VSRS Sklep X Ips 42/2013

I. Revizija se zavrže.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (sedaj revident) vložila revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z razlogi iz 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške postopka.

K I. točki izreka:

2Revizija ni dovoljena.

3Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Agencije Republike Slovenije za pošto in elektronske komunikacije (v nadaljevanju Agencija), št. 38244-2/2011/7 z dne 19. 4. 2011, s katero je Agencija revidenta v 1. točki izreka določila za operaterja s pomembno tržno močjo (v nadaljevanju OPTM) na upoštevnem trgu „Širokopasovni dostop (medoperaterski trg)“ (v nadaljevanju upoštevni trg), mu v 2. do 12. točki izreka naložila regulacijske obveznosti (dopustitev operaterskega dostopa, zagotavljanje enakega obravnavanja, zagotavljanje preglednosti, cenovni nadzor in stroškovno računovodstvo ter ločitev računovodskih evidenc), v 13. točki izreka razveljavila odločbo Agencije, št. 3824-50/2007-3 z dne 11. 10. 2007, ter v 14. točki izreka odločila, da v tem upravnem postopku stroški postopka niso nastali.

4Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5Revident kot pomembna pravna vprašanja izpostavlja naslednja vprašanja:

1) ali je pravilna določitev upoštevnega trga, ki pri ugotavljanju obstoja subnacionalnih trgov ne upošteva določitev različnih območij (ruralnih in urbanih) na podlagi kriterija pokritosti prebivalstva in ali je pravilna odločitev o tem, da niso podani pogoji za določitev diferenciranih obveznosti, ki pri ugotavljanju obstoja različnih pogojev konkurence ne upošteva določitev različnih območij (ruralnih in urbanih) na podlagi kriterija pokritosti prebivalstva;

2) ali je pravilno stališče, da na podlagi določb Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom) tožena stranka ne more naložiti diferenciranih obveznosti;

3) ali je sorazmerna in s tem zakonita naložitev obveznosti oblikovanja cen dostopa na upoštevnem trgu 5 po metodi „maloprodajna cena minus“;

4) ali je pravilna opredelitev metode ugotavljanja škarij cen pri posamezni storitvi dostopa do optičnega omrežja pri posamezni vrsti paketov?“

Revident tudi predlaga, da se Sodišču Evropske unije v predhodno odločanje postavi vprašanje: „Ali je metoda ugotavljanja škarij cen na podlagi primerjave maloprodajnih cen posameznih storitev ali paketov z veleprodajnimi cenami na trgih elektronskih komunikacij v ex ante regulatornih postopkih skladna s pravom Skupnosti?“

6Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse.

7Po presoji Vrhovnega sodišča drugo vprašanje, ki ga izpostavlja revident in se nanaša na vprašanje dopustnosti naložitve diferenciranih obveznosti po ZEKom, ni pomembno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj ni bistveno za odločitev v obravnavani zadevi. Revident namreč zatrjuje, da bi morala Agencija ob ugotovitvi, da razlike v pogojih konkurence na urbanih in ruralnih področjih ne utemeljujejo opredelitve posebnih upoštevnih trgov (s čimer se revident sicer ne strinja), v skladu s Priporočilom Komisije z dne 20. septembra 2010 o reguliranem dostopu do dostopovnih omrežij naslednje generacije (NGA) – UL L 251 z dne 25. 9. 2010 (v nadaljevanju Priporočilo NGA) nato še diferencirati določene obveznosti, saj se konkurenčni pogoji na teh dveh področjih bistveno razlikujejo. Po 9. členu Priporočila NGA mora Agencija namreč opredeliti subnacionalne trge, kjer so razlike med konkurenčnimi trgi stabilne in znatne, v ostalih primerih pa mora spremljati, ali vzpostavitev NGA omrežij in posledični razvoj konkurenčnih pogojev na geografsko opredeljenem trgu upravičujeta uvedbo diferenciranih ukrepov. Iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje pa izhaja, da je v obravnavanem primeru odločilno, da je glede na analizo upoštevnega trga pravilen zaključek Agencije, da so (glede na geografsko pogojene razlike v cenah, trženju in prodajnih strategijah, razlike v kvaliteti in funkcionalnosti storitev ter razlike v naravi povpraševanja) konkurenčni pogoji na urbanih, suburbanih in ruralnih področjih bistveno enaki in da tudi ni pogojev za dodatno geografsko segmentacijo. Upoštevni trg tako obsega dostop z bitnim tokom preko bakrenega omrežja in preko optičnega omrežja revidenta na celotnem ozemlju Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje je navedlo tudi, da revident kot prevladujoči operater trži medoperatersko storitev bitnega toka na enoten način po vsej državi, pri čemer nikoli ni niti izjavil težnje po oblikovanju geografsko diferenciranih cen. Operaterji, ki uporabljajo revidentovo storitev bitnega toka in povprašujejo po geografsko enotni storitvi bitnega toka, ki je na voljo na celotnem ozemlju države, pa praviloma oblikujejo geografsko enotne maloprodajne cene. Zato revidentovo zastavljeno vprašanje o dopustnosti naložitve diferenciranih obveznosti na enotnem upoštevnem trgu po ZEKom glede na okoliščine tega primera ni pomembno pravno vprašanje za odločitev v tej zadevi.

8Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje.

9Upoštevaje v prejšnji točki te obrazložitve navedeno trditveno in dokazno breme po presoji Vrhovnega sodišča tudi prvo, tretje in četrto vprašanje, ki jih izpostavlja revident, sama po sebi niso pomembna pravna vprašanja v smislu določbe 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj vprašanje pravilnosti določitve upoštevnega trga, vprašanje pravilnosti odločitve o neobstoju pogojev za določitev diferenciranih obveznosti, vprašanje sorazmernosti in zakonitosti naložene obveznosti oblikovanja cen ter vprašanje zakonitosti in pravilnosti opredelitve metode ugotavljanja cen v izpodbijani odločbi sama po sebi ne morejo biti pomembna pravna vprašanja kot razlog za dovoljenost revizije. S postavljenimi vprašanji revident po vsebini dejansko zatrjuje revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (2. točka drugega odstavka 85. člena ZUS-1) in ne razloga za dovoljenost revizije. Ker torej revident postavljenih vprašanj ni konkretiziral glede na vsebino obravnavane zadeve v skladu z zahtevo po natančni in konkretni opredelitvi, ni izpolnil pogojev za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

10Glede na navedeno po presoji Vrhovnega sodišča v tem primeru tudi ni razloga, da bi postopek v tej zadevi prekinilo in Sodišču Evropske unije zastavilo predhodno vprašanje (113. a člen Zakona o sodiščih).

11Revident uveljavlja tudi dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso (npr. sklepi Vrhovnega sodišča X Ips 346/2010, X Ips 149/2010, X Ips 159/2010) mora revident natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati.

12Revident obstoj zelo hudih posledic utemeljuje z navedbami, da „storitve iz segmenta fiksnega širokopasovnega dostopa predstavljajo pomemben del njegovih prihodkov, ki so za njegovo poslovanje bistveni. Z naložitvijo obveznosti v izpodbijani odločbi je bistveno poseženo v njegovo pravico, da prosto nastopa na trgu pri nudenju storitev iz segmenta fiksnega širokopasovnega dostopa, naložene obveznosti pa ga prekomerno omejujejo pri nastopanju na trgu in uveljavljanju pravic do svobodne gospodarske pobude po 7. členu Ustave RS ter bodo imele za posledico znižanje prihodkov na segmentu fiksnih širokopasovnih storitev, zmanjšanje revidentove konkurenčnosti ter poslabšanje poslovnega izida (po njegovi oceni za več kot 20.000,00 EUR).“

13Po presoji Vrhovnega sodišča revident s temi navedbami obstoja zelo hudih posledic ni izkazal, saj glede na trditveno in dokazno breme naložitev določenih obveznosti in posledični nastanek materialne škode sam po sebi še ne pomeni zelo hudih posledic v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Zgolj navedba, „da se bodo njegovi prihodki na segmentu fiksnih širokopasovnih storitev zaradi naloženih obveznosti zmanjšali za več kot 20.000,00 EUR“, brez dodatnih navedb in predložitve dokazov, za kolikšen znesek gre, kaj konkretnega ta znesek pomeni za njegovo poslovanje in zakaj predstavlja zanj zelo hude posledice, po presoji Vrhovnega sodišča ni dovolj za izkaz zelo hudih posledic. Glede na navedeno revident tudi ni izkazal izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

14Ker revident ni izkazal izpolnjevanja nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

15Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revident v skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.