VSL sklep II Cp 2343/2012

I. Pritožbama se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Tožnica se je 5. 8. 2003 poškodovala v prometni nesreči, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati odškodnino za nematerialno škodo v višini 60.796,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 11. 2008 dalje in za materialno škodo v višini 2.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 8. 2008 dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne 3.236,45 EUR pravdnih stroškov.

2Zoper sodbo se pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki.

3Tožnica izpodbija zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Pravi, da tožena stranka ni dokazala, da bi tožnica prispevala k nastanku škode, zato so ugotovitve sodišča o tožničini sokrivdi napačne. Osnovno izvedensko mnenje izvedenca cestnoprometne stroke ni uporabno, saj izvedenec svoje ugotovitve in zaključke izpeljuje iz napačne ugotovljene okoliščine, to je načina trčenja in odboja kolesarke ob trčenju. Takšno mnenje nasprotuje ugotovitvam izvedencev medicinske stroke kot tudi ugotovitvam iz izreka pravnomočne kazenske obsodilne sodbe, da je bila tožnica prevožena. Sodišču očita kršitev razpravnega načela, ker je samo po uradni dolžnosti zahtevalo dopolnitev izvedenskega mnenja. Kljub drugačnim navodilom sodišča, izvedenec v dopolnitvi mnenja še vedno ugotavlja mesto trčenja in izračuna hitrost tožnice glede na način trčenja in odboj tožnice ob trčenju. Zato je nevzdržno in neprepričljivo njegovo stališče, da okoliščina, da je bila tožnica prevožena, ne spreminja ugotovitev in zaključkov iz osnovnega mnenja. Pravi, da je dopolnitev izvedenskega mnenja pomanjkljiva in da se je ne da preizkusiti. Izvedenec niza podatke, pri čemer ne pojasni, kako naj bi ti potrjevali hitrost tožnice in svojih preračunov in analiz ne obrazloži. Prav tako ne pove, kako je ugotovil mesto trčenja in zakaj šteje, da je mesto prevoženja enako mestu trčenja. Poudarja, da tožnica ni vozila prehitro in ni kršila določb 38. in 39. člena ZVCP. Tudi če bi tožnica vozila prehitro, pa je nevarnost velikega smetarskega vozila na ozki lokalni cesti napram nezaščitene kolesarke tako zelo povečana, da se ob hkratni pravnomočni kazenski obsodbi voznika, tožena stranka ne more niti delno ekskulpirati odgovornosti. Sodbo izpodbija tudi po višini in navaja, da je prisojena odškodnina za nematerialno škodo prenizka. Meni, da ji gredo zakonske zamudne obresti od že izplačanega dela odškodnine tudi za čas od vložitve predpravdnega zahtevka do dneva plačila. Pravi, da ni podlage za valorizacijo že izplačane odškodnine, sodišče pa tudi ne obrazloži, kako oziroma s kakšno valorizacijsko stopnjo je znesek valoriziralo. Izpodbija tudi odločitev o pravdnih stroških. Navaja, da je uspela z večjim deležem zahtevka, saj je tožena stranka nesporni znesek odškodnine plačala po vložitvi tožbe.

4Tožena stranka se pritožuje zoper višino prisojene odškodnine za nematerialno škodo, ki je po njenem mnenju previsoka. Navaja, da je z izplačilom nespornega dela odškodnine, ki v valorizirani vrednosti na dan sojenja znaša 122.953,30 EUR, tožnici že izplačala pravično denarno odškodnino, zato predlaga, da pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek nad tem zneskom zavrne.

5Pravdni stranki na vročeno pritožbo nasprotne stranke nista odgovorili.

6Pritožbi sta utemeljeni.

7Tožnica odškodninski zahtevek utemeljuje na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je bil zavarovanec tožene stranke v kazenskem postopku pravnomočno obsojen za storitev kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti. Kot je že pojasnilo pritožbeno sodišče v sklepih z dne 15. 12. 2010 in z dne 15. 3. 2011, je pravdno sodišče vezano na pravnomočno kazensko sodbo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (14. člen Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Pravdno sodišče mora upoštevati opis dejanja, kot je naveden v izreku pravnomočne kazenske obsodilne sodbe, v tistem delu, kjer so navedena odločilna dejstva, na podlagi katerih bi bil mogoč pravni sklep, da obdolženi ni vozil v skladu s cestnoprometnimi predpisi. Le v tem okviru lahko sodišče presoja ugovor tožene stranke o obstoju deljene odgovornosti iz 171. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) oziroma o prispevku oškodovanke k nastali škodi (1).

8Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje odločitev o prispevku tožnice k nastali škodi oprlo na ugotovitve izvedenca cestnoprometne stroke, ki so v nasprotju z ugotovitvami iz izreka pravnomočne obsodilne sodbe, izdane v kazenskem postopku. Na navedeno pomanjkljivost je že bilo opozorjeno v zgoraj navedenih odločbah pritožbenega sodišča. V novem postopku je sodišče prve stopnje sicer pridobilo dopolnitev izvedenskega mnenja, v kateri pa izvedenec pri ugotavljanju odločilnih okoliščin (hitrost tožnice in možnost preprečitve prometne nesreče) še vedno izhaja iz predpostavke, da je med tožnico in tovornim vozilom prišlo do trčenja, čeprav iz izreka pravnomočne kazenske sodbe izhaja, da je bila tožnica prevožena. Tožena stranka je soprispevek tožnice utemeljevala z navedbami, da je tožnica vozila z neprilagojeno hitrostjo. Sodni izvedenec je v dopolnitvi izvedenskega mnenja (enako kot v osnovnem izvedenskem mnenju) hitrost vožnje tožnice ugotovil glede na način trčenja, odboj kolesarke ob trčenju in položaj kolesa po trčenju (1. točka na strani 5 druge dopolnitve izvedenskega mnenja). Izvedenec nadalje ugotavlja, da bi tožnica uspela zaustaviti kolo pred mestom trčenja v motorno vozilo, če bi vozila s primerno hitrostjo do največ 22 km/h (3. točka na strani 5). Sodni izvedenec v dopolnitvi svojega mnenja sicer navaja, da pri ugotavljanju hitrosti vožnje tožnice ni upošteval, da bi kolesarka in tovorno vozilo trčila, zato pritožba utemeljeno opozarja, da je izvedensko mnenje nejasno in samo s seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi na podlagi pravila o vezanosti na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo ugotovilo, da je bila tožnica prevožena z levimi kolesi tovornega vozila, hitrost tožnice pa je ugotovilo na podlagi izvedenčeve ugotovitve, da je prišlo med tožnico na kolesu in tovornim vozilom do trčenja. S tem je zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so si navedeni razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju.

9Iz izreka pravnomočne kazenske sodbe izhaja, da je prometno nesrečo povzročil zavarovanec tožene stranke kot voznik smetarskega vozila, ki je po 3,10 metra široki lokalni cesti vozil neprevidno in prehitro, glede na ozko ovinkasto cesto ter vožnjo skozi levi nepregledni ovinek, zaradi česar je pred naseljem R. v levem nepreglednem ovinku tožnica na kolesu, ki mu je pripeljala nasproti po strmem klancu navzdol, padla, on pa jo je prevozil z levimi kolesi tovornega vozila. Takšne ugotovitve tvorijo podlago za izdajo kazenske sodbe in je pravdno sodišče, ko odloča o plačilu odškodnine, nanje vezano. Dokler izrek pravnomočne kazenske sodbe z izrednim pravnim sredstvom ni spremenjen, pravdno sodišče drugačnega dejanskega stanja ne sme ugotoviti. Sodni izvedenec kot pomočnik sodišča mora ravno tako upoštevati pravilo vezanosti na izrek pravnomočne kazenske obsodilne sodbe, o čemer ga mora sodišče, ki na podlagi 252. člena ZPP vodi dokazovanje z izvedencem in izvedencu daje navodila glede izvedenskega mnenja, seznaniti.

10Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku ustrezno odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti izvedenskega mnenja. To bo moralo na podlagi 254. člena ZPP storiti po uradni dolžnosti, torej ne glede na dokazne predloge pravdnih strank. Šele tako bo izčrpan dokazni predlog s postavitvijo izvedenca, ki ga je tožnica pravočasno predlagala, sodišče pa ga je dopustilo. Sodišče prve stopnje naj pri ugotavljanju soprispevka tožnice dosledno upošteva pravilo vezanosti na pravnomočno kazensko sodbo in izvedencu pojasni, iz katerih dejstev naj izhaja. Tožena stranka tožnici očita neprilagojeno in prehitro vožnjo, zato bo potrebno ugotoviti, kakšna je bila hitrost tožnice in kakšna bi morala biti hitrost tožnice, vse v okviru ugotovitev izreka pravnomočne obsodilne kazenske sodbe, da je bila tožnica prevožena. Kot je že pojasnilo pritožbeno sodišče v prejšnjem sklepu, bo tožnica soodgovorna, če bo ugotovljeno, da je s kršitvijo cestnoprometnih predpisov tudi sama prispevala k nastanku škode.

11Ker je potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti iz zgoraj navedenega razloga, pritožbeno sodišče ne odgovarja na ostale pritožbene navedbe pravdnih strank. Dodaja le, da je zmotno stališče tožnice, da ni podlage za valorizacijo že plačanega dela odškodnine. Ker je bila realna vrednost zneska odškodnine, ki ga je tožena stranka izplačala 31. 3. 2006, v času izdaje prvostopenjske sodbe drugačna kot v času plačila, je bilo sodišče dolžno ta znesek valorizirati, to je izraziti v višini njegove realne vrednosti v času izdaje sodbe (drugi odstavek 168. člena v zvezi s 179. členom OZ). Le tako je bilo mogoče ugotoviti, kolikšen del odškodninske obveznosti je tožena stranka z delnim plačilom že izpolnila. Tožnica je tožbo delno umaknila potem, ko je tožena stranka plačala nesporni del zahtevane odškodnine. V takšnem primeru je pri izračunu uspeha v pravdi potrebno izhajati iz razmerja med zahtevano odškodnino in odškodnino, ki tožnici gre, to je dosojeno in tekom pravde izplačano odškodnino.

12Na podlagi obrazloženega je bilo potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP).

13Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

--------------------------------------------------------------------------------------------------------------- (1) Primerjaj odločbi II Cp 4447/2010 in I Cp 3986/2009.