557. člen ZOR

Če posojilodajalec svoje zaveze izročitve posojila ne izpolni, ne more nastati zaveza posojilojemalca, da vrne nekaj, česar ni prejel. Pravilo o prekluziji ni samo sebi zadostno, razlagati in uporabljati ga je treba v skladu z njegovim namenom in glede na okoliščine konkretnega primera. V tej zadevi kasnejša, na poziv sodišča izredna predložitev prevodov ostalih tujih istovrstnih bančnih izpiskov ne trči na pravilo o prekluziji.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhajajo razlogi, da je tožba sklepčna in zakaj je bilo treba tožbenemu zahtevku ugoditi. Prav tako je neutemeljen očitek, da ni šlo le za popravo tožbe, temveč za njeno spremembo. Tožeča stranka ni spremenila istovetnosti zahtevkov, povečala obstoječega zahtevka ali uveljavljala drugega zahtevka poleg obstoječega, temveč je le dopolnila in popravila navedbe datuma.

Ničnost pogodb v celoti je nesorazmerno težka, glede na pogodbeno kavzo pa tudi neprimerna sankcija za toženčeve kršitve. Te na načelni ravni res posegajo tudi v širši družbeni, takorekoč javni interes, pa vendar nasprotovanje morali in nekaterim postulatom urejanja pogodbenih razmerij v konkretnem primeru ni takšne narave, da bi moglo prevladati nad cilji v obligacijskem pravu uveljavljenih načel afirmacije pogodb in stopnjevitosti neveljavnostnih sankcij. Dosledna uporaba slednjih vodi k sklepu, da je nedopustno pogodbeno stanje v tej zadevi mogoče odpraviti z milejšo sankcijo, kot je sankcija absolutne ničnosti spornih pravnih poslov, ne da pri tem trpela temeljna ustavna načela družbene ureditve.

Pravna podlaga tožničinega zahtevka je ustno sklenjena posojilna pogodba, s katero se je toženec tožnici zavezal vrniti posojeni denarni znesek.

Odsotnost enega od štirih elementov civilnega delikta pomeni neutemeljenost odškodninskega zahtevka. Dokazno breme glede obstoja škode in njene višine je na strani oškodovanca. Za odgovor na neutemeljenost procesnega očitka v zvezi z odločitvijo v škodo toženca zadostuje napotilo na vsebino 359. člena ZPP in opozorilo, da toženec ni bil edini pritožnik, še več, toženec prvostopenjske odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka ni izpodbijal, pač pa o zavrnitvi nasprotnega tožbenega zahtevka. Vložitev tožbe zaradi vrnitve posojila ni nedovoljeno razpolaganje, ki naj bi nasprotovalo moralnim pravilom. Za uporabo pravila o prostem preudarku pri določitvi višine škode zakon terja določene pogoje, katerih obstoj mora stranka zatrjevati pravočasno že v postopku na prvi stopnji.

Pripoznava dolga ne predstavlja podlage za nastanek dolga. Prvi toženec v času vložitve revizije ni več obstajal in ker te pomanjkljivosti takrat ni bilo več mogoče odpraviti, tožnik ni imel pravnega interesa za vložitev revizije. Stranka sicer ni dolžna pravno okvalificirati svojega zahtevka, dolžna pa je uveljavljati tako trditveno dejansko podlago, da ta omogoča subsumpcijo pod določeno pravno normo. Tožnikove trditve in očitki ravnanju drugega toženca kot družbenika prvega toženca ne omogočajo subsumpcije pod nobenega od štirih v prvem odstavku 6. člena ZGD naštetih primerov zlorabe pravne osebe.

Pravna podlaga tožničinega zahtevka je (odplačna) ustno sklenjena posojilna pogodba, s katero se je toženka tožnici zavezala, da bo namesto nje bankam odplačevala mesečne anuitete in ji na takšen način vrnila posojena denarna sredstva.

Takojšnja zapadlost kredita ni bila že vnaprej dogovorjena kot sankcija za posojilojemalčevo kršitev kreditne pogodbe, zato ta sankcija ni nastopila avtomatično že ob sami kršitvi pogodbe. Gre za pravico (upravičenje) banke, ki jo ta lahko (po svoji presoji in pod pogoji iz pogodbe) izkoristi.

Pravna podlaga tožnikovega zahtevka je ustno sklenjena posojilna pogodba, s katero se je toženec tožniku zavezal vrniti posojeni denarni znesek.

Obstoj dveh posojilnih pogodb (pri čemer je posojilodajalec posojilojemalcu izročil le posojilo, ki izvira iz prve pogodbe) je treba presojati kot celoto tako, da predstavlja druga pogodba le konfirmacijo terjatve, ki izvira iz prve pogodbe. Tudi javna listina dokazuje le tisto, kar je v njej potrjeno ali določeno v kontekstu pravnega razmerja, ki ga ureja, in ne na neki abstraktni ravni.

Upnik lahko realizira posojilo svojemu dolžniku tudi tako, da z dolžnikovim pooblastilom opravi asignacijo v korist dolžnikovega upnika.

Sodišče prve stopnje je pojasnilo, zakaj dokazu z izvedencem grafološke stroke ni dalo odločilne dokazne vrednosti pri ugotavljanju odločilnega pravnega dejstva, ali sta pravdni stranki posojilno pogodbo sklenili.

Ker je v času vložitve tožbe toženec dolgoval glavnico in obresti banki, med pravdo pa je prišlo do izplačila zavarovalnice, pri kateri je bila terjatev zavarovana, je banka pravilno spremenila tožbo tako, da je zahtevala plačilo terjatve zavarovalnici.

Izpodbijana sodba nima razlogov o tem, ali se je druga toženka v sporni posojilni pogodbi zavezala kot solidarni ali kot subsidiarni porok za obveznost glavnega dolžnika – prvega toženca. Navedeno je pomembno tudi zaradi presoje ugovora zastaranja, ki je bil izrecno podan tudi glede obveznosti druge toženke, o katerem pa sodišče prve stopnje sploh ni odločalo (odločalo je le o ugovoru zastaranja obveznosti glavnega dolžnika).

Tudi glede razširitve tožbenega zahtevka gre pojasniti, da je tožeča stranka glede na izvedeniško mnenje zvišala tožbeni zahtevek skladno z ugotovljenim stanjem dolga. Toženec takšni spremembi v postopku pred prvostopenjskim sodiščem ni ugovarjal, sicer pa je sodišče tudi zaradi smotrnosti in ekonomičnosti postopka dovolilo spremembo tožbe, katero je tožeča stranka pravilno spremenila do konca glavne obravnave (člen 184. ZPP).

Zapoved iz prvega odstavka 15. člena ZFO je treba razumeti v povezavi s 16. členom ZFO in pri tem upoštevati, da zadolževanje občine lahko izvira tudi iz drugih tipov obligacijskih razmerjih, ne le posojil ali izdaje vrednostnih papirjev. Pomembno je le, da je denarna obveznost občine odložena. To pa na drugi strani pomeni, da je tudi zadolževanje občine, ki izvira iz drugih tipov obligacijskih pogodb, podvrženo omejitvam iz 16. člena ZFO. Treba je šteti, da v načelu nasprotuje drugemu odstavku 16. člena ZFO tudi pogodba, v kateri je zadolžitev občine opredeljena na način, ki ne omogoča preizkusa, ali bi morala pogodba izpolnjevati predpostavke iz te določbe.

Iz ustavne odločbe U-I-300/04-25 z dne 2.3.2006 izhaja, da velja pravilo, da zamudne obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih pa neplačanih obresti doseže glavnico, tudi za obligacijska razmerja, nastala pred uveljavitvijo novega zakona.

Posojilodajalec je upravičen zahtevati vrnitev posojila in (dogovorjene) pogodbene obresti v višini kogentno prepisane višine obrestne mere. Za ugotovitev višine obresti, do katerih bi bil upravičen, bi moral tožnik navesti podatke, ki omogočajo njihovo določitev. Navajati bi moral, kdaj točno je toženki dal posojilo v višini 9.000 DEM. Temu trditvenemu bremenu tožnik ni zadostil.

Kljub dejstvu, da se tožnica v tožbenih navedbah ne sklicuje na prenos terjatev s strani sina in moža nanjo, je celoten zahtevek utemeljen, saj toženka višini terjatve ni ugovarjala, iz izpovedi strank izhaja, da se vtoževana terjatev nanaša na posojilne terjatve cele družine, na podlagi toženkinega potrdila o prejemu gotovine pa je mogoče sklepati, da je bila obveščena o prenosu terjatev na tožnico.

Odločitev o delni ugoditvi tožbenemu zahtevku sta nižji sodišči pravilno utemeljili na določilu 557. člena ZOR, ki posojilojemalca zavezuje k vrnitvi denarja v enakem znesku, kot mu je bilo posojeno. Tožnik je nastopal v vlogi posojilodajalca pri vseh spornih pogodbah. Če je bila poleg tožnika na pogodbi z dne 19. 2. 1996 kot posojilodajalka navedena tudi E. J., tožniku to aktivne legitimacije ne jemlje.