot sprememba poimenovanja podpodročja. Cenilec lahko predlaga razširitev imenovanja za eno ali več strokovnih področij in podpodročij. Za razširitev imenovanja je treba izpolnjevati enake pogoje kot pri imenovanju za sodnega cenilca. Ker tožnica nima univerzitetne izobrazbe, kot to zahteva 5. točka prvega odstavka 87. člena v zvezi z 92. členom ZS, je toženka pri ugotavljanju pogojev za razširitev imenovanja na podpodročje nepremičnin pravilno uporabila četrti odstavek 87. člena ZS, po katerem je lahko za sodnega cenilca izjemoma imenovana tudi oseba, ki ima visoko, višjo ali srednjo strokovno izobrazbo s področij,

Za razširitev imenovanja sodnega cenilca je treba izpolnjevati enake pogoje kot pri imenovanju za sodnega cenilca.

Tožena stranka je pravilno upoštevala določbo četrtega odstavka 87. člena ZS, po kateri je lahko za sodnega cenilca izjemoma imenovana tudi oseba, ki ima srednješolsko izobrazbo, s področij kjer primanjkuje sodnih cenilcev in ni kandidatov z ustrezno univerzitetno izobrazbo. V skladu s tem je tožena stranka za mnenje pravilno zaprosila Okrožno sodišče v Celju in na podlagi odgovora, da po sodnih cenilcih za konkretno področje ni potreb, tožnikovo vlogo zavrnila. Sodišče tudi zavrača tožnikov ugovor, da bi moralo biti takšno mnenje obrazloženo.