UPRS sodba III U 174/2012

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Vlada Republike Slovenije je z izpodbijano odločbo napredovala A.A., okrožno državno tožilko na Okrožnem državnem tožilstvu v Kopru, na mesto višje državne tožilke na Okrožnem državnem tožilstvu v Kopru.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je ministrstvo, pristojno za pravosodje, v Uradnem listu RS, št. 86 z dne 28. 10. 2011, objavilo razpis za prijavo na eno prosto mesto višjega državnega tožilca na Vrhovnem državnem tožilstvu Republike Slovenije, za katerega je predvideno, da po uporabi ZDT-1 opravlja službo na pritožbenem oddelku Okrožnega državnega tožilstva v Kopru. Na navedeni razpis se je prijavilo šest kandidatov, med njimi tudi izbrana kandidatka in tožeča stranka. Vlada RS je v zvezi z navedenim razpisom, že dne 22. 3. 2012 po prejetem dokončnem mnenju državnotožilskega sveta, izdala odločbo št. 70101-8/2012/3, o napredovanju državne tožilke na Okrožnem državnem tožilstvu v Kopru. Zoper to odločbo pa je tožeča stranka vložila tožbo v upravnem sporu. Upravno sodišče RS, Oddelek v Novi Gorici je s sodbo III U 78/2012-9 z dne 20. 4. 2012, tožbi tožeče stranke ugodilo in odločbo Vlade RS odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, ker obrazložitev tedaj izpodbijane odločbe ni bila v skladu z določbo 2., 3. in 5. točke prvega ostavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

V ponovljenem postopku je Državno tožilski svet izdal dokončno mnenje št. Dts 93/2012-NF (VV)-ks z dne 21. 5. 2012, s katerim je ponovno razvrstil na prvo mesto okrožno državno tožilko A.A. Pri oblikovanju dokončnega mnenja je Državno tožilski svet skladno s tretjim odstavkom 23. člena Zakona o državnem tožilstvu (v nadaljevanju ZDT) upošteval kriterije iz 29. člena Zakona o sodniški službi. Ob upoštevanju navedenih kriterijev ugotavlja, da kandidatka A.A. izkazuje največje strokovno znanje med prijavljenimi kandidati. Po pregledu evidenčnih listov je bilo namreč ugotovljeno, da je izbrana kandidatka prejela zgolj dva evidenčna lista, s tem da je po presoji državnotožilskega sveta izbrana kandidatka v enem primeru ravnala povsem zakonito, ostali kandidati pa so prejeli več evidenčnih listov. Poleg tega je izbrana kandidatka sodelovala pri ustanovitvi študijske skupine za obravnavo mladoletnikov s težavami pri odraščanju, kar je kot primer dobre prakse vodilo k ustanavljanju podobnih skupin po celi državi. Sodelovala je tudi na večih strokovnih srečanjih s policijo, kjer je aktivno sodelovala pri skupnem iskanju rešitev in načina za raziskovanje ter dokazovanje kaznivih dejanj (1. točka 29. člena ZSS). Izbrana kandidatka izkazuje največje delovne sposobnosti, saj iz podatkov poročila o splošnem nadzorstvenem pregledu Okrožnega državnega tožilstva v Kopru izhaja, da je imela imenovana največ skupnih rešitev (128 Kt zadev, 97 Ktm zadev in 29 Ktr zadev) ter drugo največje število rešenih Ktr zadev na Okrožnem državnem tožilstvu v Kopru. Tožeča stranka pa je skupaj rešila 84 Kt zadev (2. točka 29. člena ZSS). V zvezi s sposobnostjo razreševanja zapletenih in kompleksnih pravnih vprašanj pa je državnotožilski svet zaključil, da izbrana kandidatka poleg reševanja kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, kaznivih dejanj pri katerih so oškodovani otroci, kaznivih dejanj povezanih z nasiljem v družini, kaznivih dejanj mladoletnih storilcev kaznivih dejanja, rešuje tudi zadeve s področja klasične kriminalitete in gospodarske kriminalitete (3. točka 29. člena ZSS). V zvezi s kriterijem iz 4. točke 29. člena ZSS pa državnotožilski svet ugotavlja, da izbrana kandidatka tekoče opravlja naloge državno tožilske funkcije, saj nobena od nadzorstvenih pritožb, vloženih zoper zadeve o katerih je odločala, ni bila utemeljena. Poleg tega ugotavlja, da je povprečje obsega zadev, ki jih je rešila izbrana kandidatka, večje od pričakovanega obsega dela državnega tožilca. V zvezi s kriteriji iz 5., 6. in 8. točke 29. člena ZSS pa državnotožilski svet navaja, da izbrana kandidatka opravlja državno tožilsko funkcijo skupno že 17 let, v državno tožilski organizaciji pa je zaposlena skupno že 23 let. Ob tem ni izpostavil nobenega primera, za razliko od navedb v mnenju glede nekaterih drugih prijavljenih kandidatov, v katerem bi izbrana kandidatka uporabila neprimerno komuniciranje z državnimi organi ali sodišči. Državnotožilski svet v mnenju tudi ni omenil nikakršnih opozoril kolegija pritožbenega oddelka Vrhovnega državnega tožilstva RS, namenjenih izbrani kandidatki, kot je to storil za nekatere druge prijavljene kandidate.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da odločbo izpodbija primarno iz procesnega razloga, saj ji v postopku ni bila dana možnost, ki je bila dana sicer ostalim udeležencem postopka, da se v smislu tretjega odstavka 20. člena Zakona o državnem tožilstvu seznani z mnenjem državnotožilskega sveta in nanj poda obrazložene pripombe, preden bi državnotožilski svet izdelal dokončno mnenje. Bistveni problem prejšnjega končnega mnenja in odločbe Vlade RS je bil namreč v tem, da dokončno mnenje državnotožilskega sveta in tedaj izpodbijana odločba Vlade, nista imela nikakršne obrazložitve v smislu 2., 3. in 5. točke 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Poleg tega tožena stranka tudi v ponovljenem postopku ni upoštevala njenih pripomb z dne 17. 2. 2012, ki jih je podala na mnenje državnotožilskega sveta, kar pa je vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve. V nadaljevanju smiselno navaja, da so zaključki v zvezi z izbrano kandidatko v izpodbijani odločbi netočni, nedosledni in v mnogih primerih pavšalno argumentirani. V zvezi z evidenčnimi listi, ki so navedeni v obrazložitvi izpodbijane odločbe pa dodatno navaja, da ni imela možnosti nanje odgovoriti v upravnem postopku, saj ji je bila odvzeta procesna pravica iz tretjega odstavka 20. člena ZDT. V izdelavi navedenih evidenčnih listov pa gre za razmerje med višjim in nižjim tožilcem, v to razmerje pa se lahko „prikrade“ tudi subjektivno mnenje, ki pa ne bi smelo imeti posledic za oceno tožilske službe, še posebej, ker nižji tožilec v zvezi z evidenčnimi listi ne more storiti ničesar. Glede na vse navedeno predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek z napotkom, da pristojni minister brez odlašanja vrne dokončno mnenje državnotožilskega sveta v dopolnitev oziroma popravo tako, da ji bo državnotožilski svet dal možnost, da poda pripombe na njegovo mnenje v skladu z določbo tretjega odstavka 20. člena ZDT ter da v ponovnem dokončnem mnenju upošteva tudi vse njene dosedanje pripombe in navedbe glede ključnih argumentov za odločitev o razvrstitvi kandidatov. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka v skladu s pravilnikom.

Tožena stranka odgovora na tožbo ni podala, sodišču pa je poslala upravne spise v tej zadevi.

A.A. je kot prizadeta stranka podala odgovor na tožbo v katerem navaja, da so z izpodbijano odločbo odpravljene vse pomanjkljivosti odločbe z dne 22. 3. 2012, saj so v obrazložitvi izpodbijane odločbe jasno in argumentirano navedeni vsi razlogi za sprejeto odločitev, zato predlaga, da sodišče tožbo tožeče stranke, kot neutemeljeno, zavrne.

K točki I. izreka:

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. V obrazložitvi izpodbijane odločbe so navedeni pravilni razlogi za odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja:

Zakon o državnem tožilstvu (Ur. l. RS, št. 63/94 in naslednji, v nadaljevanju ZDT), ki ga je tožena stranka, v skladu s prehodnimi določbami Zakona o državnem tožilstvu, objavljenem v Ur. l. RS, št. 58/2011 (v nadaljevanju ZDT-1) pravilno uporabila, v 20. členu določa, da Državno tožilski svet, po tem ko prejme razpisno gradivo od ministrstva pristojnega za pravosodje, povabi na razgovor prijavljene kandidate, ki kandidirajo na prosto mesto državnega tožilca. Vodjo državnega tožilstva, v katerem je prosto mesto državnega tožilca, pa pozove, da se izjasni o kandidatih za to mesto. Na podlagi ugotovitev, ki temeljijo na razpisnem gradivu in na podlagi neposrednega vtisa, ki so ga kandidati napravili na razgovoru, državnotožilski svet oblikuje mnenje glede predlogov za imenovanje. V mnenju razvrsti državnotožilski svet kandidate glede na svojo oceno o primernosti za imenovanje ter utemelji razloge za sprejeto razvrstitev. To mnenje vroči kandidatu in vodji državnega tožilstva, v katerem je razpisano prosto mesto državnega tožilca. Kandidat in vodja državnega tožilstva lahko na mnenje posredujeta obrazložene pripombe v 8-ih dneh od prejema mnenja. V 30-tih dneh po prejemu pripomb oziroma izteku roka navedenega v tej določbi zakona, državno tožilski svet oblikuje dokončno mnenje in ga v 8-ih dneh pošlje ministru pristojnemu za pravosodje, ki poda predlog Vladi RS za imenovanje državnega tožilca.

Ob upoštevanju navedenih določb Zakona o državnem tožilstvu (ZDT) ter izvedenega postopka, ki izhaja iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe sodišče zaključuje, da je državnotožilski svet ravnal skladno z 20. členom ZDT. Tako je sprejel mnenje št. Dts 172/11-ZF (VV)-ad z dne 12. 12. 2011, v katerem je razvrstil prijavljene kandidate po vrstnem redu in na prvo mesto določil B.B. (tožečo stranko). Navedeno mnenje je bilo poslano prijavljenim kandidatom, na katerem pa so tri od prijavljenih kandidatk podale pripombe. Zaradi podanih pripomb in dejstva, da je imel novi državno tožilski svet konstitutivno sejo dne 13. 12. 2011 se je le ta odločil, da povabi vse tri kandidatke, ki so podale ugovor zoper mnenje in prvouvrščenega kandidata to je tožečo stranko, na razgovor. Po tako opravljenem postopku je Državno tožilski svet sprejel dokončno mnenje, v katerem je na razpisano eno prosto mesto višjega državnega tožilca na Vrhovnem državnem tožilstvu RS-na pritožbenem oddelku Okrožnega državnega tožilstva v Kopru, na prvo mesto uvrstil A.A. V upravnem sporu, ki ga je sprožila tožeča stranka in ga je to sodišče vodilo pod opr. št. III U 87/2012 je sodišče tožbi tožeče stranke ugodilo ter izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, ker je ugotovilo, da so bile kršene določbe 2., 3. in 5. točke 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Vlada RS je v ponovljenem postopku izdala izpodbijano odločbo.

V ponovljenem postopku so bile v izpodbijani odločbi odpravljene pomanjkljivosti, ki so bile ugotovljene v upravnem sporu v zvezi z odločbo Vlade RS, št. 70101-8/2012/3 z dne 22. 3. 2012. Tako je obrazložitev skladna z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku, predvsem 214. členom. Ustrezno pa so obrazložene tudi določbe z 29. člena Zakona o sodniški službi, saj so podkrepljene s podatki, ki so v upravnih spisih ter s primerjalnimi podatki med izbrano kandidatko in tožečo stranko. Zato je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in zakonita.

Na takšno odločitev tudi ne more vplivati tožbena navedba tožeče stranke, da bi moral državnotožilski svet po prejetih ugovorih prijavljenih kandidatk na mnenje Dts 172/11-ZF (VV)-ad z dne 12. 12. 2011, sprejeti novo mnenje in ga v skladu z določbo 20. člena ZDT poslati prijavljenim kandidatom ponovno v mnenje. Zakon o državnem tožilstvu namreč ne predvideva po izdanem mnenju, ki ga državnotožilski svet izda na podlagi drugega odstavka 20. člena ZDT in po prejemu pripomb prijavljenih kandidatov v skladu s tretjim odstavkom 20. člena ZDT nobenega postopka na podlagi katerega bi bil državnotožilski svet dolžan po prejemu pripomb in preučitvi le teh, ponovno vročati prijavljenim kandidatom mnenje z možnostjo dajanja pripomb, pač pa predvideva, po tako opravljenem postopku le izdajo dokončnega mnenja, kot je to določeno v četrtem odstavku 20. člena ZDT. Tudi trditev tožeče stranke, da ni bila seznanjena oziroma ni mogla sodelovati v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe ni utemeljena, saj iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe nesporno izhaja, da je bila s tožečo stranko in kandidatkami, ki so podale ugovor zoper mnenje Državno tožilskega sveta, opravljen razgovor, ki je bil skladno z drugim odstavkom 20. člena ZDT eden od kriterijev, ki jih mora državnotožilski svet upoštevati pred izdajo dokončnega mnenja. Neupoštevni pa so tudi ugovori tožeče stranke, da ji v upravnem postopku niso bili dani na vpogled in odgovor evidenčni listi, saj se ti, v skladu z ZDT, uporabljajo za ugotavljanje pravilnosti in zakonitosti dela državnega tožilca, ki so del personalne mape vsakega tožilca. Gre torej za listine, ki so vsakemu tožilcu dostopne, saj lahko vpogleda v svojo personalno mapo.

Glede na vse navedeno je sodišče tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno, saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

K točki II. izreka:

Ker je sodišče tožbo tožeče stranke zavrnilo trpi vsaka stranka, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, svoje stroške postopka.