VSK sodba PRp 36/2012

Pritožba obdolženca V.M. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati sodno takso.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za odgovornega prekrška po 4. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP. Sodišče mu je izreklo globo 1.200,00 EUR, v katero se všteje pridržanje kot 20 EUR globe in stransko sankcijo 18 kazenskih točk za prekršek, storjen z motornim vozilom kategorije „B“. Naložilo mu je tudi plačilo stroškov postopka v znesku 5,76 EUR in sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe z nalogom za plačilo sodne takse.

Proti sodbi se je pravočasno pritožil obdolženec, glede na pritožbene navedbe, iz vseh pritožbenih razlogov 154. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju:ZP-1). Predlaga, da višje sodišče postopek ustavi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe, ki ga je opravilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti na podlagi določb 159. čl. ZP-1, presodilo, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva v obravnavani zadevi pravilno ugotovilo, pri tem ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb postopka o prekršku niti niso bile v škodo obdolženca kršene materialne določbe ZP-1 ali ZPrCP.

Tako kot prvostopenjsko sodišče tudi višje sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovljene koncentracije alkohola v obdolženčevem organizmu. Po določbi prvega odstavka 107. člena ZPrCP sme policist zaradi ugotovitve, ali ima udeleženec cestnega prometa v organizmu alkohol ali več alkohola, kot je dovoljeno, izvesti preizkus s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola. Med te naprave sodi tudi elektronski alkotest, s katerim je bil preizkušan obdolženec. Glede na določbo drugega odstavka 107. člena ZPrCP je postopek o preizkusu alkoholiziranosti končan, če se preizkušanec z rezultatom, ki ga pokaže elektronski alkotest, strinja in zapisnik podpiše, kar je obdolženec na kraju preizkusa tudi storil, kakor izhaja iz zapisnika v spisu. Da je bil preizkus pravilno izveden, kaže tudi navedba v zapisniku (v prilogi A3 spisa), kdaj je bil obdolženi zaustavljen in kdaj je bil opravljen preizkus, glede na to, da je obdolženec povedal policistom, da je užival alkohol 15 minut pred zaustavitvijo.

Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki obdolženca, da prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo zakonitih pisnih dokazov obdolženca, kateri mu gredo v korist, pri odločitvi o odgovornosti za očitani prekršek. Obdolženi očitkov ni konkretiziral, zato pritožbe v tej smeri ni mogoče preizkusiti. Sicer pa višje sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh pravno relevantnih navedb obdolženca, razlogom, ki jih je navedlo (5 točka obrazložitve) pa tudi pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. Pritožnik zato s ponavljanjem navedb iz zagovora o neupravičeni uporabi alkotesta in pomislekih glede pravilnosti delovanja naprave, ne more biti uspešen. Sodišče prve stopnje je namreč v izpodbijani sodbi natančno obrazložilo dovoljenost uporabe indikatorja alkohola v izdihanem zraku , kot tudi, v katerih primerih se vozniku odredi strokovni pregled.

V rednem sodnem postopku se glede zasliševanja prič, kolikor z določbami ZP-1 ni drugače določeno, smiselno uporabljajo določbe Zakona o kazenskem postopku (ZKP), kot to določa prvi odstavek 67. člena ZP-1. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da je bilo zaslišanje policista kot priče v postopku v nasprotju z določbo 2. odstavka 181. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

Tudi očitek, da je sodišče prve stopnje nepravilno zaključilo, da je obdolženi prekršek storil z naklepom, ni utemeljen. Dejstva, da se je obdolženi odločil za vožnjo s koncentracijo alkohola v organizmu (najmanj 0,73 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka), ki večkrat presega še dovoljeno koncentracijo 0,24 miligrama alkohola v izdihanem zraku, si namreč ni mogoče razlagati drugače kot naklepno kršitev določb o največji dovoljeni koncentraciji alkohola v organizmu voznika v cestnem prometu.

Na pritožbene navedbe, ki kažejo na osebni pogled obdolženca na veljavno zakonodajo in na vlogo in odločanje sodišča, višje sodišče ne odgovarja, saj za odločitev v obravnavani zadevi niso pravno pomembne.

V odločitev o sankcijah višje sodišče ni posegalo, saj sta bili obdolžencu tako globa kot stranska sankcija izrečeni v znesku oziroma številu, kot ju zakon predpisuje, okoliščine, ki bi narekovale omilitev ali odpustitev katere od sankcij pa niso podane.

Iz navedenih razlogov je višje sodišče, ob ugotovitvi, da tudi niso podane kršitve na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (159. člen ZP-1), pritožbo obdolženca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, je na podlagi določbe prvega odstavka 147. člena v zvezi s prvim odstavkom 144. člena ZP-1 dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, ki jo bo odmerilo sodišče pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji s posebnim plačilnim nalogom v skladu z Zakonom o sodnih taksah (ZST-1).