VSL sklep III Cpg 537/2010

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče postopek prisilne poravnave zaradi umika predloga za začetek postopka prisilne poravnave ustavilo (1. točka izreka), začelo stečajni postopek nad dolžnikom S., d.d. (2. točka izreka), za stečajnega upravitelja imenovalo A. T. (3. točka izreka) in ugotovilo, da upravitelj naloge in pristojnosti upravitelja opravlja preko pravno organizacijske oblike – Odvetniška pisarna T, d.o.o. (4. točka izreka).

Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožil dolžnik, uveljavljal pa je „vse pritožbene razloge“ in predlagal razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje oziroma spremembo sklepa z ustavitvijo stečajnega postopka.

Na pritožbo je odgovoril le upnik N. B. in smiselno predlagal zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je obravnavalo le dolžnikovo pritožbo, ki jo je sodišče prejelo 12. 03. 2010, in dopolnitev pritožbe, ki jo je pritožnik oddal priporočeno po pošti 15. 03. 2010, ker sta bili le ti vlogi vloženi pravočasno pred iztekom pritožbenega roka. Dne 16. 03. 2010 vložen „popravek dopolnitve pritožbe“ in še kasneje 17. 03. 2010 predložene bilance uspeha in stanja dolžnika na dan 01. 12. 2009 ter 18. 03. 2010 predložene bilance stanja dolžnika na dan 22. 02. 2010 pa ni upoštevalo. Pritožnik je namreč na poziv sodišča z vlogo z dne 29. 03. 2010 (red. št. 140) pojasnil, da so bile „popravek dopolnitve pritožbe“ in kasnejše vloge, vložene kot dopolnitev tiste pritožbe, ki jo je vložil odvetnik Ž. K.. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bile te vloge kot dopolnitev pritožbe, ker je pritožbeni rok iztekel dne 15. 03. 2010, vložene prepozno, zato jih pritožbeno sodišče vsebinsko ni presojalo.

Ob pritožbenih očitkih glede napačne uporabe ZFPPIPP in aktivni legitimaciji upnikov za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka:

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niti postopek prisilne poravnave po predlogu dolžnika z dne 05. 07. 2008, niti stečajni postopek po predlogu J. P. (in drugih delavcev dolžnika) z dne 07. 02. 2008 ter družbe I. M. d.d. z dne 04. 07. 2008 kot dolžnikovih upnikov, do začetka uporabe ZFPPIPP dne 01. 10. 2008 še nista bila začeta. V taki situaciji pa je treba v nadaljevanju postopek voditi po ZFPPIPP. Po 2. odst. 493. člena ZFPPIPP se namreč določbe ZPPSL tudi po uveljavitvi ZFPPIPP uporabljajo le v tistih insolvenčnih postopkih, ki so se začeli pred 01. 10. 2008. Zmotno je namreč pritožbeno stališče, da se je stečajni postopek nad dolžnikom začel že 11. 12. 2007, saj je bil navedeni sklep o začetku stečajnega postopka s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. III Cpg 4/2008, z dne 22. 01. 2008 razveljavljen in vrnjen v fazo preizkusa obstoja stečajnega razloga, vendar je dolžnik svoj predlog za začetek stečajnega postopka dne 30. 01. 2008 umaknil. Tako tudi po navedenem predlogu dolžnika stečajni postopek ni bil začet. Sicer pa se tudi v primeru, če je bil stečajni postopek že začet pred 01. 10. 2008, po 2. točki 1. odst. 495. člena uporabljajo določbe ZFPPIPP, med njimi tudi 49. člen, ki v 3. odstavku določa, da sodišče v predhodnem postopku zaradi insolventnosti odloča o pogojih za začetek postopka insolventnosti. Logična razlaga 1. odst. 495. člena ZFPPIPP torej napotuje na zaključek, da veljajo določbe ZFPPIPP glede presoje obstoja pogojev za začetek stečajnega postopka tudi v primeru, ko sklep o začetku stečajnega postopka do 01. 10. 2008 še ni pravnomočen. Pritožnik se torej neutemeljeno sklicuje na prehodno določbo 495. člena ZFPPIPP, ko navaja, da je v obravnavanem primeru treba uporabiti postopkovne in materialnopravne določbe ZPPSL. Za presojo pogojev za začetek stečajnega postopka je torej prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo določbe ZFPPIPP tako glede obstoja aktivne legitimacije upravičenih predlagateljev za začetek stečajnega postopka, kot tudi za presojo stečajnega razloga insolventnosti dolžnika (50. člen v zvezi z 2. točko 1. odst. 495. člena ZFPPIPP).

Pritožnik je predlog za začetek postopka prisilne poravnave umaknil dne 08. 11. 2008, ker naj bi do tedaj odpravil insolventnost. Pravilno pritožnik ugotavlja (glede na to, da sta bila pred tem vložena predloga upnikov za začetek stečajnega postopka), da je bil postopek odločanja o začetku stečajnega postopka dejansko prekinjen (tako po ZPPSL, kot po ZFPPIPP). Ker je, kot je bilo obrazloženo zgoraj, v času umika dolžnikovega predloga za začetek postopka prisilne poravnave že veljal ZFPPIPP, je prišlo do situacije, ki jo ureja 149. člen ZFPPIPP. Pritožbenemu očitku o kršitvi določb 3. in 4. odst. 149. člena ZFPPIPP, ker je prvostopenjsko sodišče z istim sklepom odločalo o ustavitvi postopka prisilne poravnave in začetku stečajnega postopka pa bi bilo po presoji pritožbenega sodišča v smislu bistvene postopkovne kršitve mogoče pritrditi le v primeru, če prvostopenjsko sodišče po dolžnikovem umiku predloga za začetek postopka prisilne poravnave ne bi izvedlo kontradiktornega postopka v zvezi z odločanjem o predlogu upnikov za začetek stečajnega postopka v smislu 1. točke 4. odst. 149. člena ZFPPIPP in dolžniku ne bi dalo možnosti izjave o aktivni legitimaciji predlagajočih upnikov in o v predlogih zatrjevani insolventnosti dolžnika. Iz spisovnega gradiva pa izhaja, da se je dolžnik imel možnost izjaviti tako o aktivni legitimaciji za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka vseh predlagajočih upnikov (katerih terjatve do dolžnika je prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu ugotovilo za verjetne), kot tudi o (ne)obstoju stečajnega razloga. Celoten postopek po umiku dolžnikovega predloga za začetek postopka prisilne poravnave 08. 11. 2008 do izdaje izpodbijanega sklepa o začetku stečajnega postopka 23. 02. 2010 je namreč tekel prav zaradi ugotovitve pogojev za začetek stečajnega postopka, v katerem je imel dolžnik neomejene možnosti obrambe zoper predlagani začetek stečajnega postopka tako z izpodbijanjem aktivne legitimacije upnikov kot predlagateljev postopka kot tudi z izpodbijanjem ugotovitev sodne izvedenke A. Č. o njegovi insolventnosti. Prvostopenjsko sodišče sicer res ni po dolžnikovem umiku predloga za začetek postopka prisilne poravnave v rokih iz 1. točke 4. odst. 149. člena ZFPPIPP vročalo predlagajočim upnikom dolžnikovo izjavo o umiku predloga in razpisalo naroka za začetek stečajnega postopka, vendar sta navedena roka zgolj instrukcijska roka za opravo procesnih dejanj sodišča. Neupoštevanje teh rokov pa nima nobenih pravnih posledic za potek postopka, torej tudi ne gre za nobeno bistveno postopkovno kršitev sodišča.

Pritožnik tudi neutemeljeno uveljavlja bistveno postopkovno kršitev po 8. točki 2. odst. 338. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 121. člena ZFPPIPP, ker naj bi dolžniku v vseh primerih pridruženih upnikov ne dalo možnosti skladno z 2. odst. 235. člena ZFPPIPP, da bi se izjavil v 15 dneh po prejemu upnikovega predloga in ugovarjal, da dolžnik ni insolventen in da upnikova terjatev ne obstaja. Iz spisovnega gradiva in izpodbijanega sklepa izhaja, da se je predlagajočima upnikoma J. P. in I. M. d.d. pridružil kot predlagatelj začetka stečajnega postopka nad dolžnikom kot upnik N. B. na naroku za preizkus pogojev za začetek stečajnega postopka dne 18. 01. 2010, nato pa dne 28. 01. 2010 še upnik N. d.d.. N. B. niti N. d.d. kot pridružena predlagatelja stečajnega postopka nista navajala nobenih novih dejstev v zvezi z obstojem stečajnega razloga. S pridružitvijo prejšnjim predlagateljem začetka stečajnega postopka sta se torej pridružila njihovim navedbam o obstoju stečajnega razloga, katere pa je pritožnik izpodbijal v celotnem postopku ugotavljanja obstoja stečajnega razloga. Pritožnik pa je imel tudi možnost navedenima pridruženima upnikoma izpodbijati status upnikov in s tem njuno aktivno legitimacijo za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka, v obravnavanem primeru kot dotedanjim predlagateljem pridruženih predlagateljev. Upnik N. B. je na naroku za preizkus pogojev za začetek stečajnega postopka dne 18. 01. 2010 (red. št. 87 četrtega dela spisa) utemeljeval svojo uveljavljano terjatev zoper dolžnika ter predložil tudi sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. III Pd 115/2000, o pravnomočno priznanem temelju terjatve in z vlogo z dne 20. 01. 2010 (red. št. 90 petega dela spisa) predložil tudi dodatna dokazila o višini uveljavljane terjatve. Vse predložene listine je prejel pooblaščenec dolžnika in se o upnikovi terjatvi in aktivni legitimaciji upnika za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka oziroma za pridružitev dotedanjim predlagateljem začetka stečajnega postopka tudi izjasnil v vlogi z dne 25. 01. 2010 (red. št. 95 petega dela spisa). Kot izhaja iz spisovnega gradiva, pa je upnik N. d.d. z vlogo z dne 28.1.2010 (red. št. 103 petega dela spisa) prijavil udeležbo v tem postopku in se pridružil ostalim upnikom predlagateljem začetka stečajnega postopka. Tudi ta vloga je bila vročena pooblaščencu dolžnika, ki je terjatvi tega upnika oporekal tako na naroku dne 01. 02. 2010 (red. št. 106 petega dela spisa), kot tudi v vlogi z dne 09. 02. 2010 (red. št. 114 petega dela spisa). Sicer pa je imel upnikovi terjatvi možnost oporekati že v pritožbi zoper sklep o izdaji začasne odredbe z dne 12. 01. 2010, izdan prav na podlagi predloga upnika N. d.d.. Tako se kot protispisen izkaže pritožbeni očitek bistvene postopkovne kršitve po 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 121. člena ZFPPIPP, ker naj bi dolžniku ne bila dana možnost odgovora na predloge navedenih dveh upnikov za začetek stečajnega postopka oziroma njune pridružitve dotedanjim predlagateljem.

Kot je v izpodbijanem sklepu ugotovilo prvostopenjsko sodišče, upnik N. B. že razpolaga s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. III Pd 115/2000 z dne 16. 12. 2001, s katero je bil pravnomočno ugotovljen temelj njegove terjatve zoper dolžnika, v teku pa je že tudi izvršilni postopek pri Okrajnem sodišču v Kamniku, opr. št. In 112/2006 zaradi poplačila te terjatve v znesku 387.940,46 EUR s pp. Na aktivno legitimacijo tega upnika za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka ob tako ugotovljenem dejanskem stanju po presoji pritožbenega sodišča ne more vplivati pritožbena trditev, da ta upnik še ne razpolaga s pravnomočnim sklepom o višini terjatve do dolžnika. Dolžnik namreč ne more uspeti z obrambo, da višina terjatve še ni pravnomočno ugotovljena, ker to še ne pomeni, da do poplačila navedeni upnik sploh ni upravičen, saj bi moral dolžnik vsaj nesporni del terjatve upniku poplačati že po pravnomočnosti sodbe o ugotovitvi obstoja temelja njegove terjatve. Če je sporna višina terjatve, še ne pomeni, da dolžnik upniku ne dolguje nič.

Pritožnik neutemeljeno oporeka upniku N. d.d. aktivno legitimacijo za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka, ker je ta upnik že prijavil za isto terjatev ločitveno pravico v stečajnem postopku nad družbo K. d.o.o., saj je imel za zavarovanje te terjatve ustanovljeno hipoteko na nepremičninah v trenutni lasti družbe K. d.o.o.. Za izterjavo 1.000.000,00 EUR pa bo torej upnik, ki zatrjuje tudi terjatev do S. d.d., po stališču pritožnika poplačan v višini 2.000.000,00 EUR, kar je nedopustno.

V situaciji, ko dolžnik zavarovane terjatve ni istočasno tudi zastavni upnik, gre namreč za posebno obliko poroštva v razmerju do upnika. Gre za solidarno obveznost glavnega (osebnega) dolžnika in zastavitelja (realnega dolžnika) nasproti upniku, le da glavni dolžnik za svojo obveznost do upnika odgovarja z vsem svojim premoženjem, zastavni dolžnik pa le s predmetom zastavne pravice, v obravnavanem primeru torej le z zastavljenimi nepremičninami. Zavarovanje upnikove terjatve z ustanovitvijo hipoteke na premoženju tretjega torej še ne pomeni prenehanja obveznosti dolžnika do upnika. Vsak dolžnik solidarne obveznosti pa odgovarja po določbi 1. odst. 395. člena OZ upniku sicer za celo obveznost, ne more pa upnik terjatve dobiti plačane dvakrat. Upnik torej lahko terja kateregakoli solidarnega dolžnika, lahko tudi oba hkrati (primerjaj 3. odst. 1019. člena OZ). Pritožnik bo torej prost svoje obveznosti do upnika šele, ko in če bo upnik prišel do celotnega poplačila svoje terjatve od zastavnega dolžnika, torej družbe K. d.o.o. Dotlej pa upniku odgovarja za celotno svojo obveznost. Drugače povedano: pritožnik bi se lahko uspešno branil zoper upnikovo terjatev le v primeru, če bi upnik že prišel do celotnega poplačila v stečajnem postopku zoper družbo K. d.o.o. kot zastavnega dolžnika. Če pa bo upnik v celoti ali vsaj delno prej poplačan v stečajnem postopku zoper K. d.o.o., bo treba to upoštevati v postopku zoper dolžnika S. d.d..

Pritožbeno sodišče torej ugotavlja, da pritožnik ni uspel izpodbiti aktivne legitimacije upnikov N. B. in N. d.d. za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka zoper pritožnika, zato se ni opredeljevalo do pritožbenih navedb, s katerimi pritožnik izpodbija legitimacijo drugih upnikov.

O pritožbenih očitkih glede ugotovitve obstoja stečajnega razloga:

Pritožnik neutemeljeno očita prvostopenjskemu sodišču, ker ni sledilo njegovemu predlogu za izločitev izvedenke A. Č., ki ga je utemeljeval s sorodstvenim razmerjem izvedenke s F. G., ki je bil v preteklosti član nadzornega sveta pritožnika, je pa tudi družbenik največjega delničarja pritožnika. Mati F. G. naj bi bila sestra izvedenkinega očeta. Prvostopenjsko sodišče je tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno zavrnilo predlog za izločitev izvedenke, ker je izvedenka izrecno zanikala sorodstveno razmerje z G, pritožnik pa tudi ni predložil nobenega dokaza o zatrjevanem sorodstvenem razmerju. Tudi pritožbeno sodišče meni, da zgolj identiteta priimka izvedenke in matere F. G. na to razmerje še ne kaže, zlasti ob izvedeničinem kategoričnem zanikanju tega sorodstvenega razmerja, pritožnik pa tudi v pritožbi ne razkrije nobenih drugih okoliščin, ki bi kazale na sklepanje o sorodstvu, pač pa se pavšalno sklicuje na „informacije, s katerimi razpolaga“, ne da bi razkril vir teh informacij ter druge konkretnejše okoliščine za sklepanje o zatrjevanem sorodstvu. Ob tako pavšalnem sklicevanju je neutemeljen pritožbeni očitek prvostopenjskemu sodišču, da bi moralo raziskati zatrjevano sorodstvo preko javnih evidenc.

Izvedenka je svoje delo opravila v obsegu nalog, ki ji jih je s sklepom z dne 22. 06. 2009 (red. št. 48 tretjega dela spisa) naložilo sodišče. Zaradi dolgotrajnosti postopka ugotavljanja obstoja stečajnega razloga je bila izvedenki dana naloga, naj ugotovi, ali je pri dolžniku podan kateri od stečajnih razlogov iz 14. člena ZFPPIPP. Sodišče namreč o (ne)obstoju stečajnega razloga odloča po stanju na dan zaključka naroka za preizkus pogojev za začetek stečajnega postopka. V času odreditve navedenega izvedenstva s sklepom z dne 22. 06. 2009 je že veljal ZFPPIPP, določba 14. člena ZFPPIPP pa se je po končni določbi prve alineje 500. člena ZFPPIPP začela uporabljati že z uveljavitvijo tega zakona 15. 01. 2008, zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi izvedenka in sodišče morala presojati obstoj stečajnega razloga po ZPPSL. Po 1. odst. 14. člena ZFPPIPP pa je dolžnik insolventen, če v daljšem obdobju ni sposoben poravnati vseh svojih obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju (trajnejša nelikvidnost) ali če postane dolgoročno plačilno nesposoben. Po 1. točki 2. odst. 14. člena ZFPPIPP pa velja, če se ne dokaže drugače, da je dolžnik trajneje nelikviden, če za več kot dva meseca zamuja z izpolnitvijo ene ali več obveznosti v skupnem znesku, ki presega 20 % zneska njegovih obveznosti, izkazanih v letnem poročilu za zadnje poslovno leto pred zapadlostjo teh obveznosti. Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijanem sklepu po presoji izvedenskega mnenja izvedenke Č. ugotovilo, da je dolžnik trajneje nelikviden. Pritožnik temu oporeka s trditvijo, da so celotne obveznosti dolžnika (izključujoč kapital) na dan 31. 12. 2008 znašale 3.512.614,00 EUR, celotne več kot dva meseca neplačane obveznosti na dan 01. 12. 2009 pa 639.008,00 EUR. Že na prvi pogled je razvidno, da pritožnik med več kot dva meseca neplačane obveznosti ni vključil obveznosti do N. d.d., ki po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča znaša po izvršilnem naslovu (neposredno izvršljivem notarskem zapisu in pravnomočnem izvršilnem sklepu Okrajnega sodišča v Kamniku, opr. št. In 8/2009 z dne 02. 02. 2009) 999.311,76 EUR. Pritožnik namreč ne zatrjuje, da je navedena terjatev upniku že poplačana. Upoštevaje poleg v pritožbi zatrjevanih več kot dva meseca neplačanih obveznosti v znesku 639.008,00 EUR tudi terjatev upnika N. d.d. v znesku 999.311,76 EUR, skupno znašajo te obveznosti 1.638.319,76 EUR. Preprost matematični izračun, če je po pritožniku zatrjevanim skupnim obveznostim prišteti še obveznost do N. d.d., te znašajo 5.150.933,76 EUR, torej skupni znesek obveznosti, s katerimi pritožnik zamuja z izpolnitvijo več kot dva meseca, znaša 31,8 % zneska njegovih obveznosti, izkazanih v letnem poročilu za leto 2008. Zakonska predpostavka iz 1. točke 2. odst. 14. člena ZFPPIPP za zaključek, da je dolžnik trajneje nelikviden, je torej izkazana. Pritožnik namreč ne izpodbija ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je imel v letu 2009 na transakcijskem računu le za 500,00 EUR priliva in da njegova dejavnost obsega zgolj upravljanje z nedobičkonosnimi naložbami ter ugotovitev sodne izvedenke Č., da je imel dolžnik v letu 2009 blokiran svoj transakcijski račun 183 dni, sicer pa je obveznosti poravnaval z asignacijami in cesijami preko družbe E. d.o.o. Vse navedene okoliščine torej dodatno utemeljujejo zaključek o obstoju stečajnega razloga trajnejše nelikvidnosti, saj pritožnik obstoja zakonske domneve iz 1. točke 2. odst. 14. člena ZFPPIPP ni uspel izpodbiti. Neutemeljeno namreč pritožnik s pritožbeno trditvijo o skupnih obveznostih dolžnika v znesku 17.985.118,00 EUR na dan 31. 12. 2008 vanje vključuje tudi obveznost družbe do njenih lastnikov. Kot tako bi obveznost lahko izkazoval le v primeru izkazanega dobička v višini, namenjeni za izplačilo dividend, sicer pa je izkazani kapital treba presojati kot sredstva družbe in ne kot sredstva (in s tem obveznosti družbe) lastnikov. Do teh so lastniku upravičeni le v primeru likvidacije družbe, če po celotnem poplačilu upnikov še kaj ostane. Pritožnik pa v pritožbi sam navaja, da znaša tekoča izguba dolžnika skupaj s prenesenimi izgubami na dan 01. 12. 2009 912.311,00 EUR. O kakšni delitvi dobička in s tem obveznosti družbe do lastnikov torej ni mogoče sklepati.

Prvostopenjsko sodišče utemeljeno tudi ni upoštevalo tekočih sodnih postopkov, katerih predmet je premoženje oziroma oškodovanje pritožnice, saj sta tako časovna komponenta rešitve kot tudi izid teh postopkov nepredvidljiva in zato za ugotovitev sedanjega stanja dolžnikove trajnejše nelikvidnosti neupoštevni.

Pritožbeno sodišče se tudi ni spuščalo v presojo izvedenskega mnenja izvedenke M. P. in njenih ugotovitev o solventnosti dolžnika na dan 03. 07. 2008, na katerih gradi svojo obrambo in pritožbo družba, saj je prvostopenjsko sodišče s pomočjo izvedenke Č. presojalo ekonomsko-finančno stanje dolžnika v letu 2009, torej v drugem časovnem obdobju kot izvedenka M. P..

Pritožbeno sodišče je obravnavalo le tiste pritožbene razloge, ki so bili odločilnega pomena za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa (1. odst. 360. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 121. člena ZFPPIPP). Ker so se pritožbeni razlogi izkazali deloma za neutemeljene, deloma pa za neupoštevne, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 121. člena ZFPPIPP), potem ko je ugotovilo, da prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo drugih kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena v zvezi s 1. odst. 366. člena ZPP in 1. odst. 121. člena ZFPPIPP).