VSRS Sklep X Ips 312/2012

I. Revizija se zavrže.
II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revident) po pooblaščencu vložila revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z razlogi iz 2. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

2O revidentovi reviziji je zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje Vrhovno sodišče že odločalo, in sicer s sklepom X Ips 768/2008 z dne 26. 3. 2009. Revizijo je zavrglo kot nedovoljeno, ker je odvetnik predložil le fotokopijo pooblastila. Zoper ta sklep Vrhovnega sodišča je revident vložil ustavno pritožbo, o kateri je Ustavno sodišče Republike Slovenije odločilo z odločbo Up-648/09-16 z dne 14. 6. 2012, s katero je bil navedeni sklep Vrhovnega sodišča razveljavljen in zadeva vrnjena Vrhovnemu sodišču v novo odločanje s stališčem, da je razlaga Vrhovnega sodišča glede fotokopije pooblastila očitno napačna.

K I. točki izreka:

4Revizija ni dovoljena.

4Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 11. 10. 2006. Z navedeno odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila revidentovo pritožbo zoper sklep gradbenega inšpektorja Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Koper, z dne 29. 8. 2006, s katerim je prvostopenjski organ zavrnil revidentov predlog za odlog izvršitve odločbe z dne 24. 4. 2006.

5V četrtem odstavku 83. člena ZUS-1 je določeno, da revizija ni dovoljena, če jo je vložil nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa.

6Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma, da bi si v primeru ugoditve izboljšal svoj pravni položaj. Kadar pa si stranka ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, preneha tudi pravovarstvena potreba za odločanje v upravnem sporu. Na obstoj pravovarstvene potrebe mora sodišče paziti po uradni dolžnosti več čas trajanja upravnega spora, tudi Vrhovno sodišče v postopku z revizijo.

7Ker je revizija izredno pravno sredstvo, ki predstavlja zadnjo pravno možnost odločanja v upravnem sporu, je pravni interes podan, če jo vloži revident, ki si z odločitvijo v reviziji lahko izboljša svoj pravni položaj. V obravnavani zadevi je predmet presoje v upravnem sporu pravilnost zavrnitve revidentovega predloga za odlog upravne izvršbe. Po določbi tretjega odstavka 293. člena Zakona o splošnem upravnem postopku se upravna izvršba lahko izjemoma odloži tudi na predlog zavezanca ali upravičenca, če je bilo zoper izvršbo oziroma zoper izvršilni naslov vloženo pravno sredstvo, pa bi z izvršbo verjetno nastala nepopravljiva škoda. Za odlog upravne izvršbe je torej treba izkazati izpolnjenost dveh pogojev: vloženo pravno sredstvo zoper izvršbo oziroma izvršilni naslov ter izkazan verjeten nastanek nepopravljive škode.

8Vloženo pravno sredstvo predstavlja formalni procesni pogoj za odlog izvršbe, vsebinski pogoj za odlog pa je verjetno izkazana nepopravljiva škoda. Presoja vsebinskega pogoja za odlog izvršbe pa je mogoča le do odločitve o vloženem pravnem sredstvu, zato odlog upravne izvršbe lahko učinkuje le do odločitve o vloženem pravnem sredstvu zoper izvršbo oziroma izvršilni naslov. Ko je o pravnem sredstvu odločeno, ni več pravnega interesa za presojo zakonitosti zavrnitve predloga za odlog upravne izvršbe.

9Ker je bilo o pravnih sredstvih zoper izvršilni naslov, to je odločbo z dne 24. 4. 2006, s sodbo Upravnega sodišča U 506/2006-27 z dne 3. 10. 2008 že pravnomočno odločeno, revizijo zoper navedeno sodbo pa je Vrhovno sodišče s sklepom X Ips 311/2012 z dne 16. 1. 2013 zavrglo, je upravni spor v zvezi s to odločbo končan. Prav tako pa je bilo pravnomočno odločeno o pritožbi zoper sklep o dovolitvi izvršbe z dne 11. 7. 2006, katere odložitev je revident predlagal v obravnavanem primeru, saj je tožena stranka z odločbo z dne 20. 9. 2006, revidentovi pritožbi ugodila in odpravila navedeni sklep in zadevo vrnila organu prve stopnje v ponovni postopek in odločanje, revident pa zoper to odločitev tožene stranke tožbe ni vložil. Ker je bilo tako o pravnih sredstvih zoper izvršbo in izvršilni naslov pravnomočno odločeno, ni več podan pravovarstveni interes za revizijsko presojo odloga upravne izvršbe. Pravni interes v upravnem sporu mora namreč vključevati interes za odpravo pravnih učinkov izpodbijanega akta oziroma dejanj upravnih organov. Če teh ni več mogoče odpraviti zaradi učinkovanja, ki izvira iz zakonske ureditve, preneha tudi pravovarstvena potreba za revizijo, saj si revident svojega pravnega položaja v zvezi z zavrnitvijo njegovega predloga za odlog upravne izvršbe ne more več izboljšati (tako tudi v sklepih Vrhovnega sodišča X Ips 186/2007 z dne 17. 6. 2010 in X Ips 747/2005 z dne 15. 12. 2009).

10Ne glede na navedeno pa revident ni imel pravnega interesa že ob vložitvi revizije, saj je bil objekt, ki je bil predmet izvršbe, po revidentovih navedbah v času njene vložitve že porušen, zato ni niti pojmovno mogoče odložiti upravne izvršbe, ki je že izvršena, niti ni mogoče ustaviti inšpekcijskega postopka, ki je z izvršitvijo inšpekcijskega ukrepa že končan, tako kot se sicer glasi tožbeni zahtevek v tožbi zoper izpodbijani upravni akt.

11Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije revizijo na podlagi 89. člena ZUS-1 zavrglo kot nedovoljeno.

K II. točki izreka:

12Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revident na podlagi prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.