VSL sodba II Cp 3003/2009

Pritožba se zavrne ter se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije stroške za odgovor na pritožbo.

Tožnica v obravnavani zadevi zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi razžalitve dobrega imena in časti. Navaja, da jo je tožena stranka blatila že od leta 1999 dalje.

Sodišče prve stopnje je obravnavalo celotno tožbeno podlago. Glede posameznih ravnanj tožene stranke je ugodilo ugovoru zastaranja in se v vsebinsko presojo posega v osebnostne pravice tožnice ni spuščalo. Glede preostalih pisnih in ustnih izražanj toženca, pa je presodilo, da toženec ni nedopustno posegel v tožničino čast in dobro ime. Ravnanje toženca je obravnavalo predvsem kot dopustno kritiko v javnem prostoru. Sodišče prve stopnje je zato tožbeni zahtevek zavrnilo, tožeči stranki pa naložilo, naj tožencu plača njegove pravdne stroške.

Proti sodbi se pritožuje tožnica. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj sodbo spremeni in zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba vztraja, da je bila kazenska ovadba podana izključno z namenom škodovanja tožeči stranki. Nepravilno je tudi razlogovanje sodišča v zvezi s toženčevimi izjavami, ki so bile objavljene v časniku D. 11.5.2006. Po stališču pritožnice so navedene izjave objektivno žaljive. Naslovno sodišče pa tudi ne pojasni, kje v dokaznem postopku ima podlago ugotovitev, da imajo B. prevladujoč vpliv na VŠUP. Naslovno sodišče je nekritično sledilo tožencu, ko je izpovedal, da izraz klasična lokalna hobotnica ni njegova izjava, marveč besedna zveza, ki jo je uporabila novinarka. Za tak zaključek v dokaznem postopku ni podlage. Pritožba posebej opozarja na stavek v prvi osebi ednine: „Klasična lokalna hobotnica, o kateri sedaj ne morem govoriti.“ Pritožba pravi, da ni mogoče spregledati dejstva, da toženec v vseh izjavah kritizira samo B. in da gre v celotnem članku za ukvarjanje le z družino B. in domnevnim nečednim početjem B.. Ne gre za kritiko dela VŠUP. Žaljivi naj bi bili tako naslednji izseki: „da imajo B. v mislih le zaslužek, kvaliteta, kriteriji, profesionalnost itd. jih niso zanimali“, „že zdavnaj sem namreč ugotovil, da berejo mojo elektronsko pošto“. Slednji izsek se nanaša na B.. Toženčeva kritika po stališču pritožbe ni bila resna. Toženec naj bi tudi na Radiu K. namigoval, da je bil prenos nezakonit. Na ta način namiguje, da tožnica deluje in ravna nezakonito. Objektivno žaljive in neresnične so tudi izjave, da je tožnica opravljala „šnelkurze“ in podeljevala diplome. Gre za ponižujoče izjave.

Pritožba sodišču očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka. To naj bi storilo, ker je upoštevalo trditve in dokaze iz četrte pripravljalne vloge tožene stranke. Ta vloga je bila namreč poslana sodišču po preteku 15 dnevnega roka, ki ga je sodišče dalo. Ker je sodišče dokazno in dejstveno gradivo iz te vloge upoštevalo, je zagrešena bistvena kršitev postopka. V tej vlogi je bil tudi predlagan dokaz z zaslišanjem R. V.. Te priče sodišče ne bi smelo zaslišati.

Pritožba se tudi sprašuje, kakšen interes javnosti obstaja za objavo takšnih člankov in izjav. B. so povprečna slovenska družina. Nihče od njih ni politik, medijska osebnost, zvezda ali kaj podobnega. Ne more iti za dopustno kritiko, kadar je ta pospremljena z žaljivim namenom. In takšno dejansko stanje je tudi v tej zadevi.

Sodišče naj ne bi tehtalo, katera izmed pravic, ki sta si prišli navzkriž ima prednost. Svoboda tiska tudi ne ustvarja nobenega privilegija v razmerju do osebnostnih pravic. Kritika se lahko tiče družbenega, političnega ali gospodarskega delovanja, znanstvenega, literarnega, umetniškega ali sploh poklicnega delovanja. Ta kritika v obravnavani zadevi pa je bila žaljiva, neresnična in se je tikala le zasebnega življenja tožnice. Pritožba je sicer v pretežnem delu sestavljena iz povzetkov odločb iz sodne prakse. Teh pritožbeno sodišče ne bo povzemalo, saj se bo v nadaljevanju celostno opredelilo do obravnavane materialnopravne problematike.

Nazadnje pa pritožba zelo obširno (na dveh straneh) napada odločitev o stroških postopka. Bistvo pritožbe pa je v tem, da sodišče stroškov za četrto pripravljalno vlogo ne bi smelo priznati, saj je bila vložena prepozno. Tudi za peto in šesto pripravljalno vlogo bi lahko priznalo le 50 točk. Sodišče tudi ne bi smelo priznati kilometrine in stroškov odsotnosti odvetnika iz pisarne. Ne gre za potrebne stroške. Stranka bi si lahko pridobila odvetnika v kraju sojenja. Prav tako odvetniku ne pripadajo dnevnice.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki. Ta je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

O svobodi izražanja:

Svoboda izražanja je po racionalističnem izročilu ustavnopravno varovana pravica. Naša ustava to svojo zavezanost racionalističnemu pravnemu izročilu ter zavezanost k varstvu obče priznanih temeljnih človekovih pravic in svoboščin uresničuje v 39. členu Ustave.

Kot pri vseh pravicah tudi glede svobode izražanja velja, da je omejena s pravicami drugih (3. odstavek 15. člena Ustave). Soobstoj pravic mora biti vrednotno uravnotežen. Pri vrednotnem uravnoteženju pomaga teorija o zlorabi pravice. Ta govori o cilju pravice, o pravnem dopustnem abstraktnemu upravičenju, o mejah abstraktnega upravičenja. V sodobnem pravu je tako uveljavljena objektivna koncepcija zlorabe pravice (1). Pri vrednotnem tehtanju je torej treba najprej ugotoviti, kakšen je abstrakten cilj, namen pravice (v tem primeru svobode izražanja). Nato je treba presoditi, ali je bilo konkretno izražanje izvrševano v skladu s tem abstraktnim namenom pravice. Če ugotovimo, da ne, ter da so bile meje abstraktnega upravičenja prekoračene (torej zlorabljene), potem se subjekt ne more braniti, da je ravnal pravno. Nasprotno, v takšnem primeru je ravnal protipravno. Nadaljnja možnost je, da je subjekt sicer ravnal v skladu z abstraktnim namenom pravice, pa je vendarle s tem posegel v pravico drugega. Tu pa se odpira vrednotno tehtanje, ki naj pove, ali je subjekt pri tem vseeno ostal v mejah izvrševanja svoje pravice, ali pa je bilo takšno izvrševanje pravice vendarle nesorazmerno na škodo pravice drugega.

Kot rečeno, to vrednotno tehtanje ne sme biti arbitrarno. Takšno bi bilo, če bi ga sodišče opravilo, ne da bi poprej obema kolidirajočima pravicama dalo vsebino, namen, cilj.

Svoboda izražanja je izrazito večplastna. Loči se na primere ustnega ali pisnega izražanja. Nadalje na primere zasebnega ali javnega izražanja. Dalje na izražanje (izrekanje) trditev o dejstvih in na izrekanje vrednotnih sodb. Pomembno pa je nazadnje tudi to, kaj je predmet izrekanja. Lahko gre za samoizpovedovanje, za izrekanje o javnih stvareh, o državi, kulturi, umetnosti, pravu, vrednotah, naravi, religiji, družbenih razmerah in njihovih igralcih, politiki ali pa tudi o zasebnosti.

Stična točka vseh navedenih primerov je, da svoboda govora izraža temeljno, esencialno potrebo človeka, da se uresničuje v družbi, da ubeseduje svoje misli skozi komunikacijsko sredstvo, da tako vzpostavlja svoj odnos do sveta in do družbe v njem ter tako navsezadnje tudi do samega sebe. Predvsem zato je svoboda izražanja tako zelo pomembna. Gre za občutek svobode, za čutenje pravice. Nadaljnji vidik, to je potreba (zaželenost) po demokratičnem dialogu v družbi je le dodatna značilnost, pomembnost ali utež, ki jo dodamo na vrednotno tehtnico, če gre za tak tip izražanja (javna diskusija, novinarsko delo). Dialog, ki se na ta način vzpostavi, je nujno tudi konflikten. Mnenjski konflikt je do določene mere celo zaželen, saj je gonilo javnega diskurza. Prav tako ni nujno, da so z javno diskusijo vsi zadovoljni. Tisti, čigar stališče se v argumentacijski borbi odreže slabše, ali tisti, na katerega se nanašajo morebitni očitki ali kritike, bo diskusijo lahko doživljal z večjo ali manjšo mero nezadovoljstva ali celo nelagodja. Vendar to ni nekaj, kar bi bilo z vidika abstraktnega izhodišča (namena, cilja) svobode izražanja nekaj slabega, vrednostno negativnega. Nasprotno, to je sestavni del svobode izražanja. Če bi se svoboda izražanja namreč nanašala samo na nekonfliktne tipe primerov, potem bi bilo njeno pravno priznanje nepotrebno.

O osebnostnih pravicah:

Na drugi strani je osebnostna pravica, na katero se naslanja tudi tožbeni zahtevek v tej pravdi. To pravico si je mogoče predstavljati kot sistem koncentričnih krogov.

Tudi pri osebnostni pravici je njen namen varstvo človeka in njegovega uresničevanja v svetu. Človek se lahko uresniči le, če mu je zagotovljena njegova duševna integriteta. To pomeni, da mu je dopuščena iskrenost do samega sebe. To je pravica biti sam svoj in pravica do priznanja takšne izvirne, neponarejene podobe. Poleg tega človek potrebuje svoj mir, svoj svet zasebnosti, intime. To je svet, kjer lahko zaupa, da bo ostal skrit oziroma da bo o tem koliko bo ostal skrit, odločal sam. Brez takšnega pristana (zaslombe) osebnosti ni duševne integritete (35. člen ustave).

Če v teh, najožjih krogih osebnostne pravice lahko posameznik druge skoraj v celoti izključuje ter od njih terja nedotakljivost te sfere (2), pa je, v bolj in bolj zunanjih krogih osebnostne pravice drugače. Tudi tu ima posameznik še vedno pravico do samopodobe, do časti, dobrega imena in podobno. Vendar pa velja, da v zunanjem življenju vstopa v medsebojne odnose, kar pomeni, da drugih več ne more prosto izključevati. Od drugih tako ne more zahtevati, naj ga ne omenjajo, naj njegovim stališčem ne nasprotujejo, jih kritizirajo in podobno. Prav tako mora pristati na kritiko svojega ravnanja. Bolj ko je ravnanje javno, bolj to velja.

O konfliktu svobode izražanja in osebnostne pravice v konkretni zadevi:

Že iz doslej povedanega je razvidno stališče pritožbenega sodišča, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravici, ki sta si prišli navzkriž (navzkriž pa si nista prišli povsod, kjer to trdi tožeča stranka) ustrezno ovrednotilo ter pravilno presodilo, da je toženec svojo pravico do svobode izražanja izvrševal v skladu z njenim abstraktnim izhodiščem (namenom, ciljem) ter v celoti ostal znotraj njenih pravno dopustnih meja.

To najprej velja glede kazenske ovadbe. Bistvo krive ovadbe je v tem, da storilec v ovadbi navede dejstva, za katera ve, da niso resnična, pri čemer ta dejstva ustrezajo abstraktnemu dejanskemu stanu nekega kaznivega dejanja. Ne gre pa za krivo ovadbo, če sama dejstva ne utemeljujejo pravnega sklepa o obstoju kaznivega dejanja (če gre torej za nesklepčno ovadbo). Tega ne spremeni dejstvo, da subjekt v ovadbi drugemu očita storitev kaznivega dejanja s pravno kvalifikacijo, ki pa v zatrjevanih dejstvih nima opore. V tem primeru ne gre za krivo ovadbo. Dejstvo tudi je, da se posamezniki izražajo na različen način. Ta se izraža bolj in drugi manj artikulirano. Na dejstva, ki jih izrekajo, podajajo tudi svoje vrednotne in (kakor v obravnavanem primeru) celo pravne sodbe. Ti zaključki so lahko zgrešeni, a to ne pomeni, da so nedopustni. Očitek ponarejanja listin, ki je bil s strani toženca podan glede tožnice, se tako navezuje na zatrjevano dejstvo, da sta bila zapisnik in sklep o prenosu pravic na novo visokošolsko središče Novo mesto izdana v nasprotju z njegovim soglasjem. Toženec je trdil, da je sporna listina neverodostojna zato, ker sam (kot ustanovitelj) za tak prenos ni dal nobenega soglasja. Edino to so dejstva (in ugotovljeno je bilo, da so ta resnična). Vse ostalo je pravni sklep, da gre v takšnem primeru za ponaredek. Ampak tak pravni sklep, četudi je napačen, še ne pomeni, da gre za krivo ovadbo. O utemeljenosti takšnega pravnega sklepa so pristojne odločati pravne institucije. S samim pravnim sklepom v ovadbi pa toženec le-teh ni spravil na krivo sled.

Kar je bilo rečeno o sposobnosti artikulacije stališč, pa velja tudi glede toženčevih izjav, ki jih je dal za časnik D., za Radio K. in za spletni portal .... Gre za toženčeve vrednotne sodbe, ki se umeščajo v javno diskusijo o zadevah javnega pomena. Konkretno: o problemu padca nivoja univerzitetnega študija zaradi inflacije visokošolskih zavodov, o nepravilnosti pri ustanavljanju in delovanju visokošolskih zavodov, o problemu privatizacije le-teh in s tem povezanega zaslužkarstva, o problemu šolnin za izredni študij, ki to po svojem izvornem bistvu več ni (izvorno je šlo za študij ob delu). Ti problemi so splošno znani in o njih se je dovoljeno izrekati. Udeleženci v tej družbeni igri pa so vselej tudi posamezniki (v konkretni zadevi med drugim tudi pravdne stranke). Pri takšnem izražanju ne gre poseg v enega izmed ožjih koncentričnih krogov osebnostne pravice, kjer velja načelo izključevanja. Nasprotno, gre za javno razpravo, ki sme biti tudi ostra. Obenem pa je v taki javni razpravi dovoljeno in mora biti omogočeno slišati tudi drugo plat. Takšna zasnova pravica do svobode izražanja glede teh, bolj oddaljenih koncentričnih krogov osebnostne pravice, priznana in zasnovana že v sami ustavi. Namesto popolne izključevalnosti, ki velja za ozko polje zasebnosti, tu pravni red sprejema dialog. Omogoča ga z enako svobodo izražanja drugih vpletenih subjektov (39. člen Ustave) in mu, kadar gre za izražanje v medijih, omogoča tudi specialno pravico. Ta temelji na načelu audiatur et altera pars in ima svoje mesto v pravici do odgovora in popravka (40. člen Ustave). Vsako konfliktno razmerje še ni protipravno razmerje.

Pravni red tudi ne more natančno določiti, na kakšen način naj posameznik izvršuje svobodo izražanja. Iz njenega bistva (občutka svobode) izhaja, da mora biti ta razmeroma prosta, ne pa reducirana na posebej določen tip govornega izraznega načina. Pritožbeno sodišče soglaša z vsemi razlogi sodišča prve stopnje, ki utemeljujejo presojo, da je toženec v vseh primerih ravnal v mejah svojega abstraktnega upravičenja iz 39. člena Ustave. To velja tudi za stališča, ki se osredotočajo okrog naslednjih besednih zvez: „klasična lokalna hobotnica“, nestrinjanje s „šnelkurzi in lahkotno podeljevanje diplom“ ter aluzijo na „prakso nekdanjih političnih šol za člane Zveze komunistov“. Sodišče prve stopnje je sicer za prvi in tretji primer ugotovilo, da jih ne gre pripisati tožencu, marveč avtorju novinarskega prispevka. Takšen dokazni zaključek je sodišče utemeljilo z dokaznim sredstvom – zaslišanjem toženca. Pritožbeno sodišče nima razlogov, da bi v takšno dokazno oceno podvomilo. Vendar pa pritožbeno sodišče vseeno dodaja, da tudi če bi jih izrekel toženec, s tem ne bi prekoračil svojega abstraktnega upravičenja iz 39. člena ustave. Pritožbeno navezovanje na obstoj mafijskega zaledja, ki da naj bi izhajal iz takšnega izrekanja, presega tisto, kar je bilo dejansko izraženo. To, kar je bilo zapisano, se nanaša na problem univerzitetnega študija v Republiki Sloveniji, pa četudi podano s krepkimi besedami. Glede navedbe o „branju elektronske pošte“ pa tudi pritožbeno sodišče soglaša, da v članku časnika D. ni videti, da bi se nanašal na tožnico. Gre za navedbo, ki visi povsem v zraku.

Iz obrazložitve sodišča prve stopnje je povsem razvidno, da je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje takšno, da je toženec pri izvrševanju svobode izražanja ostal v pravno dopustnih mejah. S tem se pritožbeno sodišče strinja.

O očitku bistvene kršitve določb pravdnega postopka:

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje četrte pripravljalne vloge tožene stranke ne bi smelo upoštevati. Ta očitek je neutemeljen že zato, ker je tožena stranka pripravljalno vlogo poslala priporočeno po pošti na zadnji dan 15 dnevnega roka. To pa je v skladu z 2. odstavkom 112. člena ZPP pravočasno.

O stroških postopka:

Glede stroškov četrte pripravljalne vloge pritožba ni utemeljena že iz razloga, s katerim je pritožbeno sodišče zavrnilo procesni očitek (glej prejšnjo poglavje te sodbe). Peto in šesto pripravljalno vlogo je prvo sodišče ovrednotilo v skladu s 3. točko tarife štev. 19 Odvetniške tarife. To je pravilno. Podlaga za odmero stroškov odvetnikove odsotnosti in poti ter dnevnic pa je podana v 12. členu Odvetniške tarife.

Odločitev pritožbenega sodišča in podlaga zanjo:

Ker pritožba ni utemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka z vložitvijo odgovora na pritožbo svojega procesnega položaja ni mogla spremeniti, je bila ta vloga za pravdo nepotrebna in pritožbeno sodišče stroškov zanjo toženi stranki ni priznalo.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

(1) Glej Marjan Pavčnik, Teorija prava, Ljubljana 1997, prva izdaja, stran 130 – 135.

(2) Ustava to še posebej konkretizira na več drugih mestih: nedotakljivost stanovanja (36. člen ustave), varstvo tajnosti pisem in tujih občin (37. člen ustave), varstvo osebnih podatkov (38. člen ustave).