VSK sodba Cp 528/2012

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem (ugodilnem) delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 20.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 9. 2008 dalje do plačila. V presežku (za plačilo še 49.600,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2008 dalje in za zakonske zamudne obresti od zneska 20.400,00 EUR od 1. 6. 2008 do 23. 9. 2008) je tožbeni zahtevek zavrnilo. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je tožena stranka iz tega naslova dolžna povrniti tožeči stranki znesek 2.554,60 EUR. Odločitev je utemeljilo z ugotovitvijo, da je tožničin prispevek k nastanku škode do katere je prišlo 23. 11. 2007, ko je tožnica kot peška pri rdeči luči prečkala cesto na semaforiziranem križišču A. in L. ulice, pri tem pa jo je zbil zavarovanec tožene stranke z avtomobilom, pri čemer je vozil s hitrostjo 59 km/h, 40%. Iz naslova odškodnine za nematerialno škodo je tožnici, ki je utrpela hude telesne poškodbe (zlom zgornje in spodnje veje desne sramne kosti, zlom krila desne črevnice, zlom zgornjega dela desne mečnice, udarnino v predel zgornjega zunanjega dela desnega stegna, kjer je nastal hematom in podpludbe po telesu) prisodilo, upoštevajoč njen 40% soprispevek 20.400,00 EUR odškodnine. Pred tem je ocenilo, da pravična odškodnina iz naslova utrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem znaša 16.000,00 EUR, iz naslova strahu 3.000,00 eur in iz naslova odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 15.000,00 EUR.

Zoper ugodilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. V pritožbi najprej izpostavlja, da sodba nima razlogov o zatrjevanem dejstvu, da je pred zavarovancem tožene stranke, po levem voznem pasu A. ulice, vozilo tovorno vozilo, ki je močno omejevalo preglednost njenemu zavarovancu. V postopku je zato prišlo do absolutne bistvene kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Mnenja je, da je obstoj tovornega vozila v zatrjevanih okoliščinah uspela dokazati. O obstoju tega vozila je izpovedala priča V.Z., tako pa je zapisano tudi v pisni izjavi K.B. in S.Š. Obstoj tovornjaka sta v uradnem zaznamku PPP potrdili tudi priči K.H. in Z.M. Sodišče bi tako lahko zaključilo, da se je v času škodnega dogodka levo od vozila zavarovanca nahajalo tudi tovorno vozilo, ki je bistveno zmanjševalo preglednost levo od tovornega vozila, torej iz smeri iz katere je čez rdečo luč pred tovornjakom in nato pred vozilo njenega zavarovanca pritekla tožnica. Kot možno je takšno cestnoprometno situacijo opredelil tudi izvedenec cestno prometne stroke. Posledično je zato v zadevi zmotno uporabljeno materialno pravo, ko je prvostopenjsko sodišče ugotovilo 60% pravni temelj odškodninske odgovornosti zavarovanca toženke. Ker se je tožnica pred njegovim vozilom nenadoma pojavila izza večjega tovornjaka, je zanj predstavljala nepričakovano oviro. Ni mogoče zahtevati, da bi pričakoval tako grobo kršitev cestnega prometa – prečkanje cestišča pri rdeči luči – v okoliščinah, ko se je tožnica najprej izpostavljala nevarnosti, da jo zadane tovorno vozilo, zatem pa je brez zaustavljanja stekla še čez zadnji vozni pas, čeprav bi ji bilo moralo biti jasno, da ne ve ali se tam nahaja drugo vozilo. Mnenja je, da pravni temelj odškodninske odgovornosti ni podan, podrejeno pa, da bi moral biti soprispevek tožnice ocenjen bistveno bolj strogo, kot ga je ocenilo sodišče prve stopnje. Kršitev zavarovanca tožene stranke, ki je po izračunu izvedenca za 9 km/h prekoračil dovoljeno hitrost, je za razliko od grobih kršitev tožnice minorna. Pritožuje se tudi zoper višino prisojene odškodnine. V zvezi z odločanjem o višini tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo glede vtoževane odškodnine zaradi skaženosti, zmotno pa je uporabilo materialno pravo pri presoji preostalih zneskov odškodnine. Ni dovolj upoštevalo starosti tožnice (ob prometni nezgodi je bila stara 58 let, ob izdaji sodbe pa 62), obsega njenih omejitev in posledično predvidenega trajanja duševnih bolečin. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi ji lahko prisodili kvečjemu 9.000,00 EUR odškodnine. Glede na okoliščine primera bi ji šlo za strah zgolj 2.500,00 EUR odškodnine, za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem pa 13.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče naj pritožbi ugodi in odločitev sodišča prve stopnje razveljavi, oz. sodbo spremeni.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po mnenju pritožbenega sodišča očitek, ki ga pritožba naslavlja na sodbo sodišča prve stopnje glede obstoja bistvene postopkovne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 350. člena ZPP ni utemeljen. Bistvo obravnavane zadeve je v tem, da je sodišče prve stopnje ugotovilo objektivno odgovornost zavarovanca tožene stranke, ker je škoda nastala v zvezi z nevarno stvarjo (149. člen Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju: OZ), saj je prišlo do trčenja med osebnim vozilom in peško, zato se domneva, da škoda izvira iz te nevarne stvari, če se ne dokaže nasprotno (149. člen OZ). Za oprostitev odgovornosti bi glede na drugi odstavek 153. člena OZ tožena stranka morala kumulativno dokazati, da je škoda nastala 1. - izključno zaradi dejanja oškodovanke (temu v obravnavanem primeru ni tako, ker tudi za pritožbo ni sporno, da je njen zavarovanec kršil prometne predpise, in sicer prvo alinejo prvega odstavka 32. člena in 30. člen ZVCP), 2. – da je bilo ravnanje oškodovanke nepričakovano (tudi tega tožena stranka ni dokazala, saj se je strinjati z razumnimi razlogi sodišča prve stopnje, da pojav peške v mestnem okolju v bližini glavne avtobusne postaje kjer je več križišč z večjimi prehodi za pešce, za voznike ni nepričakovan dogodek) in 3. – da se posledicam tožničinega ravnanja zavarovanec tožene stranke ni mogel izogniti (kar tožena stranka tudi ni dokazala, saj ne oporeka ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki jo je ugotovilo s pomočjo izvedenca cestno prometne stroke, da bi lahko njen zavarovanec vozilo ustavil v kolikor bi vozil s hitrostjo do 54,5 km/h). Oprostitve odgovornosti tožena stranka tako ni izkazala, sodišče prve stopnje pa je v razlogih sodbe pojasnilo, da je izvedenec cestno prometne stroke dr. I.C. upošteval navedbe zavarovanca tožene stranke o vožnji tovornjaka na njegovi levi strani in na podlagi ugotovljenih materialnih sledi na kraju nezgode izračunal, kdaj je imel zavarovanec tožene stranke možnost zaznati peško na vozišču, kdaj jo je dejansko zaznal in nato reagiral z zaviranjem ob upoštevanju prav te možnosti. Izpodbijana sodba te razloge vsebuje na strani 5 in drugačne pritožbene trditve ne držijo. Oprostitve odgovornosti svojega zavarovanca tožena stranka v obravnavanem primeru ni izkazala, v pritožbi pa ne konkretizira, zakaj bi moralo sodišče strožje oceniti soprispevek tožnice. Porazdelitev odgovornosti po sodišču prve stopnje je po mnenju pritožbenega sodišča glede na ugotovljeno krivdo in upoštevajoč okoliščine primera (pojav peške na cesti v mestnem okolju, predvsem v bližino glavnega avtobusnega postajališča, in da gre za postajališče in križišče z večjimi prehodi, do škodnega dogodka pa je prišlo v trenutku popoldanske prometne konice) primerna in tega pritožba ne uspe omajati (drugi odstavek 171. člena OZ).

Za pritožbo je sporna tudi višina prisojene odškodnine. Podlaga za presojo pravične denarne odškodnine je v 179. in 182. členu OZ. Temeljni načeli za odmero odškodnine sta po teh določbah načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje in trajanje bolečin ter drugih relevantnih okoliščin primera, drugo načelo pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjske škode in odškodnin zanje. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, ko se morajo enaki primeri obravnavati enako, različni pa različno.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica v obravnavani nesreči utrpela hude telesne poškodbe: zlom zgornje in spodnje veje desne sramne kosti, zlom krila desne črevnice, zlom zgornjega dela desne mečnice, udarnino v predel zgornjega zunanjega dela desnega stegna, kjer je nastal hematom in podpludbe po telesu. Višino odmerjene odškodnine iz naslova utrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem (ugotovitev sodišča prve stopnje o tožničinih nevšečnostih med zdravljenjem pritožba ne izpodbija, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti nanje sklicuje; povzete so na strani 8 do 10 sodbe, je sodišče prve stopnje utemeljilo na dejstvih, ki izhajajo iz zaslišanja tožnice in izvedenskega mnenja dr. D.M.S. Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbenega sodišča pri odmeri odškodnine iz tega naslova (16.000,00 EUR) pravilno upoštevalo obe načeli. Po mnenju pritožbenega sodišča je materialnopravno pravilna tudi odločitev o višini odškodnine za strah. Sodišče je ugotovilo, da bi primerna odškodnina znašala 3.000,00 EUR, potem ko je tudi s pomočjo izvedenke ugotovilo, da je tožnica utrpela hud primarni strah, ki je izzvenel po hospitalizaciji in hud sekundarni do zaključka kontinuiranega zdravljenja, torej je skupno trajal sedem mesecev. Neutemeljena je tudi pritožba glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Neprerekane so ostale ugotovitve sodišča prve stopnje, da so tožnici ostale kostne brazgotine, prerazporeditev podkožnega maščevja, da zato težje hodi po ravnem in še zlasti po hribovitem terenu ter težko dalj časa stoji na mestu in težje prenaša bremena, počepa in vstaja. Izvedenka je ocenila, da je pri njej podano 15% zmanjšanje življenjskih aktivnosti in pritožbeno sodišče presoja, da je tudi odškodnina za to obliko nepremoženjske škode (15.000,00 EUR) pravilno odmerjena.

Pritožba tožene stranke tako ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in v izpodbijanem (ugodilnem) delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Višje sodišče v Kopru je pristojno za odločanje v zadevi na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Su 72/2012-71 z dne 6.7.2012, izdanega na podlagi 105a. člena Zakona o sodiščih, s katerim je bilo odločeno, da se pristojnost za sojenje prenese na Višje sodišče v Kopru.