VSRS Sodba I Ips 58203/2010-93

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

1Okrajno sodišče v Radovljici je z uvodoma citirano sodbo obsojenega F. Ž. spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno enotno kaznijo dvanajst mesecev zapora in preizkusno dobo treh let ter z dodatnim pogojem, da oškodovancu D. T. v roku dveh let vrne znesek 35.000,00 EUR. Odločeno je bilo, da se obsojenca oprosti plačila stroškov kazenskega postopka. Poleg tega je sodišče odločilo, da je obsojeni dolžan oškodovancu D. T. povrniti znesek 35.000,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, s presežkom pa se tega oškodovanca napoti na pravdo. Na pravdo je sodišče napotilo tudi oškodovanca N. J. z njegovim zahtevkom, da mu obsojeni dolguje dogovorjene pogodbene obresti od zneska 35.000,00 EUR.

2Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje je vložil pritožbo obsojenčev zagovornik, ki pa je bila s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 58203/2010 z dne 22. 3. 2012 zavrnjena kot neutemeljena in potrjena sodba sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka.

3Zoper pravnomočno sodbo je obsojenec po svojem zagovorniku vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer uvodoma navajajoč, da iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Predlagal je, da se sodbo spremeni in izreče oprostilna sodba oziroma podrejeno, da se v celoti ali delno razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in višjega sodišča ali pa samo odločbo višjega sodišča in vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve ali druge stopnje.

4Na zahtevo je podala odgovor vrhovna državna tožilka, ki je zahtevo opredelila kot neutemeljeno. Meni, da zahteva vsebinsko uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni zakonski razlog za njeno vložitev. Ne strinja se niti s stališčem zahteve, da gre v obravnavanih primerih kaznivih dejanj goljufije za nadaljevano kaznivo dejanje, saj za tako sklepanje ne vidi pravne podlage in zato predlaga njeno zavrnitev.

5Odgovor vrhovne državne tožilke je bil poslan obsojencu in njegovemu zagovorniku, da se o njem izjavita. Zagovornik obsojenca je v odgovoru vztrajal pri navedbah iz zahteve ter poudaril, da ne uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, temveč kršitev kazenskega zakona, pri čemer izhaja iz dejanskega stanja kot je bilo ugotovljeno na prvi stopnji. Posebej izpostavlja, da je obsojenčevo ravnanje pravno opredeliti kot nadaljevano kaznivo dejanje goljufije.

6Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. V teh primerih gre za kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in za druge kršitve določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. V drugem odstavku 420. člena ZKP je izrecno izključena možnost vložitve zahteve iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V prvem odstavku 420. člena ZKP je določeno, da se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

7Zagovornik obsojenega v zahtevi za varstvo zakonitosti izpostavlja najprej kršitev kazenskega zakona, ki naj bi bila podana v tem, da zakonski znak goljufivega namena pri kaznivem dejanju po prvem odstavku 211. člena KZ-1 ne izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja. To utemeljuje s tem, da izpostavlja obsojenčevo preusmeritev vloženih denarnih sredstev v verodostojen projekt R., kar naj bi bilo tudi skladno z določili 5. člena sklenjenih pogodb z oškodovancema (v tej zvezi meni, da bi moralo sodišče opraviti „hipotetični test“ o možni poslovni uspešnosti vlaganja v ta projekt), nadalje s stališčem, da bi šlo v obravnavanih primerih kvečjemu za civilni delikt ali pa za katero drugo kaznivo dejanje (na primer zatajitev, poneverbo ali neupravičeno uporabo tujega premoženja), da je prišlo do nepoplačila oškodovancev zaradi specifičnih ekonomskih razmer, da obsojenec ni hotel nastale prepovedane posledice, temveč si je ves čas prizadeval, da bi bila oškodovanca v največji meri poplačana in je morebiti v njegovem ravnanju le malomarnost, kot tudi, da je bila določba 3. člena pogodb o poslovnem sodelovanju „programske narave“, pri čemer je šlo za neka splošna pričakovanja pogodbenih strank ob katerih sta se oškodovanca zavedala, da obstaja glede na naravo teh naložb precejšnje tveganje. Navedena stališča vložnika pa temeljijo na drugačni oceni izvedenih dokazov, kot jo je napravilo sodišče v izpodbijani sodbi in gre zato pri teh razlogih za vsebinsko izpodbijanje dejanskega stanja, kar pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati. Neutemeljeno je tudi vložnikovo zatrjevanje v odgovoru na stališče vrhovne državne tožilke, da sta prvo in drugostopenjsko sodišče glede goljufivega namena napačno sklepali iz ugotovljenih dejstev in zato ugotovljeno dejansko stanje napačno „subsumirali pod normo kazenskega zakona“, s čimer naj bi bil kršen kazenski zakon. V opisu dejanja konkretizirana ravnanja obsojenca (natvezenje o trgovanju s tujimi valutami, doseganje visokih dobičkov pri tem, obljuba izplačila vloženih sredstev skupaj z obrestmi oziroma možnost vložek kadarkoli odpoklicati ter končno neizplačilo ne vložkov ne obresti), kot izhajajo iz izreka prvostopenjske sodbe, kot tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe ugotovljeno naklepno ravnanje obsojenca, povsem določno opredeljujejo vse zakonske znake kaznivega dejanja goljufije, kar vodi tudi do pravilnega zaključka o goljufivem namenu in zato se ni mogoče strinjati z vložnikom, da bi bilo na pravilno ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabljen kazenski zakon, kot se v 211. členu KZ-1 opredeljuje kaznivo dejanje goljufije.

8Vložnik zahteve nadalje neutemeljeno zatrjuje, da je bilo „nepravilno uporabljeno materialno pravo“, ko so bile kot protipravna premoženjska korist v obravnavani zadevi upoštevane obresti iz glavnice, čeprav to ne more biti zakonski znak očitanega kaznivega dejanja. Iz opisa obsojencu očitanih dejanj v izreku sodbe sodišča prve stopnje je razvidno, da se obresti od vplačanih sredstev navajajo kot navedbe obsojenca, s pomočjo katerih je zavajal oba oškodovanca in ne kot pridobljena premoženjska korist iz obravnavanih kaznivih dejanj. Zaključek o obsojenčevem okoriščenju pa se nanaša na denarne zneske, ki sta mu jih oškodovanca vplačala (razvidno tudi iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje – zadnji odstavek na strani 5) in temu sledi tudi izrek kazenske sankcije, kjer je določen kot posebni pogoj v pogojni obsodbi povrnitev oškodovancu D. T. znesek 35.000,00 EUR. Odločitev o premoženjskopravnem zahtevku, kjer je navedeno, da je obsojenec dolžan vrniti oškodovancu D. T. znesek 35.000,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi pa temelji na premoženjskopravnemu zahtevku tega oškodovanca in ne na opredelitvi zakonskih znakov kaznivega dejanja, s katerim je bil ta znesek pridobljen.

9Zagovornik obsojenca v zahtevi navaja, da obsojenčevo ravnanje glede oškodovanca J. ne izpolnjuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije, saj je obsojenec dolžni znesek v celoti vrnil temu oškodovancu. Vendar, kot je pravilno navedlo že sodišče druge stopnje (točka 6. sodbe), navedena okoliščina ne pomeni, da kateri od zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena ni izpolnjen (obsojenec je vloženi znesek navedenemu oškodovancu namreč vrnil šele julija 2010, torej že po vloženi kazenski ovadbi za to kaznivo dejanje), temveč vložnik zahteve preko ocene tega obsojenčevega ravnanja ponuja svojo, drugačno dokazno oceno glede pridobljene protipravne premoženjske koristi in s tem izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno.

10Neutemeljena so tudi stališča zahteve, da bi naj bila pravilna pravna opredelitev obravnavanih kaznivih dejanj le kot eno nadaljevano kaznivo dejanje goljufije in ne kot dveh kaznivih dejanj po prvem odstavku 211. člena KZ-1. To stališče vložnik zahteve utemeljuje z navajanjem domnevno izpolnjenih kriterijev za uporabo konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja skladno z določbami 54. člena KZ-1. Stališče vložnika je zgrešeno, saj je že iz časovnih opredelitev storitev obeh obravnavanih kaznivih dejanj (prvo storjeno 29. 8. 2008, drugo pa 10. 4. 2009) zaključiti, da ni izpolnjen časovni kriterij, ki je eden izmed temeljnih pogojev za uporabo te pravne opredelitve. To izhaja iz določbe prvega odstavka 54. člena KZ-1, kjer je ta časovni element opredeljen z besedami „istočasno ali zaporedoma“, kar je razlagati kot določeno časovno strjeno delovanje storilca, ne da bi prišlo med posamičnimi izvršitvenimi dejanji do časovnega pretrganja oziroma časovne diskontinuitete. Tako stališče je zavzela že obstoječa sodna praksa (na primer sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 33/2010 z dne 7. 10. 2010), kjer je bilo zaporedno ravnanje opredeljeno kot praviloma serijsko, izvršeno v krajšem časovnem obdobju. Na utemeljenost takega zaključevanja kaže tudi terminološko razumevanje obeh izrazov, ki jih je v tem primeru uporabil zakonodajalec očitno skupaj („istočasno ali zaporedoma“), tako da se tudi pomensko medsebojno ne preveč oddaljita in je zato izraz „zaporedoma“ razlagati pomensko čim bližje izrazu „istočasno“. V vsakem primeru bo sicer izpolnjenost navedenega časovnega kriterija potrebno presojati posebej, v odvisnosti od drugih dejanskih okoliščin primera, ki bodo kazale na siceršnjo medsebojno povezanost istih ali istovrstnih premoženjskih kaznivih dejanj. V obravnavanem primeru pa niti te spremljajoče okoliščine na katere sicer opozarja vložnik (istovrstnost ravnanj in s tem enaki pravni opredelitvi, koristoljubnost) niso take, da bi na njihovi podlagi izpostavljeni časovni razmak med obema izvršitvenima dejanjema relativizirale v taki meri, da bi bilo ti dve kaznivi dejanji mogoče opredeliti kot zaporedoma storjeni. Ob tem pa je ob časovni diskontinuiteti opozoriti tudi na nezanemarljive razlike med obema obravnavanima ravnanjema, saj je obsojenec izkoristil različni dejanski situaciji za sklenitev poslov, in sicer pri oškodovancu T. njuno že obstoječe znanstvo in predhodno poslovno sodelovanje, pri oškodovanem N. J. pa sklenitev pogodbe na podlagi pooblastilnega razmerja z njegovo materjo S. J., potem ko je slednjo z obsojencem seznanil oškodovani T. Šlo je torej za različna oškodovanca, z različnimi razmerji do obsojenca, kar omogoča sklepanje, da obsojenec ni izkoriščal enakih, primerljivih situacij za sklenitev zadevnih pogodb. Pravna opredelitev obeh obravnavanih kaznivih dejanj kot dveh kaznivih dejanj po prvem odstavku 211. člena KZ-1, se glede na vse navedeno izkaže kot povsem pravilna.

11Vložnik zahteve izraža nestrinjanje s pravno opredelitvijo kaznivega dejanja storjenega na škodo oškodovanca D. T. dne 29. 8. 2008 po 211. členu KZ-1, ker je bilo to dejanje izvršeno v času pred uveljavitvijo KZ-1 in bi moralo biti zato to dejanje pravno opredeljeno po prej veljavnem Kazenskem zakoniku (v nadaljevanju KZ). Vložniku zahteve je glede navedenega stališča sicer pritrditi, vendar pa napačna odločitev sodišča, da je tudi navedeno kaznivo dejanje pravno opredelilo po prvem odstavku 211. člena KZ-1 ne predstavlja kršitve kazenskega zakona v škodo obsojenca, saj je pravna opredelitev v smislu predpisanih zakonskih znakov tega kaznivega dejanja enaka, tako po uporabljeni določbi KZ-1, kot tudi po prej veljavni določbi prvega odstavka 217. člena KZ. V obeh primerih sta tudi predpisani kazni (zapor do treh let) enaki in zaradi navedenih razlogov Vrhovno sodišče ni ocenilo kot potrebno posegati v izpodbijano sodbo zgolj s spremembo pravne opredelitve navedenega kaznivega dejanja.

12Glede uveljavljane kršitve pravice do obrambe po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, ki naj bi bila storjena s tem, da je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazne predloge iz razloga, ker niso bile predložene listine prevedene v slovenski jezik, pri čemer pa vložnik zahteve ne pojasni niti za katere konkretne dokazne predloge gre, niti kaj bi se z njimi dokazovali, saj ničesar ne pove niti o njihovi vsebini, ter posledično ni niti navedeno, kako naj bi opustitev izvedbe navedenih dokazov vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe. Tako pavšalno zatrjevane kršitve Vrhovno sodišče ni moglo niti preizkusiti in je že iz tega razloga zahteva v tem delu neutemeljena. Vrhovno sodišče ob tem še dodaja, da morajo biti predlagani dokazi pravno relevantni, kar mora predlagatelj utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti (stališče zavzeto že v več odločbah Vrhovnega sodišča RS, na primer I Ips 215/2009 z dne 29. 3. 2012 in drugih), kar bo v primeru listin predloženih v tujem jeziku predlagatelju mogoče le v primeru predhodnega prevoda listin v jezik v katerem poteka postopek pred sodiščem. Zatrjevana kršitev torej tudi v tem primeru ni bila ugotovljena, saj vložnik zahteve ni izkazal pravne relevantnosti predlaganih dokazov in je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo navedene dokazne predloge.

13Zaradi navedenih razlogov, ko zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka, niti kršitve kazenskega zakona niso bile ugotovljene, zahteva pa vsebinsko izpodbija tudi ugotovljeno dejansko stanje, kar je glede na drugi odstavek 420. člena ZKP nedopustno, je bila zahteva zavrnjena kot neutemeljena (425. člen ZKP).

14Odločitev o plačilu stroškov, nastalih v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.