VSL sodba in sklep II Cp 2146/2012

Pritožbi se zavrneta in se sodba in sklep potrdita.

1Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati odškodnino v višini 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 12. 11. 2003 dalje do plačila. Z izpodbijanim sklepom je tožeči stranki naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v višini 1.024,49 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Tožnik se pritožuje zoper sodbo in sklep. V pritožbi zoper sodbo navaja, da je odločitev sodišča v celoti materialnopravno zmotna glede na ugotovljeno dejansko stanje, da je tožnik napram policistu zgolj mahal, kar je nedvomno moč šteti za pasivno upiranje. Do fizičnega obračuna s strani tožnika proti policistu ni prišlo. Po navedbah priče S. F. K. se pri pasivnem upiranju ne uporablja fizična sila (plinski razpršilec, palica ipd.), zaradi česar je glede na nesporno dejstvo (fizični obračun policista napram tožniku) podana protipravnost ravnanja policista, saj je, upoštevajoč veljavna policijska pooblastila v letu 2003, občutno prekoračil svoja pooblastila. Policist bi namreč moral pri opravljanju svojih nalog uporabiti minimalna sredstva. Morebitne zbadljive ali provokativne besede, namenjene policistu, niso razlog za uporabo fizične sile oziroma v konkretnem primeru udarcev v predel glave in telesa. Iz izpovedbe strokovne priče izhaja, da se fizična sila pri pasivnem upiranju uporabi zgolj izjemoma in ob napadu večjega števila oseb. Do takšne situacije pa v predmetnem škodnem dogodku ni prišlo, zaradi česar je podana protipravnost policistovega ravnanja. Sodišče je škodni dogodek obravnavalo tudi z vidika deljene odgovornosti, vendar je obrazložitev sodbe v tem delu napačna in nezakonita. Kazenska sodba ne pomeni, da škodni dogodek ni moč presojati z vidika morebitnega soprispevka. Nedvomno je tožnik zoper policista mahal, vendar do fizičnega obračuna tožnika do policista ni prišlo. Poudarja, da sta priči F. in J. izpovedali, da je tožnika onesposobil policist A. G., pri čemer opozarja, da sodišče ne pojasni, zakaj je štelo pričanje M. J. kot neprepričljivo. Sodba je nelogična, saj sodišče sprva ugotovi, da temelj odškodninske odgovornosti ni podan, nadalje pa se opredeljuje do same škode. Tožnik je poiskal psihiatrično pomoč zaradi samega škodnega dogodka in ne zaradi sodnega postopka. Tožnik je imel takoj po škodnem dogodku 12. 11. 2003 duševne težave, zaradi česar si je poiskal strokovno – psihiatrično pomoč. Tožnikovo zdravljenje je potekalo zlasti s pomočjo zdravil. Iz izvedeniškega mnenja izhaja, da je škodni dogodek tožniku povečal bojazen pred policisti, kar je logična posledica njegove čustvene diferenciranosti in senzibilnejše osebnosti. Sodišče bi moralo zahtevano odškodnino presojati zlasti s subjektivnega vidika. Nedvomno je tožnik trpel nepremoženjsko škodo zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v obdobju petih let, kar je zadostno obdobje, da mu pripada odškodnina.

3V pritožbi zoper sklep tožnik navaja, da je sodba v celoti napačna in nezakonita, v posledici česar je iz povsem enakih razlogov nezakonit tudi izpodbijani sklep. Po mnenju tožnika je sodišče toženki in stranskemu intervenientu kot potrebnih priznalo preveč stroškov.

4Pritožbi nista utemeljeni.

5Tožnik se v pritožbi sklicuje na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pri čemer sodbi očita, da je nelogična pri utemeljevanju podlage odškodninske odgovornosti ter protispisnost in nasprotja pri oceni verodostojnosti izpovedi prič. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo takšnih pomanjkljivosti sodbe, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Če je sodišče prve stopnje kljub ugotovitvi, da ni podano protipravno ravnanje, kot ena od štirih predpostavk odškodninske odgovornosti, kljub temu ugotavljalo še, da tožniku tudi škoda ni nastala, pri čemer se ni spuščalo v presojo višine, to ne pomeni, da so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni oziroma sami s seboj v nasprotju.

6Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo sledeče dejansko stanje: do škodnega dogodka je prišlo 12. 11. 2003, ko je policist (delavec tožene stranke) A. G. udaril tožnika v obraz in mu s tem povzročil lahko telesno poškodbo. Tega dne sta policista PP L. – Š. A. G. in L. L. tožnika ustavila zaradi preizkusa alkoholiziranosti, poleg njega pa še voznike M. G., A. P. in B. M.. Po že opravljenem preizkusu alkoholiziranosti, ki pri tožniku ni bil pozitiven, je tožnik prišel nazaj in hotel policistu preprečiti uradni postopek ugotavljanja identitete M. J. in sicer tako, da je policista odrival od M. J. in ga poskušal udariti tako, da je zamahoval proti njemu. Pri tem je sodišče kot pomembno upoštevalo dejstvo, da sta tožnik in M. G. delovala skupno in sicer s fizično silo, saj je M. G. prišel policistu za hrbet in ga pričel daviti, medtem ko je tožnik zamahoval proti policistu, zaradi česar je slednji repetiral pištolo. S tem je dosegel, da ga je G. prenehal daviti. Tožnik je bil dokončno obvladan s podrtjem na tla s strani policista, ki je na kraj dogodka prišel kot okrepitev. Tožnika je policist A. G. udaril v obraz, udarec v ledveni del hrbta je utrpel ob podiranju na tla. Tožnik in M. G. sta bila s pravnomočno kazensko sodbo pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, opr. št. II K 313/2008 z dne 19. 1. 2009, obsojena storitve kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi v sostorilstvu po prvem in četrtem odstavku 302. člena KZ.

7Pritožbeno sodišče ne dvomi, da je dogodek potekal tako, kot je zgoraj navedeno in ne tako, kot je zatrjeval tožnik v postopku na prvi stopnji. Tožnik je namreč navajal in izpovedoval, da naj bi bil v postopku povsem pasiven, češ da policista ni odrival, da se ni vmešaval v uradni postopek, da tudi ni s pestmi zamahoval proti glavi policista. Dokazni postopek, v katerem je sodišče poleg tožnika zaslišalo tudi ostale udeležene v postopku, je pokazal, da dogodek ni potekal tako, kot ga je opisal tožnik. Enako izhaja tudi iz obsodilne kazenske sodbe, ki je obravnavala isti dogodek. Kazensko sodišče je v izreku sodbe ugotovilo, da je k policistu najprej prišel tožnik, ki ga je odrival od M. J. in poskušal udariti tako, da je zamahoval proti njemu, nato pa je za njegov hrbet prišel še M. G. in policista začel daviti, zaradi česar je policistka poklicala na pomoč druge patrulje in šele s skupnimi močnimi so ju policisti uspeli obvladati. To pomeni, da so bile tožnikove trditve povsem v nasprotju z ugotovitvami, ki so tvorile podlago za izdajo obsodilne sodbe v kazenskem postopku (14. člen ZPP). Sicer pa tožnik v pritožbi sedaj več ne zanika, da je „zoper policista mahal“, vendar šteje, da se s tem ni aktivno upiral pač pa le pasivno, kar pa tudi ne drži.

8Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo. Odškodninsko odgovornost države za škodo, ki jo povzročijo policisti po opravljanju svojih funkcij, urejata 147. in 148. člen Obligacijskega zanika – OZ. Tudi v obravnavanem primeru je bilo potrebno na podlagi splošnih načel odškodninskega prava presoditi, ali so izpolnjene vse predpostavke civilnega delikta: da je nastala škoda, da škoda izvira iz protipravnega (nedopustnega) ravnanja, da obstaja pravno relevantna vzročna zveza med očitanim ravnanjem in nastalo škodo ter da obstaja odškodninska odgovornost povzročitelja škode. Sodišče prve stopnje je najprej ugotavljalo, ali je bila uporaba prisilnih sredstev policistov proti tožniku primerna, torej ali so policisti ravnali v okviru dovoljenega ali pa je morebiti prišlo do prekoračitve pooblastil. Policisti smejo pri opravljanju svojih nalog uporabiti tudi prisilna sredstva. Pravilnik o policijskih pooblastilih (Ur. l. RS, št. 51/2000), ki je bil v veljavi v času škodnega dogodka, v 108. členu določa, da imajo policisti pri opravljanju nalog pravico uporabiti zakonsko določena prisilna sredstva, med ostalim tudi v primerih, če ne morejo drugače obvladati upiranja osebe. Upiranje je vsako ravnanje, s katerim določena oseba policistu onemogoča izvršitev zakonite policijske naloge. Upiranje je lahko pasivno ali aktivno. Za pasivno upiranje gre, kadar kdo ne upošteva policistovega poziva ali njegovega zakonitega ukaza ali pa s svojim ravnanjem onemogoča izvršitev policijske naloge. Aktivno upiranje je upiranje z orožjem, orodjem in drugimi predmeti ali s fizično silo, pri čemer ima oseba, ki se upira, namen policistu preprečiti izvršitev policijske naloge. Za aktivno upiranje se šteje tudi pozivanje k upiranju (109. člen Pravilnika). 116. člen Pravilnika pa med ostalim določa, da lahko policist uporabi fizično silo, če ne more drugače obvladati upiranje osebe, ki ne izpolnjuje zakonitih ukazov, pri čemer se za uporabo fizične sile štejejo strokovni prijemi, udarci in meti ter druga individualna ali skupinska uporaba fizične sile (118. člen Pravilnika). Glede na zgoraj ugotovljen potek dogodka pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnikovega obnašanja ni mogoče šteti kot pasivno upiranje, kot sam trdi v pritožbi. Tožnik se je aktivno upiral, saj je policista odrival in ga poskušal udariti tako, da je zamahoval proti njemu, medtem ko je pomembna okoliščina, da je takrat prijatelj tožnika prišel policistu za hrbet in ga pričel daviti. V takšnih okoliščinah in ob ugotovitvi sodišča, da se je tožnik policistu aktivno upiral do podrtja na tla, ni podlage za očitek o prekoračitvi pooblastil, ker je policist tožnika udaril v predel obraza in v ledveni del hrbta. Prav tako ni na mestu očitek, da bi moral policist uporabiti milejši način oziroma milejše prisilno sredstvo (5. člen Pravilnika). Glede na ugotovitve o poteku dogodka je očitno, da milejšo sredstvo (na primer plinski razpršilec ali palica), ne bi prišlo v poštev. Pritožba pri tem napačno povzema in razume izpoved izvedene priče S. F. K., saj slednji ni izpovedoval, da se po policijskih pooblastilih iz leta 2003 šteje tožnikovo ravnanje za pasivno upiranje. Kot strokovnjak za policijska pooblastila je sodišču zgolj razložil razliko med pasivnim in aktivnim upiranjem ter dopustno uporabo prisilnih sredstev pri tem, ni pa se opredelil do konkretnega tožnikovega ravnanja.

9Ker tožnik s tem ni izkazal ene od predpostavk odškodninske odgovornosti, torej nedopustnega ravnanja policistov, tožena stranka tožniku ni odškodninsko odgovorna in obravnava ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti, torej tudi obstoja škode, ni potrebna. Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj niso podani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

10Prav tako ni utemeljena pritožba tožeče stranke proti sklepu o odmeri pravdnih stroškov. Glede na neuspeh tožnika v postopku je dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP. Pri katerih postavkah in zakaj naj bi sodišče toženki in stranskemu intervenientu priznalo preveč stroškov, pritožba ne pove. Pritožbeno sodišče je zato tudi to pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep potrdilo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP.