VSL sklep IV Cp 518/2013

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da je toženec DK od 15.10.2012 dalje dolžan plačevati za preživljanje mladoletnega sina NKL namesto zneska 300,00 EUR mesečno, preživnino v znesku 220,00 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom delno ugodilo ugovoru tožnice zoper začasno odredbo z dne 15.10.2012 in spremenilo ta sklep tako, da je toženec dolžan plačevati za preživljanje mladoletnega N mesečno preživnino v višini 300,00 EUR.

2Zoper sklep se pritožuje toženec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 339. člena ZPP ni predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je prvo sodišče nekritično sledilo navedbam tožnice o mesečnih stroških preživljanja otroka. Preživnina v znesku 300,00 EUR je pretirana. Neresnična je ugotovitev sodišča, da znaša razlika v plačah pravdnih strank le 100,00 EUR. Tožnica ima bistveno višjo plačo, poleg tega pa od novembra 2012 ni upravičena do otroškega dodatka. Razlika med plačo tožnice in toženčevo plačo znaša najmanj 600,00 EUR v korist tožnice. Plača toženca za november 2012 je znašala brez prevoza in malice le 820,00 EUR. Stroški bivanja, ki odpadejo na mladoletnega N so napačno izračunani. Na otroka ne more odpasti tretjina teh stroškov, saj ti stroški nastajajo tožnici ne glede na to, ali otrok živi z njo ali ne. Sodišče je spregledalo stroške bivanja toženca. Toženec odplačuje tudi kreditne obveznosti, in sicer za solastno nepremičnino pravdnih strank, pri čemer plačuje tudi kreditno obveznost tožnice. Toženec ni sposoben plačevati mesečne preživnine v znesku 300,00 EUR. Tudi kreditne obveznosti za skupno nepremičnino lahko poravnava le ob pomoči svojih staršev. Prvo sodišče ni upoštevalo potnih stroškov za stike toženca s sinom N, ki znašajo mesečno približno 100,00 EUR. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da za otrokovo prehrano, obleko in obutev poskrbi tudi toženec v času, ko je otrok pri njemu.

3Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Čeprav je tožnica predlagala izdajo začasne odredbe, je prvo sodišče izdalo začasno odredbo po uradni dolžnosti, pri čemer je (ob stališču, da je izdaja začasne odredbe nujna zaradi „začasne ureditve … preživljanja ...“ otroka pravdnih strank, čemur toženec v pritožbi več ne ugovarja) s sklepom z dne 15.10.2012 določilo preživnino v znesku 170,00 EUR. Tožnica je vložila ugovor zoper sklep o začasni odredbi (v svojem predlogu za začasno odredbo je zahtevala preživnino v mesečnem znesku 330,00 EUR, v ugovoru pa je vztrajala pri preživnini v znesku 300,00 EUR), katerega bi moralo prvo sodišče šteti za pritožbo (prvi odstavek 9. člena ZIZ), glede na to, da je tožnica sklep o začasni odredbi izpodbijala v „zavrnilnem“ delu, upoštevajoč njen predlog začasne odredbe (o katerem prvo sodišče sicer ni odločilo), ter da je ugovor pravno sredstvo dolžnika (drugi odstavek 9. člena ZIZ). O ugovoru tožnice (pravilno pritožbi) bi moralo zato odločati pritožbeno sodišče, ker pa toženec te kršitve določb postopka (4. točka drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti – drugi odstavek 350. člena ZPP) ni uveljavljal, se pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno ukvarjati s to kršitvijo.

6Prvo sodišče je „ugovoru“ tožnice delno ugodilo in sklep o začasni odredbi spremenilo tako, da je toženec dolžan plačevati mesečno preživnino v začasnem znesku 300,00 EUR (na ta znesek je tožnica še pred izdajo izpodbijanega sklepa tudi znižala preživninski zahtevek po tožbi). Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je prvo sodišče pri odločitvi o zvišanju preživnine na 300,00 EUR izhajalo z vidika primernosti preživnine otrokovim potrebam, kot če bi odločalo s sodbo, upoštevajoč primeren življenjski standard otroka. Takšen pristop je napačen, saj predstavlja pri določanju preživnine z začasno odredbo vsebinski kriterij za njeno višino zgolj nujno preživljanje otroka. Zato je treba v začasni odredbi naložiti tožencu tisti znesek preživnine, ki ob istočasnem tožničinem prispevku zadošča za nujne eksistenčne potrebe otroka. Pri izdaji začasne odredbe o preživnini za otroka sodišče zato ne more določati preživnine v višini, do katere bi bil otrok upravičen z vidika izpolnitve celotne preživninske obveznosti zavezanca, upoštevajoč vse okoliščine v smislu 129. člena ZZZDR. Za kritje nujnih potreb mladoletnega N. pri določitvi preživnine z začasno odredbo ni mogoče upoštevati vseh potreb, ki jih je ugotovilo prvo sodišče, in tudi ne njihove polne višine, ki je odločilna za določitev preživnine s sodbo. V okvir N. nujnih potreb sodijo v tem času predvsem izdatki za varstvo v vrtcu, za hrano ter za obleko in obutev. Razlika med mesečnimi prejemki pravdnih strank ni velika. Tožnica je prejemala v zadnjih štirih mesecih (vključno oktober 2012) okoli 1.051,00 EUR mesečno, toženec v istem obdobju okoli 1.047,00 EUR mesečno (priloge A6 do A8 in A20 ter B4 do B10), za oktober 2012 je toženčeva plača znašala približno 820,00 EUR, medtem ko za tožnico za ta mesec ni podatkov. Toženec svojih stroškov bivanja ni konkretiziral, kreditne obveznosti pravdnih strank v zvezi z njunim skupnim premoženjem pa za določitev preživnine z začasno odredbo niso pravno pomembne. Enako velja za zatrjevane stroške toženca v zvezi z izvrševanjem stikov in oskrbo otroka v njihovem času.

7Upoštevajoč navedene okoliščine pritožbeno sodišče ocenjuje, da zadošča za nujno preživljanje mladoletnega N. toženčev mesečni prispevek v znesku 220,00 EUR. Zato je delno ugodilo toženčevi pritožbi in spremenilo izpodbijani sklep, kot je razvidno iz izreka, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. in 3. točka 365. člena ZPP).