VSRS Sklep II Ips 141/2012

Reviziji se ugodi in se sklepa sodišča druge in prve stopnje razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v odločitev o zahtevku iz izbrisne tožbe.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Tožnica je 30. 6. 1989 z Občino Sežana sklenila prodajno pogodbo, katere predmet je bila parcela št. ... k. o. ... in zanjo plačala kupnino. V zemljiško knjigo se ni vpisala, ker ji prodajalka ni izdala zemljiškoknjižnega dovolila. Izdala ji ga ni najprej zato, ker je bila potrebna predhodna parcelacija, nato pa zato, ker je Občina Sežana parcelo pridobila z nacionalizacijo, po sklenitvi prodajne pogodbe s tožnico pa je prejšnji lastnik V. Š. takoj po uveljavitvi Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) vložil zahtevo za denacionalizacijo in zahteval vrnitev nepremičnine v naravi. Tožnica je zato zemljiškoknjižno dovolilo iztožila s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru P 370/2004 z dne 6. 1. 2006, ki je postala pravnomočna, ko jo je s sodbo Cp 375/2006 z dne 12. 12. 2006 potrdilo Višje sodišče v Kopru. V denacionalizacijskem postopku je bila parcela z delno odločbo Upravne enote Sežana z dne 5. 8. 2003 vrnjena V. Š.; odločbo je (tedanje) Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju MOP) 18. 6. 2004 potrdilo, tožnica je vložila tožbo za razveljavitev odločb UE in MOP v upravnem sporu na Upravno sodišče – oddelek v Novi Gorici in spor s sodbo z dne 9. 9. 2005 izgubila, Vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče pa je s sodbo z dne 13. 4. 2006 zavrnilno sodbo potrdilo. Vrhovno državno tožilstvo je zoper navedeno sodbo Vrhovnega sodišča vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Preden je bilo o njej odločeno, je Okrajno sodišče v Sežani parcelo kot zapuščino po pok. V. Š. s sklepom o dedovanju D 141/2007 dodelilo njegovi hčeri – toženki S. H. in nanjo vpisalo lastninsko pravico v zemljiški knjigi.

2M. P. je že 23. 5. 2008, medtem, ko je pred Vrhovnim sodiščem tekel postopek na podlagi prej navedenega izrednega pravnega sredstva, vložila zoper S. H. izbrisno tožbo. Menila je, da je treba v konkurenci dveh po kvaliteti in dometu raznorodnih odločb, sodbe v korist tožnice in upravne odločbe v korist toženke, upoštevati sodbo; sklicevala se je na določbo drugega odstavka 243. člena v zvezi s 3. do 8. točko prvega odstavka 40 člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1). S tožbo je zahtevala tudi ugotovitev svoje lastninske pravice na sporni parceli na podlagi priposestvovanja, češ da ima parcelo v dobroverni posesti od sklenitve prodajne pogodbe dalje.

3Vrhovno sodišče je s s sodbo X Ips 476/2007 z dne 29. 1. 2009 zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je zaradi spremenjenih procesnih predpisov obravnavalo kot revizijo, ugodilo, sodbi upravnega sodišča prve in druge stopnje in odločbo MOP glede sporne parcele razveljavilo in v tem obsegu vrnilo zadevo MOP v ponovni postopek; v obrazložitvi mu je naročilo, naj v ponovljenem postopku upošteva sodbo Okrožnega sodišča v Kopru z dne 6. 1. 2006 in ga opozorilo, da je na pravno mnenje Vrhovnega sodišča glede uporabe materialnega prava vezano. V ponovljenem postopku je MOP odločbo Upravne enote Sežana razveljavilo in ji vrnilo zadevo v nov postopek, tekom katerega je z odločbo z dne 15. 2. 2010 denacionalizacijskemu upravičencu za sporno parcelo priznala odškodnino v obveznicah Slovenske odškodninske družbe, dedinja pa je odločbo izpodbijala s pritožbo, vloženo na MOP.

4Preden je MOP odločilo o pritožbi dedinje, je sodišče prve stopnje izbrisno tožbo zavrglo kot preuranjeno, ker odločba Upravne enote Sežana z dne 15. 2. 2010 do zaključka glavne obravnave še ni postala pravnomočna, torej ker ni podana predpostavka za izbrisno tožbo iz tretje alineje 2. točke drugega odstavka 243. člena ZZK-1; tožbo za ugotovitev lastninske pravice pa je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je sodbo in sklep prvostopenjskega sodišča potrdilo.

5Tožnica je zoper sklep sodišča druge stopnje vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve procesnih pravil in zmotne uporabe materialnega prava. Opozarja, da je bila tedaj, ko je sodišče prve stopnje izbrisno tožbo zavrglo, odločba upravnega organa, ki je bila podlaga izpodbijanega vpisa, že odpravljena s sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 476/2007 z dne 29. 1. 2009; takrat je bilo tudi že jasno, da v ponovljenem postopku sporna parcela denacionalizacijskemu upravičencu ne bo vrnjena v naravi in je zmotno stališče sodišč prve in druge stopnje, da bi morala tožnica z izbrisno tožbo čakati do zaključka denacionalizacijskega postopka. Za ta primer je pomembno tudi načelo zaupanja v zemljiško knjigo (7. člen ZZK-1), katerega bistvo je, da nihče, ki se zanaša na podatke zemljiške knjige in v pravnem prometu ravna pošteno, ne more trpeti škodljivih posledic. Domneva resničnosti vpisa učinkuje zoper vsako dobroverno osebo. Sodišče bi moralo zato, pa tudi na podlagi načel javnosti, konstitutivnosti in publicitete poskrbeti, da se protipravno stanje vpisa v zemljiški knjigi preneha in se ne perpetuira. Z ex tunc učinkujočo odpravo odločbe, ki je bila podlaga za vpis, je odpadel materialnopravni razlog za vzdrževanje protipravnega vpisa in sodišče, ki ga je kljub izbrisni tožbi toleriralo, je storilo grob spodrsljaj.

6Revizija je bila vročena toženi stranki. Ta je nanjo odgovorila. Nasprotovala je tožničini tezi, da odprava odločbe, ki je bila podlaga za izpodbijani vpis, s sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 476/2007 z dne 29. 1. 2009 učinkuje retroaktivno: učinkuje le od vročitve strankam dalje. Ker ob odločanju pred sodiščem prve stopnje dokončne odločitve v denacionalizacijskem postopku še ni bilo, ni bil izpolnjen pogoj za izbrisno tožbo iz tretje alineje 2. točke drugega odstavka 243. člena ZZK-1, zato je vprašanje pravilnosti stališča o retroaktivnem učinkovanju sodbe X Ips 476/2007 nepomembno. Strogost pogojev za vložitev izbrisne tožbe je namenjena zavarovanju pred okoliščinami, kakršne so nastopile v konkretnem primeru. Varujejo namreč vrstni red zemljiški knjigi – ob drugačnem stališču bi tožnica pridobila lastninsko pravico na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Kopru P 370/2004, odločitev v denacionalizacijskem postopku v korist toženke pa bi bila brezpredmetna. Res je sicer, da je je bila po zaključku glavne obravnave izdana dokončna upravna odločba z dne 30. 3. 2011, a je prav zato, ker je bila izdana po zaključku glavne obravnave, za odločitev nepomembna, poleg tega pa jo toženka izpodbija s tožbo v upravnem sporu. Kot grobo izkrivljanje resnice označi stališče revidentke, da je bilo s sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 476/2007 odločeno, da vrnitev sporne nepremičnine v naravi ni možna, ker v njenih razlogih opozorjeno na sodbo Okrožnega sodišča v Kopru P 370/2004: z njo namreč ni bilo odločeno o lastninski pravici tožnice na sporni parceli, pač pa le o obligacijski pravici do izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila v njeno korist. Predlaga zavrnitev revizije.

7Revizija je utemeljena.

8ZZK-1 v prvem odstavku 243. člena določa, da če je vknjižba določene pravice iz materialnopravnega razloga neveljavna in če so zaradi te vknjižbe kršene pravice določene osebe na nepremičnini, sodišče na podlagi tožbe te osebe (izbrisna tožba) ugotovi neveljavnost vknjižbe in odloči, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov (izbris izpodbijane vknjižbe). V drugem odstavku istega člena določa razloge za izbrisno tožbo in jih glede na listine, ki so bile podlaga za vknjižbo, loči v dve skupini: na razloge za izpodbijanje vknjižbe, temelječe na zemljiškoknjižnem dovolilu iz 1. oziroma 2. točke prvega odstavka 40. člena ZZK-1 (prvi odstavek) in na razloge za izpodbijanje vknjižbe, temelječe na sodni odločbi oziroma odločbi drugega državnega organa iz 3. do 8. točke prvega odstavka 40. člena ZZK-1 (drugi odstavek).(1)

9V konkretnem primeru je bila podlaga izpodbijane vknjižbe odločba iz 8. točke drugega odstavka 243. člena ZZK-1, konkretno delna odločba UE Sežana z dne 5. 8. 2003 o vrnitvi nepremičnine V. Š. v naravi, ki je postala pravnomočna in dokončna,(2) ne pa sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 1375/2005 (z njo je bila zavrnjena tožničina pritožba zoper sodbo, s katero je neuspešno poskušala doseči odpravo upravne odločbe s tožbo), ali sklep o dedovanju Okrajnega sodišča v Sežani D 141/2007 (ki nima nobenih konstitutivnih učinkov, pač pa le ugotavlja univerzalno nasledstvo po umrlem upravičencu iz upravne odločbe), kot meni revidentka.

10Vknjižbo, dovoljeno na podlagi pravnomočne oziroma dokončne odločbe iz 3. do 8. točke prvega odstavka 40. člena ZZK-1 se, določa drugi odstavek 243. člena ZZK-1, z izbrisno tožbo lahko izpodbija, tudi če je postala neveljavna šele potem, ko je bila opravljena, če so izpolnjeni naslednji pogoji: (i) če v zvezi s to vknjižbo niso izpolnjeni pogoji za zaznambo izrednega pravnega sredstva iz drugega odstavka 101. člena tega zakona in je bil zamujen rok za vložitev predloga za zaznambo izrednega pravnega sredstva iz prvega odstavka 103. člena tega zakona, (ii) če je bila proti pravnomočni oziroma dokončni odločbi, ki je bila podlaga za izpodbijano vknjižbo, vložena revizija, zahteva za varstvo zakonitosti, tožba v upravnem sporu, predlog za obnovo postopka oziroma ustavna pritožba, in (iii) če je vsebina odločbe o izrednem pravnem sredstvu iz prejšnje alineje oziroma vsebina pravnomočne oziroma dokončne odločitve, izdane v ponovljenem postopku takšna, da na njeni podlagi izpodbijana vknjižba ne bi bila dovoljena.

11Ključno je, ali pravilna presoja, da pogoj iz tretje alineje drugega odstavka 243. člena ZZK-1 ob odločanju sodišča prve stopnje ni bil podan, ker s sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 476/2007 denacionalizacijski postopek ni bil zaključen, pač pa sta bili sodbi upravnega sodišča prve in druge stopnje v upravnem sporu, ki je tekel po tožbi tožnice zoper odločbo MOP, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba zoper odločbo Upravne enote Sežana o vrnitvi parcele v naravi, spremenjeni tako, da je bila odločba MOP odpravljena, zadeva pa je bila vrnjena MOP v ponoven postopek.

12V primerih, ko je glede veljavnosti odločbe, ki je podlaga izpodbijanega vpisa, vloženo izredno pravno sredstvo, je uporaba določbe iz tretje alineje drugega odstavka 243. člena ZZK-1 tedaj, ko je odločba na nižjih stopnjah odpravljena, z odločbo o izrednem pravnem sredstvu pa v tako odločitev ni poseženo, neproblematična: pogoji za izbrisno tožbo so podani z odločitvijo o izrednem pravnem sredstvu. Konkreten primer ni tak, ker je bil postopek z izrednim pravnim sredstvom zaključen na način, da je bila odpravljena odločba MOP kot pritožbenega organa, ki je odločil o pritožbi zoper odločbo o denacionalizaciji upravnega organa prve stopnje (ni pa bila odpravljena zadnje navedena – torej prvostopenjska – odločba) in mu je bila zadeva vrnjena v nov postopek (v ponovno odločitev o tožničini pritožbi zoper odločbo Upravne enote Sežana). Ko je tako, so pogoji za izbrisno tožbo praviloma izpolnjeni, ko je zaključen ponovljen postopek in je pravnomočno oziroma dokončno odpravljena odločba, ki je podlaga izpodbijanega vpisa: zaradi pomembnosti posledic izbrisa vknjižbe stvarne pravice v zemljiški knjigi naj pride do izbrisa šele, ko je o tem, da je materialnopravno zmoten, mogoče kar najbolj zanesljivo presojati; zanesljivost take presoje je gotovo večja, ko je odločba, na kateri temelji vpis, odpravljena in ko je odločitev o tem dokončna.

13Obravnavani primer je specifičen: presoja o tem, da sporna parcela ne more biti predmet vrnitve denacionalizacijskemu upravičencu v naravi in da je odločba o denacionalizaciji, ki je podlaga izpodbijanemu vpisu, iz tega razloga materialnopravno zmotna, je bila namreč dokončna že z odločitvijo Vrhovnega sodišča o zahtevi Vrhovnega državnega tožilstva za varstvo zakonitosti (ki je bila zaradi spremenjenih postopkovnih predpisov obravnavana kot revizija). S sodbo X Ips 476/2007 je namreč revizijsko sodišče sicer zadevo vrnilo drugostopenjskemu denacionalizacijskemu organu v ponovno odločanje, a je zavzelo materialnopravno stališče o ovirah za denacionalizacijo v naravi, podanih zato, ker je bilo sporno zemljišče kot nezazidano stavbno zemljišče že oddano tožnici za gradnjo pred uveljavitvijo ZDen (prvi odstavek 32. člena navedenega zakona) oziroma je na njem pridobila lastninsko pravico (tretji odstavek 16. člena ZDen). Organi, ki so v ponovljenem postopku odločali o denacionalizaciji, so na to pravno mnenje Vrhovnega sodišča vezani (četrti odstavek 64. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1).(3) Prav to je za odločitev o tožničini reviziji v konkretni pravdi ključnega pomena: možnost, da bi bila denacionalizacijskemu upravičencu sporna parcela vrnjena v naravi, je bila s tem izključena. Pomeni namreč dokončno odločitev o drugačni obliki denacionalizacije (v obliki odškodnine) in s tem o materialnopravni zmotnosti izpodbijanega vpisa, opravljenega na podlagi materialnopravno zmotne odločbe o denacionalizaciji v naravi. V tem specifičnem položaju je bil zato pogoj za izbrisno tožbo iz tretje alineje 2. točke drugega odstavka 243. člena ZZK-1 izpolnjen že z izdajo sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 476/2007.

14Sodišči prve in druge stopnje sta šteli pogoj za izbrisno tožbo iz tretje alineje 2. točke drugega odstavka 243. člena ZZK-1 za procesno predpostavko. Predhodno vprašanje za presojo obstoja procesne predpostavke je vsebinski: ali bi imela odločitev o izrednem pravnem sredstvu za posledico, da bi bila v ponovljenem upravnem postopku izdana taka odločba, da na njeni podlagi izpodbijana vknjižba ne bi bila dovoljena. In predhodno vprašanje sta sodišči prve in druge stopnje rešili materialnopravno zmotno. Posledica tega je procesno napačna odločitev o zavrženju tožbe. Kršitev je relativna (prvi odstavek 339. člena v zvezi z drugim odstavkom 2. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), tožnica pa jo je (sicer brez opredelitve pravne kvalifikacije, a opisno dovolj konkretizirano) uveljavljala že v pritožbi(4) in nato še v reviziji.(5)

15Revizijsko sodišče je zato reviziji ugodilo, izpodbijana sklepa sodišča druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v odločitev o utemeljenosti zahtevka iz izbrisne tožbe (prvi odstavek 379. člena ZPP).

16Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1): Pritožbeno sodišče je sicer uporabilo novelo ZZK-1C, kar na pravilnost odločitve ni vplivalo, ker so določbe, ki so bile uporabljene, v besedilu ZZK-1 in v besedilu novele ZZK-1C enake.

Op. št. (2): MOP jo je 18. 6. 2004 potrdilo, tožnica je vložila tožbo za razveljavitev odločb upravne enote in MOP v upravnem sporu na Upravno sodišče – oddelek v Novi Gorici in spor izgubila (sodba z dne 9. 9. 2005), Vrhovno sodišče pa je zavrnilno sodbo potrdilo (sodba I Up 1375/2005 z dne 13. 4. 2006).

Op. št. (3): Na vezanost je sodbi X Ips 476/2007 tudi izrecno opozorjeno.

Op. št. (4): »... Utemeljevanje sodišča v obrazložitvi, da je zaradi še visečega ponovljenega upravnega postopka o denacionalizaciji vložitev izbrisne tožbe preuranjena, je v temelju nepravilno....«

Op. št. (5): »... V kolikor sodišče pogojuje odločanje o stvari v tem postopku s končanjem ponovljenega upravnega postopka denacionalizacije, temu tožeča stranka ostro nasprotuje in stoji na stališču, da je to pravno absolutno nedopustno.«