VSRS Sodba XI Ips 62052/2012-100

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Okrožno sodišče v Krškem je s sklepom z dne 6. 12. 2012 odredilo pripor zoper osumljenega H. F. iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Krškem je pritožbo osumljenčeve zagovornice zavrnil kot neutemeljeno.

2Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlaga osumljenčeva zagovornica zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitve drugih določb kazenskega postopka, saj so te vplivale na zakonitost izpodbijanega sklepa ter kršitve kazenskega zakonika in predlaga odpravo pripora. V zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je Okrožno sodišče v Krškem napačno ugotovilo, da je utemeljeni sum, potreben za odreditev pripora, podan, ter da je sodišče oprlo utemeljenost suma na nezakonito izpovedbo priče.

3Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Meni, da so bile osumljenemu H. F. dane vse pravice, ki mu kot osumljencu gredo po Zakonu o kazenskem postopku. Zahteva po mnenju vrhovne državne tožilke očita zmotno ugotovitev utemeljenega suma kot pripornega razloga begosumnosti, ki pa v postopku zahteve za varstvo zakonitosti ni dopusten razlog.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo osumljencu in njegovi zagovornici. Zagovornica je navedla, da vztraja pri navedbah podanih v zahtevi za varstvo zakonitosti.

B.

5Po trditvah zagovornice je Okrožno sodišče v Krškem najprej napačno ugotovilo, da je utemeljeni sum, potreben za odreditev pripora, podan. Navaja, da podatki v spisu oz. dejansko stanje kot ga je ugotovilo sodišče, ne predstavlja dokaznega standarda utemeljenega suma, da je osumljeni storil kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države. V nadaljevanju pa zagovornica navaja, da se je osumljenec očitno zgolj znašel na napačnem kraju v napačnem trenutku, ter da zgolj dejstvo, da je on vozil avtomobil, ki je podoben tistemu, ki ga je vozil osumljenec in je bilo predhodno opaženo na odcepu za Stojanski vrh, ni zadostna podlaga za utemeljenost suma.

6Zaključek o obstoju utemeljenega suma, da je osumljeni dne 4. 12. 2012 po predhodnem dogovoru prevzel štiri turške državljane, ki niso izpolnjevali pogojev za vstop na ozemlje EU, ter jih nato odpeljal v Selce Žumberačko, sam nato z vozilom prestopil državno mejo med Republiko Hrvaško in med Republiko Slovenijo ter se odpeljal v smeri Stojanskega vrha z namenom, da ponovno prevzame ilegalne državljane Turčije, ter jih odpelje v notranjost Republike Slovenije, je preiskovalna sodnica oprla na zagovor osumljenega P., uradni zaznamek o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, uradni zaznamek o zaznavi kaznivega dejanja in pričanje D. I. Osumljeni P. je izpovedal, da je bilo vozilo, s katerim je nekdo pripeljal štiri osebe v Žumberak, VW Passat ali Jetta temne barve, ter da mu je voznik povedal, da ga čaka pri tabli. Iz uradnih zaznamkov policistov izhaja, da je bilo takšno vozilo zaznano v bližini table, ki označuje naselje Brvi, ter da so voznika na podlagi zabeležene registrske tablice, kasneje ustavili v Čatežu ob Savi, tudi priča D. I. je v svoji izpovedi natančno opisal vozilo in voznika, ki ustreza opisu osumljenega H. F., zato so navedbe osumljenčeve zagovornice glede neobstoja utemeljenega suma neutemeljene.

7Zagovornica nadalje navaja, da zapisnik o zaslišanju priče D. I., ne bi smel biti uporabljen, saj osumljeni pri zaslišanju priče ni imel možnosti postavljati vprašanj zaradi nepoznavanja slovenskega jezika, prav tako pa je osumljenec prava neuka stranka, ki se niti ni sposoben sam zastopati pred sodiščem in pričam postavljati vprašanja in bi mu moralo sodišče že v času zaslišanja prič po 166. členu ZKP postaviti zagovornika. Po mnenju zagovornice prvi odstavek 70. člena namreč določa, da če je obdolženec po 157. členu ZKP priveden k preiskovalnem sodniku, mora imeti zagovornika že pri prvem zaslišanju, kar je potrebno razumeti, da mora imeti obdolženec zagovornika ob kateremkoli zaslišanju – tudi potencialno obremenilnih prič in ne zgolj svojem zaslišanju.

8Vrhovno sodišče uvodoma opozarja, da lahko v skladu s prvim odstavkom 166. člena ZKP preiskovalni sodnik zasliši pričo še pred izdajo sklepa o preiskavi, če oceni, da bi bilo z dejanjem nevarno odlašati (nujno preiskovalno dejanje). Ker opravljanje nujnih preiskovalnih dejanj pred uvedbo kazenskega postopka ne sme biti v škodo pravic, ki jih imajo udeleženci v kazenskem postopku, imajo ti pravico, da so navzoči pri preiskovalnih dejanjih, ki se opravljajo pred izdajo sklepa o preiskavi (deveti odstavek 178. člena ZKP). Tako mora preiskovalni sodnik na primeren način obvestiti državnega tožilca, obdolženca, zagovornika in oškodovanca, kdaj in kje bodo opravljena preiskovalna dejanja, pri katerih so lahko navzoči, razen če bi bilo nevarno odlašati (peti odstavek 178. člena ZKP).

9Zmotna je izpeljava zagovornice, da je bila v skladu s prvim odstavkom 70. člena ZKP obvezna njena navzočnost pri zaslišanju priče dne 5. 12. 2012. Smisel določb o obvezni formalni obrambi po prvem in drugem odstavku 70. člena ZKP se namreč razteza na zaslišanje obdolženca, ko se ta zaradi odvzema prostosti znajde v takem psihičnem stanju, da se sam ni zmožen uspešno braniti (prim. XI Ips 63367/2011 z dne 26. 1. 2012). Zagovornica je bila sicer navzoča pri zaslišanju obdolženca dne 6. 12. 2012. Kot je razvidno iz podatkov v spisu, sta se z obdolžencem pred izdajo sklepa o priporu tudi lahko seznanila z izpovedbami priče z dne 5. 12. 2012, prav tako je bil obdolženi prisoten pri zaslišanju priče, ter je lahko tudi priči postavljal vprašanja, saj sta bila prisotna tako tolmač za hrvaški, kot tudi tolmač za turški jezik. Uveljavljane procesne kršitve, ki se nanašajo na kršitev obdolženčeve pravice do obrambe in nezakonitosti dokaza, tako niso podane.

10Glede na navedbe zagovornice osumljenega, da iz razlogov, ki jih zagovornica obširno navaja (oddaljenost od sodišča 50 km, da se bo odzival na vabila, ipd.), ne obstoji priporni razlog begosumnosti, Vrhovno sodišče ugotavlja, da zahteva navaja le drugačno presojo dejanskega stanja in s tem uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

11Neutemeljen je prav tako zagovorničin očitek, da je sodišče brez razlogov zaključilo, da pripora ne more nadomestiti z milejšim ukrepom, preiskovalna sodnica je v točki 11 sklepa navedla razloge, da ne more biti izrečen milejši ukrep, prav tako tudi zunajobravnavni senat v točki 8.

C.

12Ker zatrjevane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

13Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o priporu po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom tretjega člena in 7. točko prvega odstavka petega člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.