161. člen ZPIZ-1

Čeprav je toženec z odločbo z dne 22. 5. 2012 tožnici priznal nadomestilo za invalidnost za nazaj, to je skladno z določbo 161. člena v zvezi s 94. členom ZPIZ-1, vse od 1. 11. 2006, to je od dneva pričetka dela na drugem delovnem mestu, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zamude, ki je nastala pri izdaji odločbe o odmeri nadomestila za invalidnost, ni mogoče očitati tožencu in mu posledično v njegovo breme naložiti plačilo zamudnih obresti na podlagi določbe 197. člena ZPIZ-2 v zvezi s 378. členom OZ.

Začetek izplačevanja nadomestila za invalidnost je odvisen od pričetka opravljanja ustreznega dela. Toženec bo moral ugotoviti, glede na nesporno dejstvo, da tožnik od 23. 3. 2010 za svoje delo brez omejitev ni bil več zmožen, kdaj je tožnik pričel z opravljanjem drugega ustreznega dela in so bili s tem izpolnjeni pogoji za pričetek izplačevanja nadomestila za invalidnost. Zmotno je stališče toženca, da do izplačevanja nadomestila iz invalidskega zavarovanja ne bi moglo priti pred pravnomočnostjo ali izvršljivostjo odločbe o pravici. Izvršljiv je izrek odločbe, ki določa datum nastanka pravice. Pogoji za njeno uresničitev so določeni v ZPIZ-1 in ko so ti podani, ni mogoče zavrniti njene realizacije.

Tožnici, invalidu III. kategorije, je bila redno odpovedana pogodba zaposlitvi iz poslovnega razloga in je uveljavila pravico do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti. Odpoved je bila nezakonita, ker je na podlagi že sklenjene pogodbe o zaposlitvi opravljala drugo ustrezno delo oziroma delo, ki je ustrezalo tudi spremenjeni oziroma novi invalidnosti. Na podlagi pravnomočne sodbe je bila reintegrirana v delovno razmerje, toženec ji je priznal lastnost zavarovanca obveznega pokojninskega zavarovanja na podlagi delovnega razmerja, delodajalec ji je bil dolžan izplačati nadomestilo plače v višini razlike med prejetim nadomestilom za brezposelnost in plačo, ki bi jo prejemala, če bi dejansko delala. Gre za stanje iz 158. člena ZPIZ-1, po katerem se nadomestilo za invalidnost izplačuje zavarovancem v delovnem razmerju oziroma zavarovancem, ki so vključeni v obvezno zavarovanje, za dneve dela in za druge dneve, za katere imajo po posebnih predpisih pravico do nadomestila za čas odsotnosti, zato ima pravico do nadomestila za invalidnost od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje.

Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče (enako pred njim toženec v predsodnem postopku), da bi tožnik šele od 17. 4. 2013, ko mu je bila vročena pravnomočna sodba o priznanju pravice do nadomestila, lahko pričel delati z omejitvami. Ker se je že pred tem 25. 8. 2012 starostno upokojil, naj s priznanimi omejitvami ne bi mogel pričeti delati. Vendar takšno materialno pravno stališče v okoliščinah konkretnega primera ni sprejemljivo. Res je sicer, da je bilo v dosedanji sodni praksi zavzeto stališče, da zavarovanec pravno formalno lahko začne delati v skladu s preostalo delovno zmožnostjo šele z dnem pravnomočnosti sodbe, oziroma z dnem njene vročitve. Vendar v okoliščinah konkretnega primera takšno stališče iz ustavnopravnih razlogov, ko je do zavrnitve pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti v prejšnjem predsodnem postopku prišlo na protiustavni zakonski podlagi, ni sprejemljivo. Ne more biti odločilno, da so pravice iz invalidskega zavarovanja na temelju III. kategorije invalidnosti ustavno skladno priznane šele v sodnem postopku z zamikom za nekaj let nazaj, ko je zavarovanec že starostno upokojen. To še zlasti, ker je pri opravljanju kmetijske dejavnosti le od zavarovan

Tožnik uveljavlja ničnost odločbe, s katero je tožena stranka tožniku, invalidu III. kategorije invalidnosti, priznala pravico do nadomestila za invalidnost in odločila, da se nadomestilo za invalidnost izplačuje od dneva prenehanja delovnega razmerja oziroma obveznega zavarovanja za čas, ko je prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje in izpolnjuje obveznosti po predpisih o zaposlovanju. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da ne obstajajo zakonsko določeni pogoji, da bi se odločba izrekla za nično. Skladno z 279. členom ZUP se za nično izreče odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku v stvari iz sodne pristojnosti ali v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku, odločba, ki bi s svojo izvršitvijo lahko povzročila kakšno dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakonu, odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti, odločba, ki jo je izdal organ brez zahteve stranke, pa stranka pozneje ni izrecno ali molče v to privolila, odločba, ki je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja ter odločba, v kateri je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za nično

Revizijsko sodišče soglaša s presojo, da tožnica zaradi dela v krajšem delovnem času na sicer ustreznem drugem delovnem mestu zato, ker je iz naslova starševskega varstva uveljavila pravico do plačila prispevkov za socialno varnost za preostali delovni čas, kot invalid III. kategorije ni izgubila pravice do nadomestila za invalidnost in niti pravice do izplačevanja navedenega nadomestila.

Ker tožnik pravice do delne invalidske pokojnine ni pridobil, še manj izplačila delne invalidske pokojnine, bi bilo nesprejemljivo, da mu do takrat ne bi pripadalo nadomestilo v polnem obsegu. Pri tem ni pomembna (sicer nekoliko nejasna) formulacija odločb imenovanega zdravnika v spornem obdobju.

Tožnik, prejemnik denarnega nadomestila za invalidnost, je bil z dnem 29. 1. 2013 izbrisan iz evidence brezposelnih oseb oziroma v evidenci ni bil več prijavljen. V 162. členu ZPIZ-1 je določeno, da se nadomestilo za invalidnost izplačuje za čas, ko je zavarovanec prijavljen pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje in izpolnjuje obveznosti po predpisih o zaposlovanju. Toženec je ravnal v skladu s 162. členom ZPIZ-1, ko je tožniku z dnem 29. 1. 2013 ustavil izplačevanje nadomestila za invalidnost, saj tožnik ni več izpolnjeval pogojev za prejemanje nadomestila za invalidnost.

Zgolj dejstvo, da tožnica dela s skrajšanim delovnim časom z omejitvami, kot so navedene v pravnomočni odločbi o razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti, ne more biti razlog, da tožnica ne bi bila upravičena do nadomestila za invalidnost. Določba 94. člena ZPIZ-1 namreč ne določa pogoja, da mora invalid delo po premestitvi opravljati v polnem delovnem času. Za pridobitev pravice do nadomestila za invalidnost je poleg pogoja priznanja statusa invalida v citirani določbi določen le še pogoj zaposlitve na drugem ustreznem delovnem mestu. Ta pogoj pa je tožnica z zaposlitvijo na drugem delovnem mestu, čeprav s krajšim delovnim časom, izpolnjevala.

Dejstvo, da zavarovanec z določenim dnem pravico pridobi, ne pomeni, da se mu od tega dne dalje tudi izplačuje. Delna invalidska pokojnina, denarna nadomestila v zvezi s pravico do poklicne rehabilitacije in pravico do premestitve ter nadomestilo za invalidnost se zavarovancem v delovnem razmerju oziroma zavarovancem, ki so vključeni v obvezno zavarovanje, izplačujejo za dneve dela in za druge dneve, za katere imajo po posebnih predpisih pravico do nadomestila za čas odsotnosti z dela, kakor to določa 158. člen ZPIZ-1. Prenehanje delovnega razmerja tožnika samo po sebi ne vpliva na samo pravico do nadomestila za invalidnost. Enako velja za status tožnika, ko je bil ta zavarovan po 22. členu ZPIZ-1. Gre za različne situacije, ki pogojujejo samo izplačevanje oziroma višino nadomestila za invalidnost.

Pokojni tožnik je tudi še po dokončnosti odločbe, s katero mu je bila priznala pravica do premestitve, dejansko delal na prejšnjem (dotedanjem) delu, zato revizijsko sodišče soglaša s presojo nižjih sodišč, da mu je tožena stranka v skladu z določbo 190. člena ZPIZ za ta čas, vse do 11. 6. 2007, ko mu je delovno razmerje prenehalo, dolžna izplačati nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Takšno stališče varuje položaj delovnih invalidov v primerih, ko bi jim šla pravica do nadomestila za invalidnost in so še vedno v delovnem razmerju, ker pa delodajalec zanje nima nove ustrezne zaposlitve, še vedno delajo na starem delovnem mestu (ali pa dejansko ne delajo in čakajo na novo delovno mesto ali celo odpoved pogodbe o zaposlitvi).

Ker je toženec nadomestilo za invalidnost dolžan tožnici izplačati po sodbi sodišča za nazaj (sodišče je odpravilo toženčeve zavrnilne odločbe in tožnici priznalo pravico do nadomestila za invalidnost), ima tožnica pravico do odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezni znesek nadomestila za invalidnost bil izplačan, do plačila.

Čeprav je Ustavno sodišče v razlogih svoje odločbe navedlo, da glede na različno naravo kmetijske dejavnosti oziroma opravljanja dejavnosti samozaposlenega in dela pri delodajalcu pravice teh zavarovancev in delavcev niso nujno enake, pri čemer je omenilo zlasti pravico do premestitve, je ob izostanku ustrezne zakonske ureditve za samozaposlene, ki še vedno opravljajo delo in so zavarovani, v skladu s 3. členom ZS treba primerjati položaj delavca, pri katerem je ugotovljena III. kategorija invalidnosti, in ki lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen, in ima prav zato tudi pravico do premestitve in drugih pravic, s položajem samozaposlenega, ki v okviru svojega poklica po ugotovitvi omejene zmožnosti začne opravljati drugo ustrezno delo v delokrogu svojega poklica, ne pa del, za katera v skladu z invalidsko odločbo ni več sposoben. Odločitev o priznanju nadomestila za invalidnost je preuranjena, saj tožena stranka niti sodišči druge in prve stopnje doslej nista ugotavljali dejstev v smeri, katera dela, če sploh, tožnik ob ugotovljeni omejeni delovni zmožnosti v svojem poklicu še naprej opr

Tožnik, invalid III. kategorije invalidnosti, s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami, je bil z dnem 11. 12. 2008 premeščen na drugo delovno mesto, zato mu je toženec s tem dnem priznal pravico do nadomestila za invalidnost. S sodbo, ki je postala izvršljiva dne 11. 11. 2010, je bila tožniku priznana pravica do dela s polovičnim delovnim časom od 1. 1. 2008 dalje, tožencu pa naloženo, da odloči o pravici do delne invalidske pokojnine. Toženec je z izpodbijano odločbo tožniku ustavil izplačevanje nadomestila za invalidnost z dnem 10. 11. 2011, ne da bi hkrati odločil o pravici do delne invalidske pokojnine. Takšna ustavitev izplačevanja je nezakonita, ker tožnik še vedno dela na drugem delovnem mestu z omejitvami in ker izvršljivost sodbe o priznani pravici do dela v skrajšanem delovnem času ni razlog, da se nadomestilo preneha izplačevati.

ZPIZ-1 govori o prenehanju ali spremembi pravice in ne daje podlage za ustavitev izplačevanja in na ta način poseg v s strani tožnice pridobljeno pravico do nadomestila za invalidnost na podlagi prve odločbe o ugotovljeni invalidnosti in priznanju nadomestila. V primeru soglašanja z ustavitvijo izplačanega nadomestila za invalidnost bi bili zavarovanci, ki so pravico do nadomestila za invalidnost že pridobili in so še vedno v delovnem razmerju, ker delodajalec zanj nima nove ustrezne zaposlitve, pa še vedno delajo na starem delovnem mestu (ali pa dejansko ne delajo in čakajo na novo delovno mesto ali celo odpoved pogodbe o zaposlitvi), v primerjavi z nekaterimi drugimi kategorijami zavarovancev v veliko slabšem položaju, kar ni sprejemljivo.

Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo invalidnost III. kategorije s pravico do dela na drugih delih v okviru svojega poklica orodjar z določenimi omejitvami ter pravico do nadomestila za invalidnost. Glede te pravice je pravilno odločilo, da bo o višini in izplačilu odločil toženec, saj o tem še ni bilo odločeno. Hkrati s tem bo toženec odločil tudi, ali gredo tožniku poleg glavnice zakonske zamudne obresti oziroma odškodnina v višini zakonskih zamudnih obresti.

Tožničina zdravstvena težava, ki zahteva strokovno pomoč, je urinski kateter, ki ga je treba zamenjati na štiri do pet tednov. To pa ni okoliščina, zaradi katere bi se tožnici priznal dodatek za pomoč in postrežbo za najtežje prizadete upravičence.

Čeprav je Ustavno sodišče v razlogih odločbe U-I-40/09 z dne 4. 3. 2010 navedlo, da glede na različno naravo kmetijske dejavnosti oziroma opravljanja dejavnosti samozaposlenega in dela pri delodajalcu pravice teh zavarovancev in delavcev niso nujno enake, pri čemer je omenilo zlasti pravico do premestitve, je ob izostanku ustrezne zakonske ureditve za samozaposlene, ki še vedno opravljajo delo in so zavarovani, v skladu s 3. členom ZS treba primerjati položaj delavca, pri katerem je ugotovljena III. kategorija invalidnosti, in ki lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen, in ima prav zato tudi pravico do premestitve in drugih pravic, s položajem samozaposlenega, ki v okviru svojega poklica po ugotovitvi omejene zmožnosti začne opravljati drugo ustrezno delo v delokrogu svojega poklica, ne pa del, za katera v skladu z invalidsko odločbo ni več sposoben. Pravica do premestitve, ki jo že po naravi stvari ni mogoče zagotoviti pri samozaposlenih, za primerjavo obeh položajev ni bistvena, saj se ne glede na formalno zagotovitev razporeditve oz. sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, kar seveda pri

Ker se tožnik po prenehanju delovnega razmerja ni prijavil pri Zavodu RS za zaposlovanje, je toženka utemeljeno odločila, da se mu ustavi izplačevanje delne invalidske pokojnine.

Ker je tožniku 31. 5. 2009 prenehalo delovno razmerje zaradi ugotovljene invalidnosti I. kategorije in ker je tožena stranka že izdala nalog, da se mu od 1. 6. 2009 dalje izplačuje akontacija invalidske pokojnine, je tožnik upravičen do nadomestila za invalidnost (ki ga je prejemal kot invalid III. kategorije) do izpolnitve pogojev za pridobitev nove pravice (pravice do invalidske pokojnine), to je do 31. 5. 2009.