VSRS Sodba VIII Ips 238/2012

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za odpravo odločb tožene stranke z dne 13. 1. 2009 in 25. 1. 2011 ter priznanje pravice do nadomestila za invalidnost v višjem znesku še pred 11. 12. 2008 (I. točka izreka). Odpravilo je odločbi tožene stranke z dne 10. 1. 2011 in 27. 1. 2011 ter odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačevati nadomestilo za invalidnost tudi od 10. 11. 2010 dalje, in sicer zapadle zneske nadomestila v roku 8 dni od pravnomočnosti te sodbe (II. točka izreka), toženi stranki pa je naložilo tudi, da tožniku povrne stroške postopka (III. točka izreka).

2V zvezi z odločbama tožene stranke z dne 13. 1. 2009 in 25. 1. 2011 je sodišče ugotovilo, da je bila tožniku pravilno priznana pravica do nadomestila za invalidnost od 11. 12. 2008, pri odločitvi o višini tega nadomestila pa je tožena stranka tudi pravilno upoštevala najugodnejšo sedemnajstletno pokojninsko osnovo in mu nadomestilo za invalidnost odmerilo v skladu s 3. alinejo tretjega odstavka 94. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1). V zvezi s presojo zakonitosti odločb tožene stranke z dne 20. 1. 2011 in 27. 1. 2011 o ustavitvi izplačevanja nadomestila za invalidnost z 10. 11. 2010 je sodišče ugotovilo, da je bila odločba tožene stranke z dne 14. 2. 2008, s katero je bila tožniku na podlagi invalidnosti III. kategorije priznana pravica do premestitve na drugo ustrezno delo z omejitvami, vendar s polnim delovnim časom, v kasnejšem sodnem postopku (s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Psp 439/2010 z dne 11. 11. 2010, v zvezi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Ps 1773/2008 z dne 4. 5. 2010) odpravljena, tožniku pa je bila priznana pravica do dela na drugem manj zahtevnem delovnem mestu s polovičnim delovnim časom od 1. 1. 2008 dalje. Odločeno je bilo tudi, da bo o pravici do delne invalidske pokojnine odločila tožena stranka s posebno odločbo, delodajalec pa je dolžan tožniku zagotoviti delo s krajšim delovnim časom. Prav na podlagi te pravnomočne odločbe je tožena stranka tožniku ustavila izplačevanje nadomestila za invalidnost, vendar neutemeljeno, saj priznanje pravice do dela s polovičnim delovnim časom in odločitev o tem, da tožena stranka odloči tudi o pravici do delne invalidske pokojnine, ne pomeni avtomatsko pričetka izplačevanja delne invalidske pokojnine. Pričetek izplačevanja le-te je odvisen od začetka dela s krajšim delovnim časom, tožnik pa je vse do realizacije pravnomočne odločitve upravičen do izplačevanja prej priznanega nadomestila za invalidnost.

3Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu (II. in III. točki izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tako kot sodišče prve stopnje je presodilo, da izvršljivost sodne odločbe Psp 439/2010 z dne 11. 11. 2010 pomeni, da jo delodajalec lahko izvrši in zagotovi delavcu (tožniku) delo s krajšim delovnim časom od polnega (sedmi odstavek 93. člena ZPIZ-1), ne predstavlja pa avtomatsko podlage za neizplačevanje pred tem pridobljene pravice do nadomestila za invalidnost, še posebej, če je delavec še vedno zaposlen na prejšnjem delovnem mestu in obvezno zavarovan (158. člen in 161. člen ZPIZ-1). ZPIZ-1 določa, kdaj se delovnemu invalidu prične izplačevati nadomestilo za invalidnost, pod kakšnimi pogoji se mu izplačuje in do kdaj se mu izplačuje, pa tudi razloge neizplačevanja. Med temi ni navedene pravnomočnosti oziroma izvršljivosti sodne odločbe, s katero delovni invalid pridobi nove pravice iz invalidskega zavarovanja. Novo priznana pravica je kvečjemu podlaga za priznanje nove dajatve, to je v konkretnem primeru delne invalidske pokojnine, kolikor so izpolnjeni še ostali pogoji, določeni v zakonu. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbeni ugovor, da bi bilo treba pri odločitvi upoštevati tudi dejstvo, da se je tožniku s 1. 2. 2012 začela izplačevati tudi invalidska pokojnina. Gre namreč za dejstvo, ki je nastalo po dokončni odločbi, hkrati pa za pritožbeno novoto iz 337. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tudi sicer sodišče prve stopnje ni odločilo, do kdaj se tožniku izplačuje nadomestilo za invalidnost. Jasno pa je, da ne more hkrati prejemati invalidske pokojnine ter nadomestila za invalidnost.

4Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, v kateri se uvodoma sklicuje na revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da v skladu z določbo 163. člena ZPIZ-1 na podlagi invalidnosti pridobljene pravice trajajo, dokler traja stanje invalidnosti, na podlagi katere je bila pravica pridobljena. Stanje invalidnosti, na podlagi katere je tožnik pridobil pravico do nadomestila za invalidnost, je obstajalo do 1. 1. 2008, in sicer v skladu s sodbo Psp 439/2010, ki je postala izvršljiva dne 11. 11. 2010. Zato je tožena stranka s tem dnem ustavila izplačevanja nadomestila za invalidnost. Predmet odločanja o invalidskih dajatvah v zvezi z novimi pravicami ni bil predmet postopka izpodbijanih odločb in z izpodbijano odločitvijo ni v zvezi. ZPIZ-1 ne vsebuje določb o nadaljnjem izplačevanju nadomestila za invalidnost kljub spremenjeni delovni zmožnosti. Glede navedb sodišča druge stopnje, da je tožnik še vedno zaposlen na drugem delovnem mestu in obvezno zavarovan, tožena stranka dodaja, da po priznanju novih pravic iz invalidskega zavarovanja, delovno mesto, izhajajoče iz „starih pravic,“ za tožnika ni bilo več ustrezno. Pravico do delne invalidske pokojnine bi lahko pridobil ob zagotovitvi pravice do dela na drugem delu s krajšim delovnim časom, kar pa ni predmet tega postopka. Pravice iz invalidskega zavarovanja trajajo tako dolgo, kot traja stanje invalidnosti, na podlagi katere so priznane. Nadaljnjega izplačevanja nadomestil za invalidnost ni mogoče upravičiti zato, ker tožena stranka o pravici do delne invalidske pokojnine ni odločila hkrati oziroma v celoti sočasno z odločitvijo o novih pravicah iz naslova invalidnosti. Sklicuje se tudi na sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 270/2009.

5V odgovoru na revizijo tožnik prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. Meni, da mu nadomestilo za invalidnost pripada do invalidske upokojitve 1. 2. 2012.

6Revizija ni utemeljena.

7Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8Tožena stranka se v uvodu revizije sklicuje na revizijski razlog bistvenih kršitev odločb postopka, vendar ga v nadaljevanju ne konkretizira. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni moglo in smelo preizkusiti.

9Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

10Predmet presoje revizijskega sodišča se nanaša le na zakonitost odločb tožene stranke, da se tožniku z 11. 12. 2008 ustavi izplačevanje nadomestila za invalidnost, ki mu je bilo priznano z odločbama z dne 13. 1. 2009 in 25. 1. 2011. Tožena stranka mu je ustavila izplačevanje nadomestila, ker je pridobil nove pravice iz invalidskega zavarovanja na podlagi sprememb v stanju invalidnosti - tako kot je bilo odločeno s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Psp 439/2010 z dne 11. 11. 2010, v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje Ps 1773/2008 z dne 4. 5. 2010. S to sodbo je bila v celoti odpravljena dokončna odločba tožene stranke z dne 2. 6. 2008, prvostopenjska odločba z dne 14. 2. 2008, s katero je bila tožniku priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto s polnim delovnim časom, pa delno odpravljena in tožniku priznana pravica do dela na drugem manj zahtevnem delovnem mestu s polovičnim delovnim časom od 1. 1. 2008 dalje. Odločeno je bilo tudi, da bo o pravici do delne invalidske pokojnine odločila tožena stranka s posebno odločbo. Tožena stranka je z odločbama z dne 10. 1. 2011 in 27. 1. 2011 tožniku ustavila izplačevanje prej priznane pravice do nadomestila za invalidnost zgolj na podlagi ugotovitve, da je prišlo pri njem do spremembe v zdravstvenem stanju oziroma, da so z izvršljivostjo citirane sodne odločbe tožniku prenehale vse pravice na podlagi invalidnosti, ki jih je pridobil na podlagi prejšnje odločbe. Ob izdaji odločb o ustavitvi izplačevanja nadomestila za invalidnost tožena stranka ni odločila tudi o pridobitvi pravice do delne invalidske pokojnine tožniku in njenem izplačevanju, kar je razumljivo, saj se delna invalidska pokojnina izplačuje od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti (prvi odstavek 159. člena ZPIZ-1) (1).

11Po prvem odstavku 163. člena ZPIZ-1 pridobljene pravice na podlagi invalidnosti in telesne okvare trajajo, dokler traja stanje invalidnosti oziroma telesne okvare, na podlagi katere je bila pridobljena pravica, razen v primerih izgube ali omejitve uživanja pravic, določenih s tem zakonom. Če pa nastanejo v stanju invalidnosti ali telesne okvare spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta pravica po drugem 163. člena ZPIZ-1 preneha, ali se spremeni s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe. Ti določbi opredeljujeta časovno trajanje pravic na podlagi invalidnosti, ne urejata pa izplačevanja prejemkov oziroma prenehanja izplačevanja prejemkov iz invalidskega zavarovanja.

12Pravico do premestitve (drugi odstavek 91. člena ZPIZ-1) in pravico do dela s krajšim delovnim časom (sedmi odstavek 93. člena ZPIZ-1) zagotavlja zavarovancu, ki ima sklenjeno delovno razmerje v Republiki Sloveniji, delodajalec. Tožnik je ne glede na to, da mu je bila iz invalidskega zavarovanja priznana že nova pravica (to je pravica do dela s krajšim delovnim časom), vse do njene realizacije in s tem povezane pravice do delne invalidske pokojnine ter izplačevanja te pokojnine, upravičen do izplačevanja prej pridobljene pravice do nadomestila za invalidnost. Dokler delodajalec tožniku ni zagotovil dela s krajšim delovnim časom, mu je namreč še vedno zagotavljal opravljanje dela na ustreznem delu po prejšnji invalidski odločbi. Tako kot je pričetek izplačevanja delne invalidske pokojnine odvisen od pričetka dela s krajšim delovnim časom, konec izplačevanja pa s prenehanjem dela s krajšim delovnim časom, je tudi pričetek izplačevanja nadomestila za invalidnost odvisen od pričetka dela na drugem delovnem mestu, konec izplačevanja pa s prenehanjem dela na drugem delovnem mestu.(2) Nasprotno tolmačenje bi pomenilo, da bi zavarovancem dejansko prenehala že pridobljena pravica do izplačila, kljub temu, da so zaradi sprememb v stanju invalidnosti ali telesne okvare oziroma poslabšanega stanja invalidnosti pridobili nove pravice, ki pa še niso bile dejansko realizirane in bi v vmesnem obdobju ostali brez vsakih dajatev na podlagi že pridobljenih pravic. To bi seveda pomenilo tudi večje poslabšanje njihovega položaja, kljub ugotovljenim dodatnim omejitvam oziroma spremembam v stanju njihove invalidnosti ( ki jih upravičujejo do dodatnih pravic), kar ni sprejemljivo.

13Odločitev revizijskega sodišča v sodbi VIII Ips 270/2009, na katero se tožena stranka sklicuje v reviziji, je popolnoma neprimerljiva z odločitvijo v tej zadevi in pravno problematiko, ki se tukaj pojavlja in je ni mogoče upoštevati.

14Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

---.---

Op. št. (1): Oziroma se delna invalidska pokojnina, odmerjena po 2. alineji tretjega odstavka in po petem odstavku 93. člena tega zakona izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju delovnega razmerja oziroma zavarovanja, dokler se zavarovanec ponovno ne vključi v obvezno zavarovanje (tretji odstavek 159. člena ZPIZ-1).

Op. št. (2): Glej sodbo VIII Ips 128/2010 z dne 7. 3. 2011.