VSK sklep CDn 275/2012

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep in sklep Okrajnega sodišča v Kranju opravilna številka Dn 1 z dne 15.3.2012 se razveljavi ter zadeva vrne zemljiškoknjižni sodnici v ponovno odločanje o vpisu.

Okrajno sodišče v Kranju je s sklepom zemljiškoknjižne sodniške pomočnice opravilna številka Dn 1 z dne 15.3.2012 zavrglo predlagateljev zemljiškoknjižni predlog za vpis pridobitve pridobitve lastninske pravice pri uvodoma navedeni nepremičnini. Predlagatelj je zoper sklep vložil ugovor, ki ga je zemljiškoknjižna sodnica z uvodoma navedenim izpodbijanim sklepom zavrnila. Pritrdila je sklepu zemljiškoknjižne sodniške pomočnice, da bi moral predlagatelj v roku, ki mu ga je določilo sodišče, zemljiškoknjižni predlog dopolniti s predložitvijo potrdila o plačilu davka na promet nepremičnin, ki ga predpisuje 37. člen Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1).

Predlagatelj je zoper sklep o ugovoru vložil pritožbo, v kateri navaja, da je obrazložitev sklepa po vsebini prazna in ne odgovarja argumentirano na ugovor, s katerim je pritožnik izpodbijal stališče zemljiškoknjižne pomočnice, da mora biti tudi k odločbi po 4. in 5. točki prvega odstavka 40. člena ZZK-1 priloženo potrdilo o plačilu davkov. Pritožnik zato vztraja pri ugovornih navedbah. V konkretnem primeru vknjižba predlaga na podlagi sodb iz 4. in 5. točke prvega odstavka 40. člena ZZK-1 in za ta primer zakon nikjer ne določa, da je treba priložiti potrdilo o plačilu davkov. Ta zahteva je predpisana izrecno le za potrebe vpisov na podlagi listin, ki vsebujejo notarsko overjeno zemljiškoknjižo dovolilo iz 1. in 2. točke prvega odstavka 40. člena ZZK-1, ne pa za vpise na podlagi pravnomočnih odločb sodišča. Določba 37. člena ZZK-1 je namreč uvrščena v poglavje o overitvi zemljiškoknjižnega dovolila (poglavje 4.1.3 ZZK-1) in ne v splošne določbe o listinah, ki so podlaga za glavni vpis (poglavje 4.1.2 ZZK-1). V konkretnem primeru ni prišlo do nikakršnega notarsko overjenega dovolila, temveč do sodne iztožitve zemljiškoknjižne tradicije, ker singularni pravni predniki niso izpolnili svojih obveznosti izstaviti zemljiškoknjižno listino končnemu pridobitelju sporne nepremičnine. Plačilo davkov je obveznost odtujitelja in ne more biti predpostavka za iztožljivost in uresničevanje pravic pridobitelja, da pridobi lastninsko pravico na nepremičnini, če odtujitelj krši svojo davčno obveznost. Tolmačenje določb ZZK-1, kakršno podaja sodišče v tem primeru bi pomenilo, da bi postale pogodbeno izgovorjene pravice do prenosa lastninske pravice ne nepremičninah povsem neiztožljive, ko odtujitelj nepremičnne krši svojo zakonsko obveznost in ne prijavi ali ne plača davka na promet nepremičnine. Pritožnik ob tem poudarja, da pridobitelj nepremičnine nima aktivne legitimacije začeti postopka za odmero davka na promet nepremičnin, v njem ni stranka (prvi odstavek 5. člena v zvezi z 11. členom in 6. člen Zakona o davku na promet nepremičnin - ZDPN-2) in nima sredstva, da odtujitelja prisili v izpolnitev njegove davčne obveznosti. Prvostopenjsko sklicevanje na možnost, da se lahko v pravnem poslu odtujitelj in pridobitelj posebej dogovorita, da bo pridobitelj plačal davek, pa navedenega ne spreminja, vsaj ne za primere, ko do takega dogovora ni prišlo, kar velja tudi v tem primeru. Ko odtujitelj ne prijavi in ne plača davka in ne izstavi zemljiškoknjižnega dovolila, lahko pridobitelj svoje pravice uveljavlja v pravdi, v kateri doseže izdajo listin po 4. in 5. točki prvega odstavka 40. člena ZZK-1 in s tem neposredno podlago za vpis, realizacija njegovih pravic pa ne more biti preprečena zaradi davčnih kršitev odtujitelja. Določb ZZK-1 ni mogoče uporabljati po analogiji. Sodišče je vezano na pravnomočne sodbe in jih je dolžno spoštovati in predložitev potrdila o plačilu davka v konkretnem primeru ni potrebna. Že zato je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit. Dejstvo, da zemljiška knjiga preprečuje predlagatelju vknjižbo lastninske pravice, čeprav je do tega upravičen na podlagi pravnomočnih odločb, predstavlja nedopusten prekomeren in nezakonit poseg v njeno premoženje in je v nasprotju s pravico do mirnega uživanja premoženja, zagotovljeno s 33. členom Ustave in členom P1-1 EKČP. Predstavlja celo de facto razlastitev predlagatelja, saj je isti odtujitelj po odtujitvi pritožnici dodatno odtujil nepremičnino še tretjim osebam, ki so ravno tako vložile zemljiškoknjižni predlog, vendar s slabšim vrstnim redom od predlagateljevega. Izpodbijana odločitev bi v primeru potrditve pomenila, da bo pritožnikizgubil svoj vrstni red in se bodo namesto njega lahko vknjižili naknadni pridobitelji, kljub temu, da je sam storil vse, da bi se vknjižil. Četudi bi držala materialnopravna povsem zmotna teza sodišča prve stopnje, pa zaradi pomanjkljivosti po prvem odstavku 146. člena ZZK-1 zemljiškoknjižnega predloga ni mogoče avtomatično zavreči, temveč mora sodišče predlagatelja najprej jasno in nedvoumno pozvati na dopolnitev predloga in odpravo pomankljivosti (drugi odstavek prej veljavnega 146. člena ZZK-1 v zvezi s prvim odstavkom 93. člena ZZK-1C). V tem primeru zemljiškoknjižna sodniška pomočnica ni predlagatelja nikoli pozvala k predložitvi potrdila o plačilu davkov, temveč jga je pozvala, da predloži listine, ki so podlaga za vpis "potrjene s strani davčnega urada". Gre za pojmovno dve različni zahtevi. S tem, da je pomočnica imela v mislih potrdilo o plačilu davkov, se je predlagatelj seznanil šele iz obrazložitve sklepa o zavrženju zemljiškoknjižnega predloga. Nadalje pritožnik navaja, da je razpravljanje sodišča prve stopnje, da naj bi se potrdila davčnega urada izdajala v obliki žigov na pogodbah, očitno nepravilno, saj to ne predstavlja pravila, temveč le izjemo. Dejstvo je, da se je zemljiškoknjižna pomočnica izražala nepravilno oz. vsaj nejasno in to ne more iti v škodo predlagatelja.

Pritožba je utemeljena.

V konkretni zadevi je bil postopek začet z vložitvijo pisnega predloga z dne 13.11.2008, torej pred uveljavitvijo novele ZZK-1C, na podlagi pravnomočne sodbe na podlagi pripoznave Okrožnega sodišča v Kranju opr. št. P 1 z dne 7.10.2008, ki nalaga zemljiškoknjižni lastnici uvodoma navedene nepremičnine Občini, da R.A. izstavi zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo lastninske pravice pri nepremičnini – posameznem etažnem delu z id. znakom 4.E, vpisanem v podvložku št. 1550/4 k.o. P. ter sodbe Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 105/2008 z dne 9.7.2008 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju opr. št. P 2 z dne 26.10.2007, ki nalaga R.A., da izstavi zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo lastninske pravice pri isti nepremičnini na ime A.U., slednjemu pa, da je dolžan priznati podpis na Dogovoru o nadomestni izpolnitvi in predpogodbi o sklenitvi poravnave, sklenjeni med G. d.o.o. in A.U. z dne 24.3.2006 (v nadaljevanju Dogovor), ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo A.U. za vknjižbo lastninske pravice G. d.o.o. pri že omenjenem posameznem etažnem delu. Predlagatelj je predlogu priložil še citirani Dogovor.

Glede na čas vložitve predloga pritožnik pravilno navaja, da je bilo po predhodnem preizkusu predloga v primeru formalnih pomanjkljivosti sodišče prve stopnje dolžno upoštevati določbo 146. člena ZZK-1, kakršna je veljala pred uveljavitvijo omenjene novele in zato predlagatelja pozvati k dopolnitvi predloga. To določbo je zemljiškoknjižna sodniška pomočnica tudi upoštevala, ko je zavzela stališče, da predlogu za vpis lastninske pravice niso bile priložene vse potrebne listine. Pritožnikovi očitki o vsebinsko neustreznem pozivu k dopolnitvi predloga, v posledici česar se je šele po prejemu sklepa o zavrženju predloga seznanil, da je imelo sodišče v mislih predložitev potrdila o plačilu davkov, so glede na podatke spisa povsem neprepričljivi in neutemeljeni. Drži, da ga je sodišče med drugim pozvalo k predložitvi sodb, potrjenih s strani davčnega urada. Vendar pa je na poziv predlagatelj odgovoril in sicer v dopolnitvi zemljiškoknjižnega predloga z dne 9.11.2011 (s katero je sicer dostavil drugo zahtevano listino - sodbo P 2 z dne 26.10.2007 Okrajnega sodišča v Kranju) med ostalim zavzel povsem jasno stališče ne le o tem, da je brez podlage in glede na pristojnosti davčnih uradov neizvršljiva zahteva "potrditve" listin s strani davčnega organa, temveč da tudi ni nobene podlage za zahtevo za predložitev potrdila o plačilu davkov, ker ne gre za notarsko overitev listine, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo, temveč za pravnomočne sodne odločbe, za kar je podal tudi svoje argumente, ki jih je nato ponovil in razširil tako v ugovoru kot v pritožbi. Glede na tako reakcijo mu je bilo očitno že tedaj jasno, kam meri sodišče s svojim pozivom.

Drži pa, da stališče sodišča prve stopnje, zaradi katerega je predlagatelja pozivalo k sporni dopolnitvi predloga, ni pravilno. Napačno je presodilo, da je tedaj, ko se vpis predlaga na podlagi takih pravnomočnih sodb, kot v konkretnem primeru - ki torej osebi, proti kateri se predlaga vpis, nalagajo izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila glede predlagane vknjižbe oz. nalagajo priznanje podpisa na zasebni listini, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo - potrebno predložiti tudi potrdilo o plačilu prometnega davka, ki ga sicer predvideva 37. člen ZZK-1. Gre za listine, ki so podlaga za vknjižbo lastninske pravice po 4. in 5. točki prvega odstavka 40. člena ZZK-1. Če zakon tako določa, morajo biti predlogu za vpis sicer priložene še druge listine (glej 30. člen ZZK-1), vendar zakon za tovrstne situacije ne nalaga še predložitve potrdila iz 37. člena ZZK-1. Predložitev tega potrdila je, kot pravilno navaja pritožba, predvidena tedaj, ko se vpis pridobitve lastninske pravice predlaga na podlagi listine o zavezovanem poslu in ustreznega zemljiškoknjižnega dovolila, ki dovoljuje predlagani vpis, kot to izrecno predvideva 37. člen Zakona o zemljiški knjigi, zato tudi uvrščena v poglavje 4.1.3. Posebne določbe o overitvi zemljiškoknjižnega dovolila. Na zgoraj navedeno ne more vplivati okoliščina, da gre za pravnomočno sodbo, ki v posledici toženčeve neizpolnitve pogodbene in sodbene obveznosti, nadomešča zemljiškoknjižno dovolilo, kot je razlogovalo sodišče prve stopnje. Uporabe jasne določbe 37. člena na ta način v zemljiškoknjižnem postopku ni mogoče širiti. Kar se davka na promet nepremičnin tiče, sicer ZDPN-2 vsebuje nekatere določbe o dostavljanju in odmeri davka na promet nepremičnin po pravnomočnosti sodnih odločb, vendar tudi to ne pomeni, da je pogoj za zemljiškoknjižni vpis na podlagi sodne odločbe predložitev potrdila o plačilu davka (kar potrjujejo npr. situacije, ko gre za vpise na podlagi sklepov o dedovanju, ki jih zapuščinsko sodišče pošilja pristojnemu davčnemu uradu po izrecni določbi tretjega odstavka 215. člena Zakona o dedovanju). Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da sta odločitev zemljiškoknjižne pomočnice o zavrženju predloga zaradi nepredložitve potrdila o plačilu davka in odločitev sodnice, ki je ugovor zoper ta sklep zavrnila, napačni in ju je bilo potrebno razveljaviti ter zadevo vrniti sodnici, da po presoji siceršnjih pogojev za dovolitev vpisa v zadevi ponovno odloči. Na ostale pritožbene navedbe ob zgoraj podanih razlogih ni potrebno posebej odgovarjati.

Odločitev temelji na določbi 5. točke prvega odstavka 161. člena ZZK-1.