VSRS Sodba II Ips 138/2010

Revizija se zavrne.

Tožniki morajo v 15-ih dneh povrniti tožencema 1.201,16 EUR stroškov revizijskega odgovora, od 16. dne dalje pa plačati tudi zakonske zamudne obresti.

1Sodišče prve stopnje je v četrtem sojenju zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za nerazdelno plačilo 109.703,19 EUR in podrejeni tožbeni zahtevek za nerazdelno plačilo 16,542.242,96 SIT (tolarska vrednost primarno zahtevanega plačila), da ne bo izvršbe v zastavljene nepremičnine, ker je ugotovilo, da toženca osebno nista prejela vtoževanega posojila.

2Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnikov in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3Tožniki v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavljajo vse revizijske razloge, predlagajo pa spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podrejeno razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje ter še podrejeno razveljavitev sodbe pritožbenega sodišča in vrnitev zadeve temu sodišču v novo sojenje. Tiste od sicer obširnih revizijskih trditev, ki so pravno pomembne, bo revizijsko sodišče povzelo v nadaljevanju, ko bo hkrati nanje odgovorilo.

4Revizija je bila vročena tožencema, ki v odgovoru predlagata njeno zavrnitev.

5Neposredna revizija je glede na revizijsko sporno vrednost dovoljena, ni pa utemeljena.

6Pritožbeno sodišče je pravilno poudarilo, da je trditvena podlaga tožnikov jasna in ozka. Od obeh tožencev so zahtevali nerazdelno plačilo spornega zneska le na podlagi posojilne in garancijske pogodbe s 26. 8. 1992, na podlagi katere naj bi osebno tožencema posodili 150,000.000 ITL, kar je takrat predstavljalo 10,200.000 SIT. Toženca sta med drugim ugovarjala, da je pri spornem znesku šlo za plačilo vložka prve tožnice kot soustanoviteljice nove družbe I. d. o. o. na podlagi pogodbe z 18. 8. 1992, s katero se je ta zavezala vložiti v družbo 200.000 DEM oziroma 10,200.000 SIT (oziroma tudi 150,000.000 ITL). Druga soustanoviteljica s polovico manjšim vložkom je bila L. d. o. o., katere direktor je bil prvi toženec. Pri dvigih z računa v Avstriji je toženec tudi na podlagi ustreznega pooblastila prve tožnice denar dvigoval kot direktor novoustanovljene družbe in v skladu z dogovorom plačeval stroje za načrtovano izdelavo hokejskih palic. Kljub takim trditvam tožencev so tožniki nekajkrat poudarili, da zahtevajo plačilo samo na podlagi posojilne pogodbe, ki da je ni povezovati s pogodbo z 18. 8. 1992 o ustanovitvi družbe I. d. o. o. Iz navedb pravdnih strank je tako izhajalo, da sama sklenitev posojilne pogodbe ni sporna, pač pa je sporna njena izpolnitvena faza ali točneje: sporna je sama izročitev posojila tožencema kot fizičnima osebama. Na podlagi ocene izvedenih dokazov je bil odgovor prvostopenjskega sodišča, ki mu je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče, da je pri dvigih oziroma nakazilih z računa v Avstriji toženec deloval kot direktor I. d. o. o. in da zato ne on ne njegova žena kot fizični osebi nista prejela posojila, navedenega v pogodbi s 26. 8. 1992.

7Ali je v spornem razmerju prišlo do izročitve posojila tožencema kot fizičnima osebama, je vprašanje dejanske narave. Na negativni odgovor obeh sodišč so v sedanji fazi postopka vezani tako revizijsko sodišče kot stranke, saj po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti dejanskih ugotovitev. To ni dovoljeno niti z neposrednim izpodbijanjem dokazne ocene (revizijske trditve, da naj iz prvega prevedenega bančnega potrdila z 11. 11. 1992 ne bi izhajalo ime prvega toženca ali družbe I. d. o. o. oziroma da ta izpisek ni bil vsebinsko obravnavan), niti posredno v preobleki domnevnih kršitev procesne ali materialnopravne narave (v tej nedovoljeni smeri gre večina revizijskih trditev).

8Neutemeljene so revizijske trditve o procesnih kršitvah iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi zatrjevane protispisnosti razlogov pritožbenega sodišča in nejasnega zaključka o vprašanjih, ali so tožniki zatrjevali, da je bila na ugotovljeni način izpolnjena posojilna pogodba, ali je bila ta sklenjena v korist tretje osebe in ali je s plačilom 150,000.000 ITL prve tožnice lahko prišlo do plačila osnovnega vložka v I. d. o. o. V zvezi s prvim vprašanjem revizijsko sodišče ugotavlja, da revizija z iztrganjem enega stavka iz ostalih razlogov pritožbene sodbe skuša prikazati drugačen pomen utemeljitve pritožbenega sodišča, vendar je treba upoštevati celoto razlogov o posameznih sklopih vprašanj. Tako iz točke 6 kot tudi 16 pritožbene sodbe je razvidno, da pritožbeno sodišče šteje, da tožniki trdijo, da je bilo posojilo plačano s črpanjem sredstev z računa prve tožnice v Avstriji. Dodalo je tudi, da tožniki ne pojasnijo, da in na kakšen drugačen način naj bi bil denar izročen tožencema. Tudi v zvezi z drugim vprašanjem revizija nima prav, saj namenskega posojila ni enačiti s pogodbo v korist tretjega. Revizijsko sodišče ugotavlja, da ima pritožbeno sodišče jasne razloge, da je denar prejel I. d. o. o., ali pa je bila taka izpolnitev pravilna in skladna s pogodbo o ustanovitvi te družbe, za to pravdo ni pomembno. Tako stališče ni zahtevalo dodatnega odgovora na pritožbene trditve, da naj bi bilo s plačilom deleža v družbi z italijanskimi lirami kršeno načelo monetarnega nominalizma iz 394. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika) in v tej smeri ne gre za nobeno procesno kršitev. Revizijsko sodišče povzetim razlogom pritožbene sodbe pritrjuje in le zaradi revizijskega vztrajanja tožnike opozarja še na listino, ki so jo poimenovali avtentično tolmačenje navedb in ki so jo sami predložili sodišču (A29). V njej je v točki III jasno zapisano, da je med sedanjo prvo tožnico in I. d. o. o. (zastopal ga je prvi toženec kot direktor) nesporno, da je prva tožnica I. d. o. o. izročila že celoten znesek 150,000.000 ITL in da je direktor I. d. o. o. z datumom 4. 9. 1992 dobil pooblastilo, da lahko samostojno razpolaga s celotnim zneskom, ki je na njegovem (G. M.) kontu.

9V nadaljevanju tožniki ponovno pojasnjujejo, zakaj se niso sklicevali in svojega zahtevka utemeljevali z morebitnim poroštvom, kar glede na trditve o posojilu kot podlagi tožbenega zahtevka ni pomembno. Enak odgovor velja tudi glede vprašanja, ali je bila pogodba o ustanovitvi I. d. o. o. le navidezna.

10Komu je bil dejansko izročen denar z računa prve tožnice v Avstriji, je prvostopenjsko sodišče presojalo na podlagi listinskih dokazov, med katerimi so tudi bančni izpiski avstrijske banke v tujem jeziku. Toženca sta te listine predložila že ob odgovoru na tožbo, za eno od njih sta priložila tudi uradni prevod, za druge pa navedla, da so vsebinsko enake. Gre za bančne listine v obliki izpolnjenih obrazcev v nemškem jeziku. Prvostopenjsko sodišče je po podatkih spisa (list. št. 22 in 35) toženca pozvalo k predložitvi prevodov vseh tujih listin (104. člen ZPP), kar sta toženca naknadno tudi storila. Pritožbeno sodišče je zavrnilo stališče tožnikov, da so zaradi pravila o prekluziji iz prvega odstavka 286. člena ZPP prevedene listine neupoštevne kot dokaz. V 10. točki svoje odločbe je navedlo več razlogov, zakaj bi bila v konkretni zadevi zavrnitev prevodov teh listin v nasprotju z namenom pravila o prekluziji, ki je konkretizacija načela hitrosti in ekonomičnosti postopka ter prepovedi zlorabe procesnih pravic: listine v tujem jeziku in prevod ene od njih so bili priloženi že odgovoru na tožbo, takrat še neprevedene listine so bile vsebinsko enake prevedeni, šlo je torej za kopičenje dokazov, listine so bile tožnikom znane, saj gre za bančni račun prve tožnice, tožniki v pritožbi niso zatrjevali, da naj bi prvostopenjsko sodišče toženca neuspešno pozvalo (104. člen ZPP) k predložitvi prevodov. Revizijsko sodišče povzetim razlogom glede na situacijo v konkretni zadevi v celoti pritrjuje. Revizijska izvajanja razlogov pritožbenega sodišča ne morejo izpodbiti, saj togo vztrajanje pri pravilu o prekluziji ni pravilno. Pravilo o prekluziji ni samo sebi zadostno, razlagati in uporabljati ga je treba v skladu z njegovim namenom in glede na okoliščine konkretnega primera. Tej zahtevi razlogi pritožbenega sodišča v celoti ustrezajo. Revizijska graja pa je neutemeljena tudi iz razloga, ker ne upošteva dogajanja v zvezi z zahtevanimi prevodi na prvem in drugem naroku v prvem sojenju. Kakšnih procesnih nepravilnosti v zvezi s 104. členom ZPP tožniki v pritožbi niso uveljavljali. V zvezi s to zakonsko določbo so nosilni razlogi pritožbenega sodišča le, da pritožba ne zatrjuje, da naj bi prvostopenjsko sodišče toženca neuspešno pozvalo k predložitvi prevodov, ne pa, da prvostopenjsko sodišče sploh ni ravnalo po 104. členu ZPP. Odgovor pritožbenega sodišča na več pritožbi priloženih odločb o sodni praksi v zvezi s pravilom o prekluziji dokazov glede na specifičnosti obravnavane zadeve ni bil potreben.

11Pojasnjeno je že bilo, da in zakaj ni upoštevna revizijska graja razlogov prvostopenjskega sodišča, ker naj se ne bi spustilo v vsebino prevoda oziroma prevodov bančnih izpiskov in tudi ne revizijska graja razlogov pritožbenega sodišča, ki se je strinjalo z razlogi prvostopenjskega sodišča, jih na kratko povzelo in ocenilo, da so zadostni. V tem delu revizija s trditvijo o nezadostnem odgovoru pritožbenemu sodišču neutemeljeno pripisuje procesno kršitev.

12V nadaljevanju tožniki zatrjujejo nejasnost razlogov, v kakšnem svojstvu je prvi toženec dvigoval denar in prikazujejo svojo dokazno oceno enega od bančnih izpiskov, vendar so grajani razlogi po presoji revizijskega sodišča jasni in tudi razumljivi, torej ni prišlo do uveljavljane procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Trditev o pomanjkanju razlogov za zaključek, da je prvi toženec denar dvigoval kot zakoniti zastopnik I. d. o. o., izpodbija dejansko ugotovitev, je pa tudi v nasprotju s prejšnjo revizijsko trditvijo o nejasnih razlogih.

13S posojilno pogodbo se po 557. členu ZOR posojilodajalec zaveže izročiti posojilojemalcu določen znesek, posojilojemalec pa se zaveže, da bo po določenem času ta znesek vrnil. Če posojilodajalec svoje zaveze izročitve posojila ne izpolni, ne more nastati zaveza posojilojemalca, da vrne nekaj, česar ni prejel. Na drugačno presojo ne more vplivati vprašanje, ali gre pri posojilu za realen kontrakt, in tudi vprašanje aktivne legitimacije vsakega od treh tožnikov bi postalo aktualno šele v primeru, če bi obveznost posojilojemalca sploh nastala. Revizija zato pritožbenemu sodišču, ki na pritožbeno grajo razlogov prvostopenjskega sodišča o aktivni legitimaciji ni odgovorilo, neutemeljeno očita procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

14Revizijsko sodišče je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo tožnikov skupaj z njihovimi priglašenimi revizijskimi stroški. Odločitev o revizijskih stroških tožencev temelji na določbah prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in določbah Odvetniške tarife.