VSRS Sklep X Ips 15/2013

I. Revizija se zavrže.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revident) vložila revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z razlogi po 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2Revizija ni dovoljena.

3Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 705-239/2008-30 z dne 27. 6. 2011. Z navedeno odločbo je tožena stranka revidentu odvzela dovoljenje za opravljanje funkcije upravitelja (1. točka izreka odločbe), ga izbrisala iz seznama upraviteljev (2. točka izreka odločbe) in odločila o stroških postopka (3. točka izreka odločbe). Tožena stranka je prejela pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru, s katero je bil revident pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). S tem je bil izpolnjen negativni pogoj oziroma ovira pri izdaji dovoljenja za opravljanje funkcije upravitelja po 1. točki prvega odstavka 109. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), saj gre za naklepno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti.

4Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revidentka uveljavlja, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6Pomembnost pravnega vprašanja pa je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbi prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) gre za takšno vprašanje le, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve. Vrhovno sodišče je v več svojih odločbah (X Ips 774/2008, X Ips 776/2008, X Ips 151/2008, X Ips 238/2009, X Ips 406/2009, X Ips 414/2009, X Ips 206/2010, X Ips 278/2010) že zavzelo stališče, da revizija ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z branjem zakonskega besedila.

7Revident je navedel, da je odločitev o predmetni zadevi odvisna od ključnega pravnega vprašanja: „ali je tudi v primerih, ko je upravitelj storil kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, v času, ko še ni veljal ZFPPIPP in je bil tudi v tem času imenovan za upravitelja, dopustno uporabiti določbo 109. člena na način, kot si je to razlagala tožena stranka“. Meni, da je za pravilno uporabo 109. člena ZFPPIPP bistven čas storitve kaznivega dejanja in ne obstoj pravnomočne kazenske obsodilne sodbe.

8Po presoji Vrhovnega sodišča vprašanje, ki ga revident izpostavlja, ni pomembno pravno vprašanje v smislu določbe 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj gre za pravno vprašanje, ki v teoriji in praksi ne sproža posebnih dilem in je nanj mogoče odgovoriti že z branjem oziroma jezikovno razlago zakonskega besedila. Odgovor nanj je namreč mogoč že z branjem določb ZFPPIPP.

9Po določbi 1. točke prvega odstavka 109. člena ZFPPIPP minister, pristojen za pravosodje, upravitelju odvzame dovoljenje za opravljanje funkcije upravitelja, če je pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje iz tretjega odstavka 108. člena tega zakona, to je med drugim kaznivega dejanja, storjenega z naklepom, ki se preganja po uradni dolžnosti. Po določbi prvega odstavka 497. člena ZFPPIPP pa dovoljenja za opravljanje funkcije upravitelja v postopkih prisilne poravnave, stečaja ali likvidacije, ki v skladu z Zakonom o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji veljajo 30. septembra 2008, s 1. oktobrom 2008 začnejo veljati kot dovoljenja, izdana po tem zakonu, razen za primer, določen v tretjem odstavku tega člena, ki pa v obravnavani zadevi ni podan.

10Po presoji Vrhovnega sodišča iz citirane določbe 497. člena ZFPPIPP jasno izhaja, da so dovoljenja za opravljanje funkcije upravitelja, ki so bila izdana pred veljavnostjo ZFPPIPP, izenačena z dovoljenji, izdanimi v času veljavnosti ZFPPIPP (razen izjem po tretjem odstavku tega člena), iz česar sledi, da se določbe tega zakona o odvzemu dovoljenja (109. člen v zvezi s 108. členom ZFPPIPP) uporabljajo tudi za upravitelja, ki je bil v to funkcijo imenovan pred veljavnostjo ZFPPIPP. Iz določb ZFPPIPP pa ne izhaja, da bi bil pri odločanju o odvzemu dovoljenja zaradi pravnomočne obsodbe za tam določena kazniva dejanja relevanten čas storitve kaznivega dejanja. Smisel odvzema dovoljenja zaradi pravnomočne obsodbe za navedena kazniva dejanja je namreč v zasledovanju cilja, da funkcijo upravitelja opravlja oseba, ki je vredna javnega zaupanja, kar je tudi eden izmed pogojev za izdajo dovoljenja za opravljanje te funkcije (7. točka drugega odstavka 108. člena ZFPPIPP), pri zasledovanju tega cilja pa čas storitve kaznivega dejanja ni upošteven. V tem smislu je v izpodbijani sodbi določbe ZFPPIPP razlagalo tudi sodišče prve stopnje. Ker citirane zakonske določbe dajejo jasen odgovor na zastavljeno vprašanje, izpostavljeno vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

11Tudi pogoj za dovoljenost revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 po presoji Vrhovnega sodišča v tem primeru ni izpolnjen. Po navedeni določbi je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedefiniran pravni pojem, je treba presojati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso (npr. sklepi X Ips 346/2010, X Ips 149/2010, X Ips 159/2010) mora revident natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih naj bi bile te posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati.

12Revident tega trditvenega in dokaznega bremena ni izpolnil, saj v reviziji ne navaja niti ne izkazuje, kakšne konkretne posledice naj bi zanj imela izpodbijana odločitev, zato po presoji Vrhovnega sodišča pogoj za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen.

13Ker revident ni izkazal izpolnjevanja nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

14Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.