VSC sklep EPVDp 2/2013

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Storilec je dolžan plačati sodno takso.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo predlog storilca in zagovornika za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja in storilcu naložilo plačilo sodne takse.

Zoper takšen sklep se pritožuje storilčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov, posebej pa iz razloga nepravilne uporabe materialnega prava.

Pritožba ni utemeljena.

Peti odstavek 202. d člena Zakona o prekrških (ZP-1) določa, da lahko sodišče za ugotovitev okoliščin, ki jih upošteva pri odločanju o predlogu za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, razpiše narok, na katerega povabi storilca. Če storilec na narok ne pride in izostanka ne opraviči, se šteje, da je predlog umaknil. V vabilu na narok je treba storilca poučiti o posledicah neupravičenega izostanka.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in tudi spisovnega gradiva, je razvidno, da je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi po prejemu predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, zaradi ugotovitve okoliščin, ki so pomembne pri odločanju o takšnem predlogu, razpisalo narok za dne 11. 12. 2012, na katerega je povabilo storilca in o tem obvestilo tudi zagovornika. Kot izhaja iz vabila na list. št. 28 do 29 spisa je storilec v tem vabilu bil opozorjen, da bo sodišče, v kolikor se na vabilo ne bo odzval in svojega izostanka ne bo opravičil, v skladu s petim odstavkom 202. d člena ZP-1 štelo, da je predlog za odložitev izvrševanja prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja umaknil. Vabilo je bilo vročeno storilcu osebno 28. 11. 2012, isti dan pa tudi njegovemu zagovorniku. Iz zapisnika o zaslišanju storilca z dne 11. 12.. 2012 na list. št. 30 spisa izhaja, da je sodnica ob oklicu zadeve ob 10.24 uri ugotovila, da na narok nista pristopila niti storilec, niti njegov zagovornik, čeprav je bila vročitev vabila za oba izkazana, zapis pa je bil zaključen ob 10.25 uri. Iz uradnega zaznamka na list. št. 31 spisa pa izhaja podatek, da je ob 10.28 uri po telefonu poklicala odvetniška kandidatka iz pisarne odvetnika D. B. in povedala, da se ne more udeležiti naroka ob 10.20 uri, ker je imela prometno nesrečo. Glede na takšna dejstva, je sodišče prve stopnje dne 13. 12. 2012 utemeljeno izdalo izpodbijani sklep, ki je bil vročen zagovorniku 14. decembra 2012. Zagovornik je 12. 12. 2012 s priporočeno poštno pošiljko sodišču prve stopnje poslal vlogo, v kateri je navajal, da bi na narok 11. 12. 2012 ob 10.20 uri morala pristopiti odvetniška kandidatka, vendar zaradi prometne nesreče, ki se ji je zgodila na poti, na narok ni mogla pristopiti in je glede na navedeno predlagal, da sodišče šteje izostanek zagovornice in obdolženega za opravičen ter da razpiše ponovni narok. Naveden vloga (list. št. 35) pa je bila sodnici predložena šele 14. 12. 2012, ko je izpodbijani sklep že bil vročen zagovorniku. Glede na navedene okoliščine, ko sodnica ob izdaji sklepa z zagovornikovim pisnim opravičilom ni razpolagala, čeprav je to že prispelo na sodišče, pa so neutemeljeni očitki, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zagovornikovega pisnega opravičila, saj z le-tem sodnica ni bila seznanjena.

Kot izhaja iz določbe petega odstavka 202. d člena ZP-1 lahko sodišče za razjasnitev in ugotovitev okoliščin, ki so pomembne za odločanje o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja razpiše narok, kar pomeni, da je odločitev o tem prepuščena sodišču, ki odloča o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Zato so brez dejanske in stvarne podlage pritožbena zatrjevanja, da bi sodišče lahko in bi moralo odločiti brez razpisanega naroka in kakršnegakoli ugotavljanja okoliščin, pomembnih pri odločanju o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Takšno zatrjevanje je tudi nesprejemljivo, saj je v obravnavani zadevi prvostopenjsko sodišče z razpisom naroka storilcu dalo možnost, da z neposredno udeležbo pred prvostopenjskim sodiščem svoj predlog še dodatno utemelji in obrazloži in s tem omogoči sodišču, da vsestransko in celovito oceni vse okoliščine pomembne za odločanje o storilčevem predlogu. Zagovornik je pri tem očitno spregledal, da podaja predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ne pomeni nujno tudi ugoditev takšnemu predlogu, temveč je prvostopenjsko sodišče dolžno ugotoviti vse pomembne okoliščine in dejstva za odločitev o predlogu za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja in po skrbni oceni le-teh o predlogu tudi odločiti. Udeležba na takšnem naroku je tako pravica storilca, ki mu omogoča, da izkaže svoj resen namen aktivnega sodelovanja v odpravi vzrokov za storjene prekrške. Odločitev o tem, ali se bo naroka udeležil je torej odvisna od storilca in če se naroka brez utemeljenega in opravičljivega razloga ne udeleži, sprejme riziko, da bo sodišče štelo, da je predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja umaknil. Ker pa za ta postopek ne morejo veljati drugačna pravila kot za postopek o prekršku, v katerem obramba z zagovornikom ni obvezna, je nedvomno, da morajo razlogi za neudeležbo na naroku biti na strani storilca, in ne na strani zagovornika.

Tako drži, da je zagovornik oziroma pri njem zaposlena odvetniška kandidatka sodišču sporočila, da na narok ne bo mogla pristopiti zaradi prometne nesreče, ki se ji je zgodila na poti na narok (čeprav je sodišče telefonsko sporočilo o tem prejelo šele po končanem naroku), prav tako je bilo poslano tudi pisno opravičilo za izostanek odvetniške kandidatke s tega naroka, vendar takšni razlogi ne pomenijo opravičila za storilčev izostanek z naroka. Zato tudi navedba zagovornika v pisnem opravičilu z dne 12. 12. 2012, da zaradi prometne nesreče odvetniške kandidatke predlaga, da sodišče šteje izostanek zagovornice in storilca za opravičen ter da razpiše nov narok, ne pomeni utemeljenega opravičila za storilčev izostanek z naroka, kot to napačno zaključuje pritožba. Zato bi storilec moral pristopiti na narok ali izostanek opravičiti iz razlogov na njegovi strani. Ker pa storilec na narok ni pristopil in svojega izostanka tudi ni opravičil, je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je storilec neopravičeno izostal z naroka za razjasnitev okoliščin pomembnih za odločitev o predlogu za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, pravilna.

Zmotno je tudi stališče zagovornika, da bi sodišče prve stopnje moralo v vabilu na narok storilca posebej podučiti, katere okoliščine bo na naroku ugotavljalo, saj je v petem odstavku 202. d člena ZP-1 jasno navedeno, da je v vabilu za narok storilca treba poučiti le o posledici neopravičenega izostanka. V celoti nesprejemljive pa so pritožbene navedbe, da je bilo vabilo sodišča z dne 27. 11. 2012 sestavljeno zavajajoče, ker je zapis s podukom o posledicah neupravičenega izostanka z naroka zapisan na drugi strani vabila, saj bi tudi laični stranki, tem bolj pa še strokovno usposobljenem odvetniku moralo biti jasno, da se sodno pisanje konča s podpisom ustrezne osebe (sodnika) in ustreznim žigom, česar na prvi strani navedenega vabila ni, zato je morebiten izostanek seznanitve s celotno vsebino vabila pripisati le neopravičljivi površnosti branja le-tega. Prav tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da postopanje prvostopenjskega sodišča pomeni odstop od uveljavljene sodne prakse ostalih okrajnih sodišč v podobnih primerih, ki naj za odločitev o predlogu za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ne bi razpisovala narokov, saj sodna praksa ne nastaja z odločitvami prvostopenjskih sodišč, poleg tega pa za razpis navedenega naroka ZP-1 daje izrecno podlago v petem odstavku 202. d člena, odločitev sodišča o razpisu takšnega naroka pa je odvisna od konkretnih okoliščin vsakega primera.

Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo storilčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in je izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

Ker storilčev zagovornik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 odločilo, da je storilec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso, ki jo bo odmerilo prvostopenjsko sodišče.