UPRS sodba IV U 164/2012

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Republika Slovenija, Ministrstvo za okolje in prostor, Inšpektorat RS za okolje in prostor, Območna enota Celje je z odločbo št. 06122-2954/2011/6 z dne 9. 12. 2011 odločila, da mora inšpekcijski zavezanec A.A. takoj po vročitvi te odločbe ustaviti gradnjo lesenega objekta tlorisne velikosti 3,15 m x 4,20 m + 2,30 m x 3,60 m, na JV delu zemljišča s parc. št. 243/5 k.o. … (1. točka izreka); da mora inšpekcijski zavezanec do 18. 4. 2012 odstraniti leseni objekt iz 1. točke te odločbe in vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje na svoje stroške (2. točka izreka); da se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti iz 2. točke, ki se bo opravil po drugih osebah, če inšpekcijski zavezanec ne bo izvršil naloženega dejanja na način in v roku določenem v 2. točki izreka te odločbe (3. točka izreka); v 4. točki izreka izrekla prepovedi iz določbe 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1); v 5. točki izreka odločila, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži izvršitve ter v 6. točki izreka, da stroški postopka niso nastali. Odločitev je utemeljila z ugotovitvijo, da je bilo na inšpekcijskem ogledu 15. 9. 2011 ugotovljeno, da inšpekcijski zavezanec gradi leseni objekt, za katerega ni pridobil gradbenega dovoljenja. Inšpekcijski zavezanec je med drugim na zapisnik izjavil, da ima zemljišče s parc. št. 243/5 k.o. … v najemu, da je samo on investitor tega objekta in da je nad obstoječim betonskim platojem leta 1974 zgradil obravnavani leseni objekt, za katerega nima dovoljenja. S vpogledom v e-zemljiško knjigo je bilo ugotovljeno, da je lastnik zemljišča s parc. št. 243/5 k.o. … Republika Slovenija, upravljavec zemljišča pa Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS. Nadalje je prvostopenjski organ ugotovil, da je obveznost pridobiti gradbeno dovoljenje obstajala tako v času gradnje po določbah Zakona o urbanističnem planiranju, kot tudi v času inšpekcijskega pregleda, po določbah ZGO-1. Ker je bila s pričetkom gradnje brez dovoljenja kršena določba prvega odstavka 3. člena ZGO-1, in ker ne gre za možnost graditve objekta v skladu z Uredbo o vrstah objektov glede na zahtevnosti (v nadaljevanju Uredba) oziroma Pravilnikom o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajoči zemljišči, (v nadaljevanju Pravilnik), je bilo treba odločiti, kot je bilo navedeno v izreku.

O pritožbi zoper izpodbijani akt je odločal drugostopenjski organ, Ministrstvo za infrastrukturo in prostor, ki je pritožbo zavrnilo in pojasnilo, da so bile v izpodbijani odločbi pravilno upoštevane določbe ZGO-1, kot tudi določbe predpisov veljavnih v letu 1974. Ker je torej obstajala potreba po pridobitvi gradbenega dovoljenja tako po predpisih veljavnih v letu gradnje lesenega objekta, kot v letu inšpekcijskega nadzora, je bilo treba pritožnikove ugovore zavrniti.

Tožnik v tožbi odločitvi v izpodbijani odločbi oporeka. Poudarja, da je napačna ugotovitev, da gradi objekt, saj je bil objekt dokončno zgrajen 1974. leta. V zapisniku o inšpekcijskem pregledu je napačno zapisana njegova izjava, da je objekt zgradil na obstoječem betonskem platoju leta 1974. Želel je povedati, da je bila 1974 leta dokončana gradnja, dejansko pa je objekt začel graditi pred 1967, z namenom obnove že prej obstoječega objekta na tej lokaciji, lesene barake, ki je stala na betonski podlagi in so jo uporabljali rudarji rudnika B. Leta 1965 je zemljišče, na katerem leži sporni objekt, vzel v najem od Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov. Lesena baraka je tam stala 25 let, dobil je ustno soglasje za adaptacijo te barake. Ne strinja se s trditvijo, da je obveznost pridobitve gradbenega dovoljenja obstajala tako v letu 1974, kot tudi v letu inšpekcijskega pregleda. Poudarja, da je Zakon o urbanističnem planiranju bil sprejet šele 1967. leta in je začel veljati 30. 4. 1967, zato ni relevantno, ali je v času njegove veljavnosti obstajala obveznost pridobitve gradbenega dovoljenja, ker je z gradnjo tega objekta začel še pred sprejemom tega zakona. Ali je leta 1967 oziroma pred tem letom obstajala obveznost pridobitve gradbenega dovoljenja, pa inšpektorica ni ugotavljala, pa tudi sicer opozarja na prepoved retroaktivne veljave predpisov. Ker inšpektorica ni z gotovostjo ugotovila odločilnega dejstva, kdaj se je gradnja oziroma obnova lesene barake začela, je zmotno presodila tudi, ali za obstoječi objekt velja izjema od obveznosti pridobitve gradbenega dovoljenja, kot pogoj iz Uredbe oziroma Pravilnika. Pojasnjuje, da v času, ko je začel z obnovo nista obstajala ne Uredba, ne Pravilnik, zato teh dveh predpisov ni mogoče uporabiti. Prav tako v zadevi ni bilo ugotovljeno resnično dejansko stanje, ki bi ga morala ugotoviti inšpektorica. Opravila je zgolj ogled na kraju samem in vpogled v e-zemljiško knjigo, kar za presojo legalnosti gradnje ni dovolj, zlasti glede pojasnila podana na zaslišanju. Tako se je v bistvu ugotavljalo sedanje stanje objekta in lastniško stanje, pravno relevantna dejstva, ki bi lahko vplivala na izrek ukrepa, pa ne. Tožbi prilaga dokaz, ki je sicer obstajal že v času postopka na prvi stopnji in ga ni mogel predložiti, pridobljen pri Okrajnem sodišču v Žalcu in pri Rudniku lignita Velenje (fotokopije zemljiškoknjižnih podatkov v zvezi z nepremičnino, na kateri stoji sporni objekt), iz katerega izhaja, da je ta objekt stal že prej. Sodišču predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne v ponovno odločanje. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis. Odgovora na tožbo ni posredovala.

K 1. točki izreka:

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov v obravnavani zadevi sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita ter da je tožena stranka za svojo odločitev navedla tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), ter dodatno navaja:

Iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu z dne 15. 9. 2011, ki se nahaja v upravnih spisih, je razvidna tožnikova izjava, da ima zemljišče na katerem stoji objekt v najemu in da je nad obstoječim betonskim platojem leta 1974 zgradil leseni objekt, za katerega ni pridobil nobenega dovoljenja. Zapisnik je bil tožniku prebran, na njegovo vsebino ni imel pripomb in ga je podpisal, s čimer so bile izpolnjene zahteve iz prvega odstavka 78. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Ker tožnik v tožbi ne izpodbija, da zapisnik ni sestavljen v skladu z določbami ZUP, ga je treba v skladu z določbo prvega odstavka 80. člena ZUP šteti kot javno listino, ki dokazuje potek in vsebino dejanj v postopku in vsebino danih izjav, torej je treba v obravnavanem primeru šteti, da je tožnik podal izjavo, kot je navedena v zapisniku, in v kateri je navedel dejstva v zvezi z gradnjo spornega objekta. Iz tega razloga so tožnikove navedbe, ki se nanašajo na leto gradnje in način gradnje, za odločitev v tem upravnem sporu pravno nepomembne. Na podlagi jasnosti tožnikovih navedb, ki izhajajo iz zapisnika, po presoji sodišča tudi ni bilo razloga, da bi upravni organ še nadalje raziskoval dejansko stanje, toliko bolj, ker so bila v zapisniku z dne 15. 9. 2011 ugotovljena vsa, za sporno odločitev relevantna dejstva, nenazadnje tudi dejstvo, da investitor ni lastnik zemljišča na katerem je zgrajen objekt (dovoljenja lastnika zemljišča, pa v trenutku inšpekcijskega pregleda, ne kasneje, ni izkazal).

Kot neutemeljene sodišča presoja tudi ugovore glede časa gradnje. Po presoji sodišča je upravni organ, kot letnico gradnje pravilno upošteval tožnikovo izjavo dano na zapisnik, da je objekt zgradil 1974 in da za njegovo gradnjo ni pridobil upravnega dovoljenja. To pomeni, da je bila sporna gradnja pravilno obravnavana kot nelegalna gradnja, tako po določbi 3. člena ZGO-1, ki začetek gradnje izrecno veže na pridobljeno gradbeno dovoljenje, celo na trenutek njegove pravnomočnosti in le na odgovornost investitorja na njegovo dokončnost, kot določbah predpisov veljavnih pred sprejemom ZGO-1. Tako je takšno gradnjo, kot nelegalno gradnjo, treba obravnavati tudi po določbah predpisov veljavnih v letih 1974, ko naj bi se ta gradnja izvajala. Obveznost pridobitve gradbenega dovoljenja oziroma lokacijskega dovoljenja je izhajala iz Zakona o urbanističnem planiranju (Uradni list SRS, št. 16/1967, 27/72 in 8/1978), ki v določbi 17. člena za graditev objektov zahteval pridobitev lokacijskega dovoljenja. Navedeni zakon je v določbi 19. člena sicer predvidel izjeme, ko pridobitev lokacijskega dovoljenja ni bila potrebna, je pa bil v takem primeru investitor dolžan nameravano gradnjo priglasiti in pridobiti potrdilo. Prav tako je bila pridobitev dovoljenja zahtevana za gradnjo investicijskega objeta po Temeljnem zakonu o graditvi objektov (Uradni list SFRJ, št. 20/ 1967 in nadaljnji) v določbi 5. člena ter v določbah II. poglavja Zakona o ureditvi določenih vprašanj s področja investicijskih objektov (Uradni list SRS, št.10/1968). Obveznost pridobitve gradbenega dovoljenja je določal tudi Zakon o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 42/1973 39/1981, 8/1975) v določbi 3. člena ter Zakon o graditvi objektov (Uradni list SRS, 34/1984, 29/1986, Uradni list RS, št. 40/1994, 69/1994, 29/19955 in 599/1996) v določbi 33. člena.

Iz navedenega razloga, upoštevaje letnico gradnje, ki izhaja iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu, in ki je tožnik ni prepričljivo izpodbijal ne v pritožbi zoper odločbo, ne sedaj v tožbi, pa sodišče ugotavlja tudi, da v ZGO-1 ni podlage, da bi sporni objekt pridobil status legalnega objekta, kot to velja za objekte, zgrajene pred letom 1967 (šesti odstavek 196. člena ZGO-1).

Ker je sodišče presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo kot neutemeljeno, na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K 2. točki izreka:

Tožnik je ob vložitvi tožbe predlagal tudi povrnitev stroškov postopka. Skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, trpi v primeru če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je v obravnavani zadevi sodišče tožbo tožnika zavrnilo, je skladno s prej citirano določbo moralo zavrniti tudi njegovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka.